Pismo poglavarja Seattla
Poglavar Seattle (1854) je to pismo naslovil na ameriškega predsednika na zahtevo, naj prodajo zemljo in odidejo v rezervat. Pleme Skvomiš je živelo ob Tihem oceanu, kjer je danes mesto Seattle. To je dobilo ime po njihovem znamenitem poglavarju, ki je bil do belih priseljencev vedno prijateljski.
***
Kako lahko kupite ali prodate nebo in toploto zemlje? Ta ideja je nam tuja. Če nimamo v lasti svežine zraka ali bistrine vode, kako ju lahko kupite?
Vsak del te zemlje je za moje ljudstvo nekaj svetega. Vsaka borova iglica, peščena obala, gozdna meglica, vsaka žuželka je nekaj svetega v spominu in življenju mojega ljudstva. Sokovi življenja, ki krožijo skozi drevesa, hranijo spomine rdečega človeka. Umrli belci pozabijo na zemljo svojega rojstva, ko se odpravijo proti zvezdam. Naši umrli nikoli ne pozabijo te čudovite zemlje, ki je za njih mati. Mi smo del zemlje in ona je del nas. Dišeče cvetlice so naše sestre, jelen, konj in veliki orel so naši bratje. Kamniti vrhovi, rosne livade, toplo ponijevo telo in človek – vse je del ene družine.
Ko torej Veliki beli poglavar iz Washingtona pošlje pismo, da želi kupiti našo zemljo, od nas zahteva veliko. Veliki poglavar pošilja obljubo, da bo zagotovil mesto, kamor bomo lahko prišli in normalno živeli naprej. On bo naš oče in mi njegovi otroci. Razmislili bomo o ponudbi, da kupite našo zemljo. Vendar to ne bo enostavno. Ta zemlja je sveta. Ta lesketajoča se voda v potokih in rekah ni samo voda, temveč tudi kri naših prednikov. Če vam prodamo svojo zemljo, si morate zapomniti, da je sveta, svoje otroke morate učiti, da je sveta in da vsak odsev v bistri vodi jezera govori o dogodkih in spominih mojega ljudstva. Žuborenje vode je glas očeta mojega očeta.
Reke so naše sestre, one gasijo našo žejo. Reke nosijo naše kanuje in hranijo naše otroke. Če vam prodamo zemljo, si morate zapomniti in svoje otroke učiti, da so reke naše in vaše sestre ter da jih morate spoštovati kakor sestre.
Mi vemo, da beli človek ne razume naše poti. En del zemlje je zanj isti kakor drugi. Je tujec, ki pride v temi in zemlji vzame vse, kar potrebuje. Zemlja ni njegova sestra, temveč sovražnik, in potem ko si jo podvrže, gre naprej. Za seboj pušča grobove očetov in tega mu ni mar. Krade zemljo svojim otrokom in tega mu ni mar. Očetov grob in sinov kraj rojstva sta pozabljena. Do matere, zemlje, in brata, neba, se obnaša kot do nečesa, kar je mogoče kupiti ali prodati kakor ovce. Njegova nenasitnost bo opustošila zemljo in za seboj pustila samo puščavo.
Ne vem. Naša pot je drugačna od vaše. Luči vaših mest žalijo oči rdečega človeka. Morda zato, ker je rdeči človek divjak in tega ne razume. V mestih belega človeka ni mirnega kotička. Ni kotička, kjer bi bilo mogoče spomladi prisluhniti brstenju listja ali drgetu mušjih krilc. A verjetno je to zato, ker sem jaz le divjak in zato ne razumem. Hrup samo žali moja ušesa. In koliko je vredno življenje, če človek ne more slišati osamelega klica nočne ptice ali prepira žab v močvirju. Jaz sem le rdeči človek in ne razumem.
Rdeči človek ima raje nežen zvok vetra, ki boža lica jezerca, in vonj samega vetra, osveženega s popoldanskim dežjem in borovjem.
Zrak je za rdečega človeka največje bogastvo. Vsi vdihujejo isti zrak – živali, drevje, ljudje, vsi dihajo. Beli človek pa, kot da ne opaža zraka, ki ga diha. Toda če vam prodamo zemljo, si morate zapomniti, da je zrak za nas pomemben, ker deli svoj duh z življenjem, ki ga ohranja. Veter, za katerega se zdi, da je dal našemu očetu prvi vdih, je vzel tudi njegov zadnji vdih, in če vam prodamo zemljo, jo morate varovati kot mesto, kjer lahko tudi beli človek hodi tako, da začuti veter, napolnjen z vonjem po poljskem cvetju.
Mi bomo torej razmislili o vaši ponudbi, da kupite našo zemljo. Če privolimo, bo to pod enim pogojem: beli človek mora z živalmi te zemlje ravnati kakor z brati.
Jaz sem divjak in ne znam drugače.
Videl sem tisoče trupel bizonov, razmetanih po preriji, ki jih je beli človek pustil razpadati, potem ko jih je pobil iz mimo brzečega vlaka.
Divjak sem in ne razumem, kako je lahko železni konj pomembnejši od bizona, ki ga ubijemo samo zato, da bi preživeli. Kaj je človek brez živali. Če bi vse živali izginile, bi človek umrl zaradi osamljenosti duha. Kar koli se zgodi živalim, se bo kmalu pripetilo tudi človeku.
Svoje otroke morate učiti, da je pod njihovimi nogami pepel vaših dedov. Tako bodo spoštovali zemljo. Povejte svojim otrokom, da je zemlja bogata z življenjem prednikov. Učite otroke, kakor smo mi svoje, da je zemlja naša mati. Kar koli se zgodi zemlji, se bo zgodilo tudi njenim otrokom. Če človek pljune na zemljo, je to isto, kot da bi pljunil vase.
Zemlja ne pripada človeku; človek pripada zemlji. To mi vemo.
Vse je povezano kakor kri, ki združuje družino. Vse je povezano. Človek ni stvarnik tkanine življenja, temveč le nitka v njej. Kar koli je storil s to tkanino, je storil tudi sebi. Niti beli človek, čigar Bog hodi in govori z njim kot prijatelj s prijateljem, ne bo ušel skupni usodi. Morda smo vseeno bratje. Bomo videli.
Mi vemo eno stvar, ki jo bo beli človek nekega dne spoznal – naš in vaš Bog je isti. Vi morda mislite, da si ga lastite, prav tako kot si želite lastiti našo zemljo, vendar to ni tako. On je Bog vsakega človeka in njegova ljubezen je enaka do vseh ljudi, rdečih in belih. Zanj je zemlja dragocena in njeno skrunjenje pomeni kljubovanje njenemu Stvarniku.
Beli ljudje bodo izginili, morda celo prej kot druga plemena. Le onečaščajte si posteljo, v kateri spite, in nekega dne se boste zadušili v lastnih iztrebkih. Ko boste izginjali, boste plameneli v ognju Boga, ki vas je privedel sem na to zemljo in ki vam je iz le njemu poznanega razloga dopustil, da vladate tej zemlji in rdečemu človeku.
Taka usoda je za nas misterij in ne razumemo, zakaj so bizoni pobiti, divji konji ukročeni, skriti kotički gozdov zasmrajeni zaradi številnih ljudi in pogled na hribe oskrunjen z govorečimi žicami.
Kje so goščave? Ni jih več.
Kje je orel? Ni ga več.
Življenja je konec in začel se je boj za obstanek.