To je zgodba o paru, ki se je z dušo in telesom predal plesni umetnosti; o paru, ki si je vse življenje trdo prizadeval, da bi oplemenitil baletno umetnost in ji povrnil dostojanstvo; o paru, ki je z notranjim žarom napolnjeval koncertne dvorane in z osebnim zgledom utelešal predanost, skromnost, trdo delo, disciplino, odrekanje, odločnost, pogum, vitalnost, neugasljiv entuziazem, ljubezen in odgovornost do prihodnjih rodov.

Pino in Pia Mlakar sta s svojim delovanjem želela pokazati, da je balet nekaj več od zunanjega razkazovanja, da s svojo lepoto lahko odraža tisto neizrekljivo, da lahko odslikava Dobro in Resnično v Platonovem pomenu besede.

Z medsebojno ljubeznijo in predanostjo, ki ju je družila več kot 70 let, sta premagovala vse življenjske preizkušnje. Čeprav njune skupne poti niso zaznamovale le zmage, temveč tudi porazi, številne ovire in razočaranja, sta si neutrudno prizadevala za uresničitev svojih sanj.

Plodovi njune ljubezni in naporov so bili oplemenitena plesna umetnost, ogenj navdiha, ki sta ga zanetila v svojih učencih, da so tudi sami ubrali plesno življenjsko pot, ter občutek nečesa vzvišenega, neizrekljivega, ki sta ga ob svojih nastopih zbudila v občinstvu.

Preplet dveh poti

Pino Mlakar se je rodil leta 1907 v Novem mestu očetu sodnemu uradniku in materi gospodinji. Najprej je študiral fiziko, matematiko in kemijo, ker pa se ni čutil poklicanega za to, je leta 1926 je študij v Ljubljani prekinil in se odpravil študirat ples k znamenitemu Rudolfu von Labanu v Hamburg.

Pia Beatrice Marie Luise Scholz se je rodila leta 1910 v Hamburgu očetu doktorju kemije in materi pianistki. Mati jo je še kot deklico usmerila v ples. Leta 1926 se je vpisala na von Labanovo šolo v svojem rodnem mestu.

Tako sta se življenjski poti Pina in Pie usodno prepletli v von Labanovi šoli v Hamburgu. Odtlej sta svoje plesne in življenjske korake ubirala skupaj. Poročila sta se leta 1929, leta 1935 se jima je rodila hči Veronika, leta 1942 pa še sin Tomo.

Kmalu sta postala par evropskega slovesa. Izkazala sta se kot baletna solista, koreografa, pedagoga in vodji baletov v Dessauu, Münchnu, Zürichu, Ljubljani ter vseh večjih gledaliških središčih Jugoslavije. Po drugi svetovni vojni sta se posvetila vzgoji in poučevanju mladih plesalcev. Ljubljanski balet sta po vojni postavila na profesionalne temelje in osnovala slovensko državno baletno šolo. Pia je postala umetniški vodja ljubljanskega baleta, Pino pa redni profesor na Akademiji za film gledališče in televizijo ter prvi predsednik Društva baletnih umetnikov Jugoslavije. Za svoj bogat opus, ki ga uvrščajo v gesla vse svetovne enciklopedije, sta prejela veliko priznanj.

Ker sta želela znanje in izkušnje prenesti na prihodnje rodove, sta z velikim zanosom zgradila idilično hiško, ki sta jo poimenovala Pas de deux (Korak v dvoje) na obrežju reke Krke pri Novem mestu. Sanjala sta o tem, da bi baletna domačija postala svetovno raziskovalno in umetniško baletno središče.

Toda sreča jima pri tem načrtu žal ni bila naklonjena. Čeprav sta za gradnjo domačije porabila vse svoje premoženje in vložila veliko let truda, zaradi političnih in finančnih ovir svojega cilja nista mogla uresničiti.

Ne glede na neuresničene sanje o baletni domačiji pa sta s plemenitim in prizadevnim delovanjem zasejala dragoceno seme, ki čaka na primeren trenutek, da nekega dne vzklije; na trenutek, ko se bo ponovno pojavil tisti, ki bo lahko nadaljeval njuno delo …

***

V nadaljevanju sledi “imaginarni” intervju s Pinom Mlakarjem, pri čemer odgovori v tvorijo nekakšen “kolaž” njegovih misli in izjav iz različnih virov.¹ Te predstavljajo izsek nekaterih najzanimivejših idej in spoznanj znamenitega baletnika ne le o baletu, temveč tudi o umetnosti na splošno in človekovem odnosu do nje.

