Spodnje besedilo je zapisano na starodavnih glinenih ploščicah, ki izvirajo iz približno leta 1600 pr. n. št., čeprav predpostavljajo, da je prvotno besedilo nekoliko stoletij starejše.

V pogovoru med očetom in sinom se razkriva ena od večnih človeških tem, aktualnih tako danes kot tudi v starem Sumerju – to so odnosi med starši in njihovimi otroki. Ko prebiramo vrstice, v katerih oče graja in opominja svojega sina, se nam na obraz nehote prikrade nasmešek razumevanja, saj se zdi, kot da se nekatere stvari nikoli ne spremenijo … Starši vidijo kot svojo dolžnost, da otroke usmerjajo na pravo pot, medtem ko otroci raje sledijo nekaterim svojim zamislim in se prepuščajo tavanju in raziskovanju. Kasneje, ko pa tudi otroci postanejo starši, se večna zgodba ponovno začne …

*

Oče vpraša sina:

“Kam si šel?”

“Nikamor nisem šel.”

“Če nisi nikamor šel, čemu potem brezdelno postavaš? Pojdi v šolo, stopi pred ‘šolskega očeta’, povej na glas svojo nalogo, odpri šolsko torbo, popiši svojo ploščico, ‘veliki brat’ pa naj zate napiše novo ploščico. Ko končaš nalogo, pridi k meni in ne potikaj se po ulicah. Veš, kaj sem ti rekel?”

 “Vem, povedal ti bom.”

 “No, zdaj pa ponovi.”

 “Ponovil bom.”

 “Govori.” 

“Rekel si, da naj grem v šolo, naredim nalogo, odprem šolsko torbo, na glas povem svojo nalogo, medtem ko bo ‘veliki brat’ zame izpisal novo ploščico. Ko končam nalogo, moram nadaljevati z delom in priti k tebi. To je vse, kar si mi rekel.”

 Oče ponovno nadaljuje:

 “Daj, bodi človek. Ne postopaj naokrog po trgih, ne potikaj se po drevoredih. Ko hodiš po ulici, ne zijaj naokoli. Bodi ubogljiv in pokaži spoštovanje pred redarjem. Če mu ga boš izkazal, te bo vzljubil.”

(Sledi petnajst nejasnih vrstic.)

“Ti, ki se potepaš po trgih – želiš doseči uspeh? Potem pa poišči prve rodove, vprašaj njih. Ti, malopridnež, za katerega skrbim – ne bi bil človek, če ne bi skrbel za svojega sina – pogovarjal sem se s sorodniki, primerjal moške med seboj in nisem našel niti enega, ki bi ti bil podoben.

 To, kar ti bom rekel, neumneža spremeni v modreca, ukroti kačo kot po čarovniji, tebi pa ne bo dopustilo, da bi nasedel praznim besedam. Zato ker je bilo moje srce prepolno skrbi zaradi tebe, sem se od tebe oddaljil in ni mi bilo mar za tvoje strahove in očitke. Zaradi tvojega upora, da, tvojega upora, sem bil jezen, da, bil sem jezen. Ker ne skrbiš za to, da bi bil človek, je moje srce postalo takšno, kot da bi ga ponesel zli veter. Tvoji očitki so me pokončali, privedel si me do roba smrti.

Nikoli v življenju nisem zahteval, da mi prineseš suha trstna stebelca. Nikoli v življenju nisi nosil trstnega šibja, ki si ga na hrbet naprti staro in mlado. Nikoli ti nisem dejal: “Sledi mojemu vozu. “Nikoli te nisem poslal delat, orat na polje. Nikoli od tebe nisem zahteval, da delaš kot delavec. Nikoli v življenju ti nisem rekel: “Daj, pomagaj mi.”

Ti, malopridnež, zaradi katerega se jezim – le kateri človek se lahko zares ujezi na svojega sina – pogovarjal sem se s sorodniki in odkril nekaj, česar do sedaj sploh nisem opazil. Boj se besed, ki ti jih bom zdaj namenil, in se pazi. Tvojega sovrstnika, tvojega sotrpina – nisi cenil; zakaj ga potem ne presežeš? Od vseh poklicev v naši deželi, ki jih je ustvaril Enki¹, ni težjega od pisarske umetnosti. Kajti če ne bi bilo pesmi (poezije) – kot morskih obal, teh oddaljenih obal kakor je oddaljeno srce pesmi – ti sedaj ne bi poslušal mojega nasveta, jaz pa ne bi mogel ponoviti modrosti svojega očeta. Usoda, ki jo je naznanil Enlil², narekuje, da sin prevzame očetov poklic.

Dan in noč se mučim zaradi tebe. Dan in noč zapravljaš čas za čutne užitke. Nakopičil si veliko bogastva, ga na široko razsipaval, se poredil, razlezel in postal nadut. Tvoja rodbina pa komaj čaka na tvojo nesrečo in ko te bo ta doletela, se bo radostila, saj si nisi prizadeval za to, da bi bil človek.”

(Sledi nejasen odlomek iz enainštiridesetih vrstic. Posvetilo se nato zaključi z očetovim pesniškim blagoslovom.)

“Pred tistim, ki se spre s teboj,

da bi te Nanna, bog tvoj, varoval,

da bi našel milost pred bogom svojim,

da bi te tvoja človeškost povzdignila, od glave do pete,

da bi bil poglavar modrecev v svojem mestu,

da bi tvoje mesto izgovarjalo tvoje ime na častnih mestih,

 da bi te bog tvoj imenoval z dobrim imenom,

 da bi te z milostjo pogledala boginja Ningal.⁴“

Odlomek iz knjige “History begins at Sumer”

(Zgodovina se je začela v Sumerju, op. prev.), I. S. N.Kramer

Avtor: Aleks Iričanin

___________________________

¹ Enki – bog obrti in umetnosti (slika desno)
² Enlil – v sumerski mitologiji vladar vseh bogov
³ Nanna – sumerski bog lune
⁴ Ningal – sumerska boginja ljubezni, plodnosti in vojne