Je nekaj, na kar je večina mojih sodobnikov pozabila – življenje je lepo in treba ga je opevati na lep in naraven način. In kdor k družbi, v kateri živi, ne more prispevati na tak način, je bolje, da poišče druge načine izražanja.

“Humanizem nove zgodovine je preživet, v vseh sferah kulture in družbenega življenja se sprevrača v svoje nasprotje ter vodi v zanikanje človeka … Značilnosti tega humanizma se razgaljajo in razkrivajo … Če ni Boga, ni niti človeka.”

Fridtjof Nansen je eden od junakov novejše evropske zgodovine. Živel je v drugi polovici 19. in prvi polovici 20. stoletja, v času političnih prevratov in vojn ter okrevanja od njihovih posledic. Bil je znanstvenik, raziskovalec, diplomat in zagovornik miru.

“Ljubezen,” pravi Shakespeare, ” je zaupen duh, ljubezen je demon; ni bolj prevejanega angela od ljubezni. Samson je kljub svoji nadzemski moči podlegel skušnjavi. Tudi Salomon je bil zapeljan, pa čeprav je imel veliko modrost. Amorjeva puščica je preostra za Heraklejev kij in tudi za španski meč.”

Še nedavno smo to poslušali iz ust “razsvetljenih”, modrecev vseh kultur, meditacijskih gurujev, mistikov in ezoterikov, dandanes pa tudi znanost priznava, da so naše misli ustvarile naš svet in da ga ustvarjajo še naprej. Danes je znano, da minuta negativnega razmišljanja oslabi naš imunski sistem za celih šest ur. Zato je zares vredno razmišljati, o čem razmišljamo.

“Knjige imajo vrednost le, kadar so življenjske in koristne.” Hermann Hesse “Prebiranje dobre knjige je nenehen dialog, v katerem knjiga govori in duša odgovarja.” André Maurois

Še danes živijo Tagorove pesmi, in to močnejše kakor prej, saj jih poznajo in recitirajo, pojejo ter igrajo v tišini samote in radosti milijoni njihovih ljubiteljev po celem svetu ter tako ustvarjajo nevidne trdne vezi ljubezni in enotnosti duha.

Leta živimo po umetnem ritmu, ki je sestavljen iz številnih navad, stereotipov, egoističnih želja, kompleksov in strahov, ki samo ovirajo resnično izražanje duše. Toda postopoma začenjamo čutiti, da ta umetni ritem duši našo resnično naravo …

Buši, na zahodu poznan pod imenom “samuraj”, uteleša plemenitega, pogumnega in samotnega bojevnika. Ta je obenem tudi estet, ki je zmožen zaznati krhko lepoto češnjevega cveta, kot na primer Mijamoto Musaši (1584–1645), ki je bil pesnik, pisatelj in slikar.

Pogosto lahko slišimo in preberemo, da živimo v dobi tehnologije, pri čemer je poudarek predvsem na prednostih, ki jih ta prinaša. Človek si je poskušal z uporabo tehnike olajšati vse vidike materialnega življenja, vendar ni naredil ničesar za svoje psihološko, mentalno in duhovno življenje.

Življenjska izbira je odgovorno in resno dejanje, obenem pa je v njej nekaj nenavadno privlačnega in očarljivega. Kdaj se zdi, da k temu vprašanju pristopamo preveč površno, včasih celo povsem neresno in nezainteresirano. Kadar človek razmišlja o stvareh, ki bi lahko spremenile njegovo celo življenje, se včasih obnaša, kot da bi šlo za nakup novih čevljev, kadar pa izbira oblačila in živila, se zdi, kot da je od te izbire odvisno njegovo življenje.

Biti človek ali živeti kakor človek po navedbah Eliadeja dejansko pomeni biti religiozen v najširšem pomenu te besede. Vendar naj bi današnjemu človeku, ki živi v radikalno desakraliziranem svetu, od vseh resničnih in izmišljenih potreb še najbolj manjkal občutek resnične religioznosti, manjkala naj bi mu celovita izkušnja svetega.

Arnaldo de Villanova se je zaradi izrednih sposobnosti zdravljenja proslavil kot najznamenitejši zdravnik svojega časa. Znameniti vladarji, kot so Peter Veliki, Jakob II. Aragonski, Friderik II. Sicilski, Robert Neapeljski in Filip Lepi iz Francije, se k njemu po pomoč niso zatekali le kot k zdravniku, temveč tudi kot političnemu in osebnemu svetovalcu.

Kakšna je razlika med nizom kamnov, postavljenih eni ob druge, in katedralo, kot je pariška Notre Dame? Od kod prihaja ta odmev, ta “glasba tišine”, ta občutek svetlobe, ta notranji sklad?

Zakaj je lepota renesančne filozofe, znanstvenike, umetnike in tiste, ki so v sebi združevali vse troje, tako prevzemala in vznemirjala? Zakaj so jo znanstveniki predano odkrivali v naravi, filozofi prepoznavali v človeku, slikarji očarano prelivali na slikarska platna, vzneseni pesniki pa v verze?