Kdaj ste prvič začutili navdušenje za ples?

Ko sem imel osem let, je bil v Novem mestu živi teater na sejmu s kosmatincem na verigi, ki se je, stoječ na zadnjih nogah, prestavljal po levi in desni nogi. A bolj od medveda me je očarala opica, ki jo je na vrvici vodila ciganka. Vrgel sem se na vse štiri in jo pred množico oponašal. Vsi meščani so z zanimanjem gledali, da pa je mene tako prijelo, da sem se vrgel na tla, to je zanimivo. Zakaj? Še zdaj ne vem, zakaj se mi je zdel plesni gib tako pomemben. Ljudje v njem gledajo nekaj luštnega, zabavnega, hecnega, erotičnega. Jaz sem v njem videl nekaj drugega. Zdelo se mi je, da gib ni le zabava, da lahko pove nekaj globljega. Zakaj je lepo, če iztegnem obe roki? Od kod prihaja ta gib? Je nekakšen impulz od znotraj, ki prihaja ven iz človeka, njegovo bistvo. Danes se smejijo temu, kar bom rekel – v plesu je nekaj religioznega. Nekaj, kar te zveže z vsem kozmosom. To ni samo zanimivo, to je nekaj misterioznega, ko se človekovo notranje dogajanje izrazi v telesnih gibih.

Kako se je vaša družina odzvala na odločitev, da se boste posvetili baletu?

Domačim v družini sem omenil možnost, da bom za eno leto odložil univerzitetni študij, pa nisem našel razumevanja. Sestra Mimica, ki je imela posluh za gib, je menila, naj se ne ukvarjam s tem, marveč naj pomislim, da ob službi zagotovljen kruh omogoča, da se predam slikarstvu in baletu. Mama in obe starejši sestri sta me opozorili na zaresno nevarnost sfaliranega študenta, če obesim univerzo na klin. Najtrši nasprotnik moji zamisli je bil najstarejši brat, ki je bil gimnazijski profesor. Postavil me je pred dejstvo, kako važen je za bodočnost ugled poklica in poudaril, da govori iz izkušnje. Brat Nine mu je pritrjeval.

Pia Sholz, vaša plesna in življenjska sopotnica, je kmalu po prihodu v Labanovo šolo zbudila vašo pozornost in kot beremo v vaših spominih, vas je “čedalje bolj zanimala, od kod prihaja in kakšnih misli je”. Kaj vas je na njej najbolj pritegnilo?

Preteklo je več mesecev, da sem jo nagovoril. Pri danih nalogah se je gibala svojsko, izpeljala jih je vzorno. Še predno sva prišla do pogovorov, sem v njenem gibanju zaznal skrivnost-umetnost. Sploh ne bi zašel s tako intenziteto v balet, ko je ne bi bil videl. To ni samo erotična vzburljivost, ampak gibanje kot nekaj skrivnostnega. Človeka vzljubiš, spoznavaš, ceniš po tem, kako se giblje. Zato sem vedno poudarjal Pino in Pia Mlakar.

Sta si bila s Pio podobna?

Nikakor ne! Velikokrat sva imela nasprotna stališča. Ampak to je lepo, to je dobro. Sam sebe in s tem bistvo vsega zares spoznaš le ob človeku, ki ga ljubiš. Krščansko vodilo ni zapopadeno v tem, da bi spreminjali druge, temveč ob drugem sebe.

Nekako tako kot sta to prikazala v baletu Lok, ki ga Slovenski gledališki leksikon označuje kot vajino “življenjsko delo in najboljši balet”. Ste morda pomislili, da bi ples Lok ponovili?

Lok je balet za plesalca in plesalko, popolnoma sama sta in med njima je lok. Vendar mora vsak stati na svojem mestu, sicer loka ni več. Obnoviti Lok brez Pie ni mogoče. Ni samo unicum v plesni umetnosti, je izvirna tragedija himničnosti, ples življenja žene in moža.

Kako razumete umetnost?

