Richard Wagner (1813–1883) je v svojem več kot petdesetletnem opernem ustvarjanju pustil izjemen pečat in že med svojim življenjem naletel na ogromen odziv. To je bilo zlasti zaradi prizadevanja, da bi prenovil opero v njenem resničnem pomenu. Opera je namreč v njegovem času zašla v vsebinsko in oblikovno dekadenco ter se sprevrgla v zabavo za bogataše.

Temeljno težavo prve polovice 19. stoletja, na katero je opozarjal Wagner, lahko povzamemo z njegovimi besedami: “Zabloda opere je v tem, da je v njej sredstvo izražanja (glasba) postal cilj, cilj izražanja (drama) pa je postal sredstvo.”

Wagner je pri reformi opere zagovarjal idejo glasbene drame, ki bi združevala besedilo, glasbo in scenografijo v celovito umetniško delo, ki izvira iz “Večno Človeškega, osvobojenega vsakršne konvencionalnosti”.Tako opero je poimenoval “drama prihodnosti”, v njej pa je v glasbeni obliki kakor labodji spev znova odjeknilo antično gledališče.

Wagner se je s posebno zavzetostjo posvečal grški tragediji in grški kulturi, pri čemer je nenehno poudarjal njuno moč sinteze umetniškega delovanja, s katerimi je mogoče premakniti človeka tako, da ni več gledalec, temveč neposredni udeleženec v veliki drami človeštva. Da bi opera postala drama prihodnosti, se mora opirati na mit, kajti v mitoloških simbolih je za razliko od zgodovinskih dejstev shranjen spomin na to, kar predstavlja “Večno Človeško”. Skoraj vse njegove opere so nastale na podlagi germanskih in skandinavskih mitov ter legend in srednjeveških epov.

Zgodba o Parsifalu

Opera Parsifal se navdihuje v legendi o Gralu. Parsifal velja za izrazito statično opero in ta zunanji vtis je v skladnem kontrapunktu z notranjo dinamiko, globoko dramo, ki je gibalo likov, ti pa so gibalo drame. Ta nevidna akcija je, kakor pravi Wagnerjev biograf Lichtenberger, “globoko gibalo, živa duša dela”. Za vse like je značilna večplastnost, zato jih ne moremo samodejno umestiti v črno-bele mentalne vzorce. V nekaterih okoliščinah, kadar to najmanj pričakujemo, ravnajo nepredvidljivo. Wagner s temi nenadnimi in komaj opaznimi preobrati spremeni naš položaj gledalca v položaj soudeleženca ter nas tako približa srcu in resničnosti te človeške drame.

Poznana monumentalnost Wagnerjevih uvertur v Parsifalu doseže nadzemske razsežnosti. V njegovem prepoznavnem slogu se pred nami izrisujejo temeljne značilnosti glasbene zamisli (t. i. leitmotivi) vsega, kar se bo odvijalo v sami operi. Zdi se, kot da na nekakšni nevidni ravni dobivamo obrise likov, idej in predmetov ter zakonov usode, ki vse te like povezujejo v neizprosni smeri.

Sam skladatelj je dal uverturi moto: “Vera, upanje, ljubezen”. Z njim nas uvede v prizor, ki se začne v gozdu, v katerem je skrit Gralov dvorec. V njem sta shranjena sveta predmeta: Gral – simbol notranjega, izpolnjenega življenja in skrivnega znanja, ter kopje – orožje volje, ki je lahko koristno samo, če je zavestno usmerjeno, sicer se spremeni v svoje nasprotje. Prav to se je zgodilo Gralovemu kralju Amfortasu, ki je trpel strašne bolečine zaradi rane, zadane z lastnim kopjem. Vitezi, varuhi Gralovega dvorca, dobijo od Grala posebno moč, le če jo uporabljajo za dobro in pravično. Vendar Amfortasu vsako odkrivanje Grala, ki ga mora voditi, zadaja dodatne, nevzdržne bolečine.

