“Omnia mea mecum porto”
Cicero je ta rek pripisal Biantu iz Priene, enemu od sedmih grških modrecev, ki je živel v 6. stoletju pred našim štetjem. Biant je bil daleč naokoli poznan po svoji poštenosti in dobroti.
Ko je perzijski kralj Kir oblegal njegovo mesto, so se prebivalci pripravljali, da ga zapustijo. Vsakdo je s seboj vzel toliko dragocenosti, kolikor jih je lahko nosil. Eden od meščanov je vprašal Bianta, zakaj ni s seboj vzel nobene stvari. Modrec mu je na to odgovoril: “Vse svoje nosim s seboj.” (Omnia mea mecum porto).
S tem je hotel povedati, da svoj zaklad – svoje vrline in svojo modrost – vedno nosi s seboj. V globljem smislu ta rek kaže na to, da ima za modrega človeka veliko večjo vrednost duhovni kot materialni zaklad.
Tudi ko ostanemo brez vsega materialnega, nam tega, kar nosimo v sebi, nihče ne more vzeti.
Kot primer Biantove velike dobrote lahko omenimo legendo, ki pripoveduje, da je plačal ogromno odkupnino za nekatere mlade ženske, ki so jih prodajali kot sužnje. Potem ko jih je nekaj časa poučeval kot svoje lastne hčere, jih je poslal nazaj k staršem v njihovo domovino Messino.