Pri pojmu umetnosti se moramo še zadržati, ker je dandanes sila neopredeljen. Druga polovica 20. stoletja je pojem umetnosti liberalizirala, zmaličila v relativnost in zamegljenost, ki ji ni videti praktične rešitve. Naš memorandum zavestno tolmači in jemlje umetnost kot dejavnost v zgodovinskem pomenu. Njegova značilnost umetnosti je neodtujljivost lepote in z njo v zvezi resnice in dobrotljivosti. Bistvo umetnosti je v lepoti, ki ni zgolj lepota, ampak je obenem eksistencialna resnica. Ob vsej fleksibilnosti pojma umetnosti pa izstopa kot njeno nezamenljivo bistvo smiselnost!

Kljub temu, da ste v mladosti opustili risanje, pa je na vašo baletno ustvarjanje vplivalo tudi slikarstvo, predvsem renesančno, s katerim ste se pobližje srečali na svoji mladostniških popotovanjih po Italiji …

Florentinska galerija Ufizzi mi je odprla oči. Naenkrat sem dojel v vsej jasnosti pomembnost italijanskega slikarstva za moj baletni fantazem. Doumel sem, kaj je vrednost enostavnosti, kaj preprostost in veličina umetnosti in njen princip lepega. Spričo slik trecenta do settecenta se mi je okus izoblikoval, postal sem spreobrnjenec, zavestno privrženec starodavnega slikarstva.

Kaj je po vašem mnenju bistveno dognanje pri proučevanju plesne umetnosti?

Preučevanje temeljev plesne umetnosti kaže vedno na soudeležbo duha, katerega značilnost je etosni kategorični imperativ, stalnica človekove dejavnosti, tudi plesno-koreografske. Njenim zanesenjakom bodo izvedenci novomeške ustanove² pri roki, bodo znali svetovati. Kdo bi sploh znal dati odgovor na to žgoče vprašanje številnih mladih, če ne načrtovana novomeška ustanova. Tudi to je eden od razlogov, da je potrebno v Sloveniji vzpostaviti idejno formulo za zdrave orientacije vstran od manijaškega razkazovanja telesnosti, ki je plesni kulturi grozljiva in zanjo pogubna. Lepota človekovega gibanja kot alfa in omega plesne umetnosti, to je poroštvo za umetnost baletnega gledališča. Pomembno je spoštovanje svete trojice: lepota, resnica, dobrota. Zavezanost tej sveti trojici! Bistvo plesa ni niti primerno raziskano niti ustrezno predstavljeno kot umetnost gledališča. Merodajni kulturni krogi vidijo v njem potrošno blago zabavne scene in kar prav jim je, da na tej zabavni sceni tudi ostane. Gledališče, tudi plesno, pa je kraj vsečloveške metafizične veljave. Tu ne sme prevladati cenena erotičnost, tu mora biti eros.

V čem je po vašem razlika med erosom in erotiko?

Eros je velika, veličastna stvar! Erotika pa je nevarna, ničvredna, sebična, celo izkoriščevalska … tudi v umetnosti. Eros ne pozna sebičnosti, saj je povezan s kozmosom, ta pa je vedno ustvarjalen. Eros je milost, je nekaj veličastnega. Toda kaj bomo z njim naredili? Vsak hoče, terja svobodo uživanja! Že od francoske revolucije sem je čutiti odmik od erosa, tej zagnanosti za cenenim užitkom še ni videti konca. Poglejte na primer, če hočem imeti debelo, toplo obleko: eno je, če jo hočem imeti zato, da me bo ščitila pred mrazom, nekaj drugega pa je, če jo hočem imeti zato, da se bom z njo šopiril.

To ni dobro, to nima nič opraviti z lepim. Danes pa mnoge silijo v stvari, ki so daleč od svete trojice, o kateri sem govoril. Tudi odlične plesalce pošiljajo v stvari, ki niso čiste, ki so umazane.Moramo se zavzemati za gledališki ples, ki ni zgolj okrasen in gibno presenetljiv, saj za vsebino ni dovolj le razkazovanje umetelnih gibov in korakov ali celo golega telesa. Polnovredno gledališče hoče sporočilnost, njegov obiskovalec sporočilnost tudi pričakuje. Čara ne ustvari ekshibicija spretnosti, temveč spoj duše in telesa. Kaj pa je duša, je večna človeška uganka. Da bi to bil samo človeški razum, zanika vsa in vsaka umetnost.

V svojih spominih in zapisih pogosto omenjate pojem “ezoterično”, ki je danes zelo širok. Kaj za vas pomeni ta pojem?