V svojem mračnem dvorcu na robu gozda prebiva zli čarovnik Klingsor. Amfortasov oče Titurel je menil, da si ne zasluži postati Gralov vitez. Užaljeni Klingsor je dobil čarovno moč in puščoben kraj blizu Gralovega gozda spremenil v čudovit vrt, v katerem je nastanil zapeljiva dekleta. Amfortas je po nasleditvi Titurela poskušal zlomiti Klingsorjevo moč. Toda lepa Kundry je zapeljala Amfortasa, Klingsor pa ga je ranil in mu odvzel sveto kopje. Amfortas, ki ga je preplavljal obup zaradi njegove šibkosti, je z globokim obžalovanjem sprejel prerokbo, zapisano na sveti posodi, po kateri mu lahko pomaga le en človek: “tisti, ki bo dosegel spoznanje prek sočutja, nedolžni norec; upati na tistega, ki sem ga izbral”.

Gozd – polje zavesti

Wagner v tem prvem delu postopoma slika človekovo polje zavesti, ki ga simbolizira gozd. Mistično središče, središče življenja tega gozda je Gralov dvorec, v katerem je skrit Gral. Ta je dostopen le tistim, ki so ga vredni.

Gralov dvorec ni viden običajnim očem, čeprav predstavlja človekovo edino resničnost, za razliko od Klingsorjevega dvorca, ki je veliko lažje dostopen in viden, čeprav – kakor nam Wagner razkrije v drugem dejanju – predstavlja veliko iluzijo in to, kar je neresnično.

Na robu ozaveščenega človeškega delovanja je področje nezavednega in nevarnega. To je prikazano s puščobnim predelom, v katerem tisti nižji, vendar zelo močan vidik človekove materialne zavesti zgradi bujen vrt, poln vabljivih pasti. Wagner že na samem začetku pokaže na porušeno ravnotežje, v katerem Amfortas, resnični kralj in varuh svetega, pade kot žrtev enega trenutka nepozornosti in šibkosti. To porušeno ravnotežje je sprožilni mehanizem, ki spravi v gibanje vse like dogajanja ali jih vplete v naravni proces, ki vodi k ponovnemu vzpostavljanju harmonije. Ta proces bo dal udeležencem priložnosti, da izberejo, da se spremenijo in odkupijo.

Kundry – razpeta psiha

Med dvema glavnima poloma človekove notranjosti se giblje Kundry, gospodarica Klingsorjevih deklet, vendar tudi vračinja in čarovnica, ki pomaga Amfortasu. To je duša, ki v sebi nosi človeške značilnosti, te pa se nenehno nemirno gibljejo med enim in drugim polom. Kundry je v popolni oblasti Klingsorja in pogosto prebiva v gozdu Gralovega dvora v družbi mnogih vitezov, ki jih je zapeljala, hkrati pa se z globoko požrtvovalnostjo in brez pričakovanja zahvale ali nagrade poskuša odkupiti za svoja slaba dejanja.

Prihod Parsifala je rešitev za Kundry pa tudi za Amfortasa. Pomen njegovega imena – kakor razlaga Wagner v enem svojem pismu – izvira iz arabskih besed “parsi”, čist, in “fal”, preprostež, norec, v operi pa ga razkrije prek prerokbe – nedolžni norec, tisti, ki bo dosegel spoznanje prek sočutja. Vendar da bi ta nedolžna, preprosta duša izpolnila svojo nalogo, jo mora najprej prepoznati in svoje čisto, vendar nezavedno delovanje spremeniti v odgovorno delovanje. Wagner kaže prav na to pot notranjega dozorevanja in odraščanja, ki jo Parsifal začne tako, da se iztrga iz znanih, ustaljenih okvirov ter se spusti v neznano, v avanture.

Lik njegove matere v operi predstavlja te ustaljene navade in željo, da bi iz strahu pred morebitno izgubo za vsako ceno ohranili obstoječe staro stanje. Njegova mati je zaradi grenkih življenjskih izkušenj, v katerih je izgubila moža, začela bežati od resničnosti, v svojevrstno izolacijo, v kateri je vzgajala Parsifala in ga držala daleč od ljudi. Toda Parsifal jo po naključnem srečanju z vitezi zapusti in začne svoje potovanje.

