O prijateljstvu
Celo življenje iščemo pravega, resničnega prijatelja. In tudi če ga najdemo, se iskanje vseeno nikoli ne konča. Kajti ali je res mogoče zaobjeti vse pomene in možnosti tega globokega in prefinjenega odnosa? Kakor iskanje resnice, ki se izmika končni opredelitvi in ki terja, da jo živimo in vedno znova prepoznavamo, kakor iskanje boljšega in popolnejšega lastnega bitja, kakor ponovno iskanje davno izgubljenega in neprecenljivega zaklada − iskanje prijatelja pomeni isto.
Dela filozofov, pesnikov in pisateljev o različnih odtenkih prijateljstva so nepreštevna. Mnoga podajajo nauke, ki jih nikoli več ne pozabljamo, tople in modre misli, ki osvetljujejo bistvo ideje prijateljstva. Spoznavamo, da prijateljstvo vedno zajema obojestransko izgrajevanje, v katerem ni vedno mogoče vsega predvideti in v katerem neprestano nastajajo nove oblike. Pustolovščine junakov iz posadke na ladji Argo, Gilgameša in Engiduja, Don Kihota in Sanča Panse, pogovori med Lisico in Malim princem, Tolkienovi junaki s tisoč odtenki medsebojne podpore in prijateljstva, zvonki in skoraj otroško iskreni verzi azteških pesnikov ter brezčasna aktualnost in jasnost številnih starejših pa tudi sodobnejših mislecev so le nekateri dobro znani primeri v nepresahljivem bogastvu našega izročila.To so resnični darovi, ki še naprej ostajajo aktualni in v sebi nosijo živo potrebo sedanjosti, pa tudi prihodnosti.
Maska prijateljstva
Lisica iz Malega princa nas opominja, da prijateljstvo ni že izdelan proizvod, ki bi ga lahko kupili in uporabili kot le še enega med mnogimi drugimi proizvodi. Toda danes se je, razen v izjemnih primerih, ukoreninilo precej površinsko in nestanovitno “prijateljevanje”, ki je odvisno od okoliščin in plod različnih interesov. To se najpogosteje ne dogaja zato, ker bi bil nekdo sebičen ali preračunljiv, temveč predvsem zato, ker prijateljstvo sklepa brez uporabe zavesti, brez trdne odločitve in jasnih stališč. Namesto tega se samo prepušča toku življenja.
Tako pogosto ne vidimo niti ne želimo prepoznati vsega tega, kar se resnično skriva za številnimi odnosi, ki jih kar prehitro imenujemo “prijateljski”. Kaj pa če smo samo šibki in osamljeni? Ali iščemo družbo zato, da bi pobegnili pred težavami, ali ramena, na katerih bi izlili solze, in nekoga, ki bo poslušal naše dolgo in široko razlaganje o lastnih dvomih in težavah? Ali pa se želimo samo kratkočasiti in “ubiti dolgočasje” tako, da se vedno znova vrtimo v krogu enakih tem? Marsikdo takšne trenutke neredko usmerja v širjenje kritizerskega vzdušja in vtikanje v osebno življenje drugih. To je naravnano proti skupnim znancem in prijateljem, pa tudi proti temu, s čimer nam dnevno postrežejo mediji. Po takšnih srečanjih si najpogosteje ne želimo priznati, da so nam ta namesto občutka izpolnitve in zadovoljstva prinesla nekaj povsem nasprotnega – praznino in nezadovoljstvo. Zaradi inercije se bomo ponovno srečevali, toda takoj ko nastopi nepričakovan življenjski preobrat, npr. po končanem študiju, spremembi službe ali selitvi, se postopoma razblinejo ali celo popolnoma pretrgajo vse tiste povezave, ki smo jih še nedavno imeli za neuničljive. Tako zaključimo, da gre življenje naprej, in se zadovoljimo z drugimi podobnimi odnosi.
Toda globoko v sebi vemo, da potrebujemo tisto zanesljivo oporo, sorodno dušo, s katero bo naše življenje dobilo drugo, trajnejšo, globljo razsežnost, ki je daleč nad varljivim vsakdanjikom. So trenutki, ko to potrebo čutimo tako močno in jasno kakor nepotešljivo žejo.
