Italijanski filozof in pesnik Giovanni Pico della Mirandola je razpravo Govor o človekovem dostojanstvu (Oratio de hominisdignitate) napisal leta 1486, ko je napolnil 24 let. Pico della Mirandola v tem, za marsikoga enem od najboljših del renesančne filozofije, razpravlja o človekovem poduhovljenju, ki edino vodi k resničnemu dostojanstvu človeka. Ta pot se začne z etiko, ki brzda strasti in nizke nagone, nato pa sledi dialektika, ki um osvobaja teme in neznanja. Etika in dialektika skupaj očiščujeta dušo in ji omogočata, da postane dojemljiva za metafiziko, ki človeku omogoča, da stopi še na zadnjo stopnico – tj. spoznanje Boga in kozmosa.

Kulturni zgodovinar renesanse Jakob Burckhardt je v svoji znameniti knjigi Renesančna kultura v Italiji zapisal, da je to eno najbolj plemenitih del, ki nam jih je zapustila renesansa, po mnenju zgodovinarja in filozofa Eugenia Garina pa je ta spis vrhunec duhovnega oblikovanja mladega filozofa.

… razkol v nas je, spoštovani Očetje, zares mnogovrsten. V svoji hiši imamo notranje težave, in to celo večje od državljanskih vojn. Če ne bi želeli, da se tako nadaljuje, temveč bi svoje napore preusmerili k takšnemu miru, ki nas blaženo povzdiguje med Gospodove izbrance, potem bi bila obrzdanost in umirjenost v nas vsekakor možna predvsem s filozofijo morale.

Ta bo, če naš človek le zahteva premirje s svojimi nasprotniki, ukrotil divje napade živali, ki ima veliko obrazov, in levjo pripravljenost na boj, bes in objestnost.

Če bomo sebi namenili večjo skrb in si zaželeli blagoslov trajnega miru, potem nam bo filozofija priskočila na pomoč in radodarno izpolnila naša hotenja …

… dialektika bo med seboj spravila čete naše razumnosti, ko jih bodo zavedle lažne presoje in se bodo zaradi prerekanj ter napačnega govorjenja pognale na bojno polje.

… filozofija narave bo poravnala spore in nesoglasja v mišljenjih, ki v naši vznemirjeni duši sejejo razdor in jo trgajo na vse strani.

… kdo ne bi želel biti navdihnjen s tistim sokratovskim zanosom, opevanim v Platonovem Fajdrosu, in se z veslaji krilatih stopal iz tega sveta, polnega zla, v silovitem letu dvigniti do nebeškega Jeruzalema?

… šele takrat, ko bomo s pomočjo moralnega nauka iz sebe očistili hlepenje po pretiranih užitkih in “porezali” nohte oziroma sršeče konice jeze in iglice besa, šele takrat bomo lahko sodelovali v že omenjenih Bakhovih misterijih in se posvetili premišljevanju o nečem, za kar po pravici pravijo, da je Sonce njegov oče in voda.

… če pokukamo v pisne spomenike Kaldejcev, bomo videli, da gre pot do sreče za smrtne ljudi preko teh znanj. Kaldejski razlagalci so zapisali, da je po Zoroastrovih besedah duša krilata. Ko ji krila odpadejo, se spusti v telo, ko pa ji zrastejo, se vrne k bogovom.

… ponavadi je tako, da neredki, da ne rečem mnogi, črnijo tisto, kar zanesljivo vodi k vrlini, in ne tistega, kar je zgrešeno, neprimerno in vodi v zmoto.

… k temu je treba še dodati, da ko kakšna ločina napada resnično učenje in s svojim modrovanjem spodnaša pravilno mišljenje, s tem resnica postane še močnejša, in ne šibkejša, še bolj podnetena in nikakor ne ugasne. Podobna je plamenu bakle, ki jo nekdo strese z močnimi zamahi.

… filozofija me je naučila, da zaupam bolj lastni vesti kot sodbam drugih in da imam vselej na umu, da je manj pomembno, če nekaj slabega o sebi slišim, kot da kaj zlega izrečem ali naredim.