Potovanje proti cilju

Parsifal nima jasne vizije, kam bi se odpravil, toda zaradi notranje čistosti in prostodušnosti ga notranja in nerazložljiva moč priteguje k skritemu Gralovemu dvorcu. Med lovom na prepovedane živali na Gralovem območju ga odkrije Gurnemanz, stari Gralov vitez, ki v Parsifalu zasluti tistega, ki ga je izbrala prerokba. Gurnemanz v psihološkem smislu predstavlja dvojno naravo razuma, ki je z ene strani objektiven in intuitiven, z druge pa subjektiven in sumničav. Gurnemanz zato ob svečani “Glasbi preobrazbe” najprej vodi Parsifala do prostora, v katerem se pripravljata sveta večerja in odkrivanje Grala, nazadnje pa ga odžene, saj meni, da njegov prihod ni prinesel pričakovane odrešitve.

Ta zadnji del prvega dejanja glasbeno in scenografsko deluje nadnaravno. Prek zelo preprostih gibov in božanske glasbe se razkrije skrivnostni Gral, izvir življenja in prebivališče najglobljega človeškega stanja. Parsifal nepremično opazuje strašno Amfortasovo bolečino, ki jo ta prenaša s skrajnim naporom, medtem ko njegovi vitezi prejemajo življenjsko moč. Nenadoma ga prebode huda bolečina in lovi se za srce; trpljenje drugega postane tudi njegovo lastno trpljenje. Parsifal s sočutjem do tistega, ki trpi, pride do prvega spoznanja, toda s tem ni izpolnil Gurnemanzovih pričakovanj. Parsifal je izgnan z Gralovega dvorca in znova mora najti pot do središča, ki ga je izgubil – a tokrat ga ne vodi več naključje, temveč lastna volja.

Neizogibni boj

Toda Parsifal mora premagati Klingsorja, da bi znova prišel do skrivnostnega središča. Zlobni čarovnik ve za njegov prihod, vendar potrebuje Kundry, da bi ga premagal. Ta je srečala Parsifala že v gozdu in zdaj se poskuša upreti Klingsorjevemu ukazu. Toda Klingsor je njen gospodar in ona se pokori. Ta nanjo naslovi sarkastične besede: “Tisti, ki te zavrne, te bo osvobodil: poskusi s tem mladeničem, ki se približuje.”

Zanimivo, da Wagner ključ za osvoboditev Kundry položi v usta mračnega Klingsorja, ki nam tukaj odkriva veliko skrivnost človeške psihe, nesrečne pod oblastjo svojih nagonov in želja telesa, ki se jim ne more upreti. Osvoboditev psihe od okovov telesnega in minljivega je možna, le če človeški duh s svojo čistostjo od sebe odvrne iluzije, ki jih v psihi ustvarja telo.

Parsifal se upre zapeljevanju Kundry, ki jo vodi Klingsor, in tokrat drugič v svojem srcu začuti neizmerno bolečino. Parsifal prepozna svojo nalogo – rešiti vse tiste, ki jih je Kundry zapeljala, in rešiti njo samo. Parsifal ji ponudi pomoč, če mu pokaže pot do Amfortasa. Kundry naposled pristane, vendar pod pogojem, da ji nameni trenutek svoje ljubezni. Ker Parsifal na to ne pristane, Kundry pokliče na pomoč Klingsorja, ki vanj vrže sveto kopje. Toda kopje se ustavi nad Parsifalovo glavo, Parsifal ga vzame in z njim v zraku nariše križ. V tem trenutku izginejo vse iluzije, mračni dvorec se zruši in za njim ostane le puščobna pokrajina, na kateri obstane le Kundry. Parsifal odide s svetim kopjem v rokah rekoč: “Ti veš, kje me lahko znova najdeš.”

Cilj dolgega tavanja

Parsifal se po dolgoletnih potepanjih lepega pomladnega jutra naposled približa Gralovemu gozdu. Toda v njem se je marsikaj spremenilo. Gurnemanz, ki je že precej ostarel, živi kot puščavnik na robu gozda, Kundry, ki je zdaj pomirjena in brez divjega pogleda, pa je pripravljena samo nesebično služiti. Ko so v daljavi zagledali viteza, ga najprej niso prepoznali, in Gurnemanz je zelo sumničavo zapovedal tujcu, naj odloži orožje. Parsifal ga je ubogal, Gurnemanz pa je globoko ganilo, ko je prepoznal Amfortasovo sveto kopje in mladeniča, ki ga je nekoč pregnal. Parsifal jim je mirno izrazil svojo radost, da je po številnih preizkušnjah in dolgotrajnem iskanju naposled našel pot. Gurnemanz mu je razkril veliko nesrečo, ki je po njegovem odhodu doletela dvorec in viteze, ker Amfortas ni več želel opravljati ceremonialne večerje.