Prijateljstvo – ljubezen do medsebojnega spoznavanja
Bistvo filozofskih naukov vsebuje idejo prijateljstva, ki temelji na ljubezni do medsebojnega spoznavanja. Ta ljubezen je prežeta z močno potrebo po učenju in spoznavanju. To je živ odnos, v katerem se možnosti nikoli ne izčrpajo, v katerem nas nekaj vedno znova navdihuje, da bi se učili, popravljali napake, med seboj delili izkušnje in spoznanja. Pitagorejci pravijo, da je prijateljstvo vez med dvema dušama, polnima vrlin.To pomeni, da resnično povezovanje med dvema človekoma temelji na povezovanju njunih duš in ne minljive pojavnosti, pri čemer so na prvem mestu vrline, resnične in globoke človeške vrednote. Vsak človek ima zmožnost za izražanje nekaterih vrlin, tako da vrlina enega postane dostopna tudi za drugega, ki si jo približa in s tem dobi novo spodbudo za rast. Tako se vrline združujejo in prijateljema prinašajo novih moči in navdih, tako da ti lahko popravijo svoje pomanjkljivosti ali jih vsaj zmanjšajo.To spominja tudi na Platonovo idejo o iskanju izgubljene polovice duše. Na nek način niti en človek ni popoln, dokler svojega resničnega bitja ne združi z drugo sorodno dušo.
Prijatelji in sovražniki
Pogosto v razmišljanjih filozofov, pa tudi v mitih in književnih delih najdemo povezovanje pojmov prijatelja in sovražnika. To je zato, ker sta ta dva pojma veliko tesneje povezana, kakor se zdi na prvi pogled. Zelo močan je na primer prizor, v katerem se Gilgameš, božanski kralj Uruka, z Engidujem bori kakor z naključnim sovražnikom, nato pa postaneta takšna prijatelja, da ju niti smrt ne more ločiti.
Periander, eden med sedmimi grškimi modreci, je dejal: “Kadar govoriš o sovražniku, ne pozabi, da boš nekega dne njegov prijatelj.” Podobno sporočilo imajo tudi pitagorejci: “Na sovražnika ne glej drugače kakor na prijatelja, ki je zašel s poti.” V teh sporočilih zasledimo isto misel, ki navaja k temu, kako nevarno in nepremišljeno je nekoga imenovati “sovražnik”, čeprav včasih mislimo, da imamo upravičene razloge za to. Zakaj je to tako?
Ena med človeškimi slabostmi je, da nekoga za vedno razglasimo za slabega ali vsaj nezaželenega. Po drugi strani pa je ena velikih človeških vrlin zmožnost preseganja tega črno-belega gledišča.To je zmožnost odpuščanja, vendar ne v njeni površinski in razvodenjeni obliki ali z občutkom nekakšne nadčloveške žrtve. Ta zmožnost je vrsta vzvišenega stanja zavesti, ki ga je mogoče živeti enostavno in vedro, ne da bi s tem obremenili druge in jih oddaljili od sebe. Znati odpuščati preprosto pomeni vedeti, da je vsakdo, tudi mi, lahko v zablodi, vsakdo se lahko zmoti. To pomeni dati nekomu možnost, da popravi napako. Zato je v odnosih z ljudmi potrebna neprestana budnost ali kakor pravi Pitagora: “V odnosih z drugimi se ne vedi tako, da tvoji prijatelji postanejo tvoji sovražniki, temveč da tvoji sovražniki postanejo tvoji prijatelji.” Ta budnost je usmerjena predvsem na naše lastno delovanje in stališča, da bi kljub vsem krizam in težavam ohranili in poglobili prijateljstvo ter preprečili, da bi naš prijatelj postal naš sovražnik. Nato pa gremo lahko še korak dlje – znati spremeniti sovražnika v prijatelja.