V mislih imam temelje, iz katerih raste razlikovanje in vrednotenje, kaj je dobro, kaj je lepo, kaj smrdi in kaj je grdo. V svetu umetnosti je nadvse pomembno, da ima človek naravni čut, čustvovanje, da ga hrani, razvija v premišljanju, da ima in ohranja v svoji duši zmožnost, da ga sploh kaj globoko prevzame, zgrabi ali navduši. Plesni umetnosti, temu psihofizičnemu fenomenu, pa grozi poguba, če bi bila zreducirana na fizis, na telo, na telesnost in v zadnji instanci spolnost. Za pozitivistično ideologijo je ezoterični impetus ničeven. Relativizem ne pozna pomislekov in naš čas je že vzdignil nagonski hedonizem v edini, samcati smisel življenja. To pa pomeni za ples nemogočost in smrt, kajti oblika umetnosti, še prav posebej plesne umetnosti, ne more biti naturalistična.

Telo, telesnost … to je kočljivo dejstvo, ki se postavlja na ogled. Res sta to dve dobrini za plesanje, a za umetniški ples in koreografsko stvaritev je neobhodno potrebno nekaj več, tisto, kar so Grki nekoč imenovali kalos kai agathos – ubranost telesa in duha. Če koreograf prodajanje telesa isti s plesom, je to njegova osebna zadeva. Hudo narobe pa bi bilo, če bi jo imeli za resnico, saj zanika plesno umetnost. Koreograf, ki vidi poroštvo za svojo uspešnost v razpredanju erotičnega draženja, včasih zadene nekaj denarja v tej loteriji, to pa je tudi vse; slave, o kateri je sanjal, pa pogosto ni nikjer. Te vrste koreografij manipulirajo s plesom in manipulirajo s telesom! Plešoči človek namreč ni predmet, temveč subjekt metafizične skrivnosti, zato je plesanje vrednota, umetniška vrednota, zato je tudi plesalec umetnik.

Kaj za vas pomeni vera?

Vera je lahko doživetje tega, da imaš tudi ti kot vsaka druga stvar v tem kozmosu svoje mesto. Vera je tudi to, da se boš prebil skozi valove življenja. Moja vera je osebna vera in vera Cerkve. Zame je najpomembnejše to, da lahko rečem: Oče naš, ki si v nebesih … Vsa modrost o Bogu je izražena v tej molitvi. Kaj naj o tem še pove moja nebogljena beseda?

Kaj je za vas predstavlja srečo, radost?

Za naju s Pio je to vedno pomenilo živeti v sozvočju, v harmoniji. To je največje veselje, radost življenja. Veste, plesalec je revež. Velikokrat pri njem ostane v ospredju eksistenca. Zaradi nje nemalokrat podleže in to, kar počne, ni več resnice, ni več lepo. Kljub temu verjamem, da lepo ne bo zamrlo, tudi resnica in dobrota ne. Greh je dejanje, ki ruši srečnost v človeku, prav vsakemu poklonjeno srečnost, dokler je oseba v sebi svobodna in svobodo ohranja. Kako to razumeti? V duši je hrepenenje po duhovni srečnosti doma in je obdarjeno z voljo, da bi jo dosegli oziroma bili srečni, nezlagano, kar pa je mogoče samo, če so čuti in čustva čisti, če čistost spoznamo za življenjsko kategorijo in ji služimo z voljo.

V svoji biografiji ste zapisali: “Mimo manifestativnih parol sva midva s Pio zmešnjavo relativnosti reševala s pristopom tradicionalnega umetništva, temelječega na osmišljeni lepoti in resnici.” Kljub vajnim prizadevanjem, da bi balet postala resna umetnost, napolnjena z lepoto in vsebino, sta požela veliko uspehov pri občinstvu. Ali se vam to ne zdi nenavadno?

Napovedani strah, da bo upadlo v tem primeru zanimanje pri občinstvu, se je izkazal za votlega. Zadovoljstvo občinstva nama je razkrilo šibkost baletne pragmatike, ki propagira normo po kratkih, novih in novih baletih, in ji sploh ne gre za kakšen globlji psihofizični vtis. Nama pa je šlo prav za to. Telesna artikulacija vzbudi občutje za ezoteriko moči in njih lepote. Izvajalec mora to občutiti, sicer občinstvo plesno-koreografske umetnosti ne zazna.

S Pio sta mislila, da bosta v Novem mestu napravila baletno domačijo, na katero bodo hodili talentirani mladi ljudje, toda načrta zaradi številnih ovir nista mogla izpeljati …

Zaradi okupacije načrt na žalost dolgo ni bil izvedljiv, po vojni pa je predstavljala oviro državna uredba, ki ni dovoljevala zasebne, samostojne baletne skupine.