Vitezi so tako slabeli iz dneva v dan, sam pa je pobegnil iz dvorca in postal puščavnik. Parsifal, ki je bil prepričan, da je on krivec za vse to, se je skoraj onesvestil, Kundry in Gurnemanz pa sta ga odvedla do svetega mesta, da bi se očistil in si povrnil moči ter tako do konca izpolnil svojo nalogo. Parsifal je utrujen prosil, naj ga odvedejo do Amfortasa, in izvedel, da njegovi vitezi pripravljajo pokop Titurela za čas, ko bo Amfortas poslednjič odkril Gral.

Parsifal, očiščen s sveto tekočino in dišavami, zdaj kot novi Gralov kralj najprej naznani krst Kundry in jo ljubeznivo nagovori: “To je prva dolžnost, ki jo opravljam … verjemi v svojega osvoboditelja.” Wagner s tem elementom pokaže na prvi pomembni plod dolgega napora dozorevanja in duhovnih prizadevanj. Kajti ni dovolj samo uničiti Klingsorja in njegove mračne prevare, ni dovolj samo osvoboditi psiho služenja Klingsorju. Psihi je treba vrniti zaupanje v njenega pravega gospodarja, da bi lahko izrazila svoje prave vrednote.

Potem ko je to dejanje izpolnjeno, se Parsifalov ciklus predanega iskanja sklene. Začne se končni obred v isti dvorani, kjer je nekoč prek sočutja spoznal bolečino. Vitezi postavijo Titurelovo telo na oltar, prinesejo bolnega Amfortasa in se postavijo vsak na svoj položaj v krogu. Toda Amfortas, ki je popolnoma izčrpan od bolečine, ne želi odkriti Grala. Tedaj izstopi Parsifal in s svetim kopjem zaceli Amfortasovo rano ter odredi, naj se odkrije Gral. Medtem ko v predani molitvi dviguje čudežno posodo, se v dvorani tema poglablja, iz višine pa se začne širiti svetloba. Gral zasveti in nad Parsifalom zaprhuta golobica. Kundry tedaj umre z očmi, uprtimi v Parsifala, Amfortas in Gurnemanz poklekneta in mu izkažeta čast. En ciklus se je končal in novi kralj je zavzel svoj prestol.

Toda njegova zmaga zadeva vse okoli njega in zanje prinese velike spremembe. Titurel kot simbol starih in udejanjenih vrednot umre, ker je izpolnil svojo nalogo. Gralov dvorec, ki ga je zgradil, ne potrebuje več njegove zaščite. Zakaj umre Kundry? Wagner je očitno želel poudariti večno resnico – da bi nastalo nekaj zares novega, sta potrebna žrtvovanje in uničenje vsega nekoristnega, vsega, kar v obstoječi obliki ne more več opravljati svoje resnične vloge.

Toda ko med umiranjem gleda Parsifala, kakor ogledalo prejme njegov odraz, kar je v tradicijah resnična vloga psihe. Ta odraženi duh postane novo bitje – ki je simbolično prikazano z golobico – dušo, ki je osvobojena in očiščena, zato lahko zdaj leti. Gurnemanz se naposled prepriča v prerokbo, ki jo je dal Gral. Razum se je osvobodil dvomov in postal odločen.

Amfortas je središčna os, ki povezuje staro in novo, nepopolno in popolno, začetek in končni cilj. Čeprav od znotraj ni dovolj čist, je ščitil to, kar je sveto, ter pri tem trpel skrajne napore in upal, da se bo prerokba izpolnila. Zato na koncu doseže osvoboditev ter s spoštovanjem sprejme novega varuha Grala. Parsifal je njegov duhovni sin, popolna in očiščena faza istega bitja in iste vloge. S tem ko nedolžni norec dosegel spoznanje prek sočutja, je postal novo gibalo večno obnavljajoče se moči življenja in modrosti.

Avtorica: Nataša Žaja