Kipu (v jeziku kečua kipu pomeni vozel) je zapisovalni sistem barvnih vrvic z vozli, o katerem so dolgo trdili, da so ga Inki uporabljali le za beleženje statističnih podatkov, kot je npr. količina blaga ali število prebivalcev. Čeprav so nekateri španski kronisti že zdavnaj zatrjevali, da je imel kipu vlogo pisave, s katero naj bi zapisovali zgodovinska, verska in literarna dela, je šele odkritje nekega starega rokopisa v Neaplju v 90. letih prejšnjega stoletja spodbudilo k resnejšemu raziskovanju te trditve. Zahvaljujoč Clari Miccinelli, neapeljski zgodovinarki, in Lauri Laurencich Minelli, profesorici za predkolumbijske študije z Univerze v Bologni, je bila morda razkrita skrivnost kipuja.

Javen in tajen kipu

Rokopis Miccinelli so napisali trije jezuiti v XVII. stoletju s pomočjo nekega poznavalca kipuja. Na platnicah je zapisan naslov “Historia et Rudimenta Linguae Piruanorum” (Zgodovina in osnove perujskega jezika, op. prev.), k rokopisu pa so priložene tudi risbe in del nekega kipuja. Eden od avtorjev rokopisa navaja, da je poleg kipuja za štetje in zapisovanje vsakodnevnih stvari, ki je bil javen, obstajal tudi kipu za zapisovanje religijskih skrivnosti, poznan samo majhnemu številu posvečenih. Po izročilu naj bi del takšnih kipujev Inki skrili pred Španci v zlate skrinje in jih potopili v jezero Titicaca.

Kako brati kipu?

Po besedah zgoraj omenjenih Clare Miccinelli in Laure Laurencich Minelli naj bi kipu uporabljal ključne besede v obliki diagramov. Teh ključnih besed niso brali, temveč so iz njihovih zlogov tvorili nove besede. Število vozlov na vrvici pod ključno besedo je označeval zaporedno številko določenega zloga. Ime Pachcamac (inkovski bog zemlje in časa) je bilo na primer razdeljeno na štiri zloge. Če sta bila dva vozla (vsak vozel za en zlog) narejena blizu ključne besede, je bilo treba prebrati pacha (zemlja). Če pa sta bila dva vozla bolj oddaljena od ključne besede, potem je bilo treba prebrati camac (čas).

Uničujoči pohod osvajalcev

Če v kipuju resnično niso zapisovali samo dolgočasnih številčnih podatkov, temveč tudi zgodovino, književnost, teološka kot tudi globoka filozofska znanja, potem so španski osvajalci naredili veliko škodo, ko so sistematično sežigali kipuje in celo otroke navajali k razvezovanju vozlov. Konkvistadorji so sicer doumeli, da v kipuju zabeleženi simboli nekaj pomenijo, vendar niso vedeli kaj in se – namesto da bi jih preučevali – raje odločili, da jih bodo uničili.

Vprašljiva zgodovina

Zgodovina Inkov kot tudi številnih drugih ameriških kultur je dejansko zelo slabo poznana, kar gre po eni strani pripisati uničevalnemu odnosu osvajalcev, ki niso razumeli niti skušali razumeti njim tuje kulture. Posledica je bila izguba številnih dragocenih zapisov in uničenje kulturnih spomenikov, od koder bi se lahko napajalo zgodovinopisje. Po drugi strani pa predstavlja težavo sestavljanje slike, ki ni odvisna samo od števila ostankov in dokumentov, temveč v veliki meri tudi od njihovih razlagalcev. Pogosto manjka odprtosti do kultur, ki so različne od naše – kar nas prikrajša za bogastvo, ki je veliko bolj dragoceno od zlata, po katerem so tako zelo hlastali osvajalci.