Po šestletnem bojevanju za Baletno domačijo, pravdanju z nestvarnimi obljubami ter grožnji z izselitvijo je bil ponujen kompromis, da s soprogo Pio lahko ostaneva na domačiji “do smrti zadnjega zakonca”, pod pogojem, da sprejmeva sodno odmerjeno odškodnino. Po več kot tridesetletni želji za samosvojo plesno skupino in šolo tukaj v Novem mestu, na pol poti med Ljubljano in Zagrebom, je skopnela energija za njeno uresničitev spričo neštetih ovir, ostala pa je zavezanost, moralna obveznost do plesne umetnosti, da sva dolžna delati za to pastorko kulture.

Memorandum in zapis Kako naprej, v katerem ste podali nadaljnje smernice za uresničitev vajinih zamisli, ste posvetili peščici svojih učencev. Zakaj tako ozkemu krogu?

Verjamem, da bodo tisti, ki sem jim poslal Memorandum in tudi drugi zapis našli prave ljudi, da zamisel ne bo zamrla. S Pio sva si dolgo prizadevala za takšno ustanovo, tudi še po tem, ko se je pokazalo, da najina zamisel o baletni šoli in knjižnici, ki naj bi bila tukaj, zaradi birokratskih zapletov in finančnih težav ni izvedljiva. Poglejte, na vrtu je še vedno apnena jama, kjer naj bi stala baletna dvorana, pa knjižnica, tu v hiši pa bi lahko potekali simpoziji, predavanja, učne delavnice. Milijoni v obliki knjig, kinetografskih zapisov in drugih pisnih virov so tu v hiši. Treba bi jih bilo inventarizirati, popisati, urediti, da bi služili prihodnjim rodovom. Obljubljali so že, da bodo to uredili. Že lani. Pa je potem prišla zima in vse je ostalo pri obljubah. Tu pa ležijo milijoni! Midva s Pio jih ne rabiva. Zdaj bi še lahko pomagal, svetoval, še kaj prispeval k uresničitvi ideje o ustanovi.

Se zavedate, kolikšno odgovornost ste naložili tistim, ki ste jim izročili svoje zamisli o ustanovitvi plesne umetnosti? Jim zaupate, da bodo zmogli uresničiti vaše zamisli?

Zavedam se, kaj sem jim “naložil”. Sem pa prepričan, da se tudi oni kot plesalci, umetniki zavedajo svojega poslanstva.

Kakšna je po vašem mnenju prihodnost slovenskega baleta?

Premišljanje o prihodnosti plesne umetnosti se mi res kaže v dveh mogočih podobah: v optimistični spričo visoke ravni, ki jo je že doseglo baletno gledališče, tudi pri nas, in hkrati v neoptimistični spričo izginevanja potrebe po ezoteriki pri ljudeh.

Štiristo let je stara zgodovina baleta. Lepo, primarno ne more zamreti. Strah me je in boli me misel, če bi šlo vse, kar je lepega, dobrega, resničnega na tem področju v smeti. Izbris etosa in morale iz plesne dejavnosti onemogoča resno razmišljanje o umetnosti. Pri tem opozarjam: koreograf in plesalec sta ne le kot umetnika, ampak tudi kot obrtnika postavljena pred osnovno danost človeka, ki je v svojem najglobljem bistvu vzgib k introvertnosti, navznoter, vzgib k razmišljanju, ki poziva k volji, srčnosti. Osiromašeni srca smo nič.

________________________

¹
1. Lavš, Katarina. 2006. Nekdanje svečanosti : prispevki za monografijo Pie in Pina Mlakarja. Ljubljana: DBUS – Društvo baletnih umetnikov Slovenije.

2. Mlakar, Pino. 2005. Srečne zgodbe bolečina. Ljubljana: Slovenska matica.

3. http://www.sinigoj.com/2006/10/in-memoriam-pino-mlakar/, prevzeto: 20.1. 2010

4. http://www.revijakapital.com/navtika/clanki.php?idclanka=475, prevzeto: 20.1. 2010.

5. http://www.mladina.si/tednik/200502/clanek/slo-intervju–bernard_nezmah/, prevzeto: 20.1. 2010.

² Mišljena je njuna baletna domačija v Novem mestu

Avtor: Klavdija Blažun