Prijateljstvo – spoznavanje samega sebe
Dva zgoraj omenjena ključa prijateljstva – ljubezen do medsebojnega spoznavanja in transformacijo sovražnika v prijatelja je mogoče uresničiti samo, če obenem poteka še nekaj – spoznavanje samega sebe. To je izhodiščna in ciljna točka vsakega resničnega prizadevanja, s katero se zaokroži lastni smisel in se prepozna v smislu celote. Če se ne moremo povezati s samimi seboj, se ne bomo mogli povezati niti z drugim človekom. Samo tisti, ki ima ozaveščene svoje dobre in slabe plati, lahko doume in spozna drugega človeka. Šele takrat, ko si sam prizadeva, da bi bil boljši, bo spoštoval tudi drugo človeško bitje, s katerim iz določenih razlogov deli iste življenjske težnje. Posvetilo Carla Sagana svoji ženi in soustvarjalki Ann Druyan v knjigi z naslovom “Kozmos” to jasno in iskreno potrjuje: “V brezkončnosti časa in prostora sem radosten, ker delim isti planet in isti čas kakor Annie.”
Takšno prijateljstvo je trdno in stanovitno, ker se gradi postopoma in s skupnim prizadevanjem. Takšen prijatelj ne zahteva ničesar od drugega, temveč predvsem od sebe, niti ne misli, da se bodo stvari razvijale same po sebi ali po vnaprej zamišljenih, utrjenih predstavah.
Prijateljstvo kot skupna pot
Vemo, da je prijateljstvo eden med vidiki povezanosti, ki s poglabljanjem postaja vse trajnejša in trdnejša. To je povezanost, ki nas ne duši, temveč prej nasprotno – daje nam občutek svobode in dostojanstva. Toda da bi to bilo mogoče, je treba deliti skupne ideje in temeljno življenjsko usmeritev. Resnično prijateljstvo mora imeti istega duha, isto občutje sveta in isto potrebo po vzajemnem, ki teži k vzvišenemu cilju.
Prijateljstvo se potrjuje s skupno potjo, s tistim, kar je v mitih prikazano kot skupna pustolovščina. Vendar ta pustolovščina ni plod želje po pustolovščini, ki je sama sebi namen, temveč pomeni odločno prizadevanje, ki ima vzrok in cilj. Pri tem se dogaja nekaj zelo nenavadnega. Poleg tistih, ki so z nami od začetka do konca poti, se pojavljajo tudi nepričakovani pomočniki, za katerih obstoj niti vedeli nismo, vendar jih že pri prvem srečanju prepoznamo kot dobro znane nove prijatelje. Toda morda je še nekaj bolj nenavadnega … Povsem mogoče je, da prijatelja najdemo v nekom, ki ga nikoli ne bomo srečali, o čigar pogumnih podvigih smo samo slišali in brali. Mogoče je, da verzi nekega davnega pesnika zaživijo tako močno, da oči naše duše lahko vidijo, kako nas opogumlja in stoji ob nas.
V takšnih trenutkih smo na resnični poti, na kateri ni ovir oddaljenosti in ločenosti niti iluzije minevanja časa, niti katere koli druge omejitve našega racionalnega uma. “Po poti ne moreš potovati, dokler sam ne postaneš pot,” je zapisano v tibetanskem tekstu z naslovom “Glas tišine”. Ko s svojim zgledom postanemo pot za druge, jih bomo lahko srečevali in tudi sami potovali ter se pri tem vzpenjali in premagovali ovire. Te poti ni v naših vsakdanjih, rutinskih trenutkih, v katerih živimo le zase ali za ozek krog tistih, ki jih imamo za svoje. Ta pot je nad tem, je globlje, v nesebični človeškosti, ki je na voljo vsem. Če človek neguje takšna notranja stanja, lahko ne le ponuja resnično pomoč, ki zdravi rane tega starega sveta, temveč tudi pomaga pri uresničevanju nekih sanj – ki so prav tako potrebne in človeške. Z vsemi tistimi neznanimi obrazi v srcu, ki so si za to isto prizadevali in uspeli, s tistimi, ki sedaj po milosti usode delijo iste sanje, in z vsemi tistimi, ki jih bodo znali in hoteli nadaljevati, je mogoče postopoma graditi boljši, pravičnejši in lepši svet. Kamen in glino, glasbo in verze, solze in smeh, srca in roke lahko poveže čudežna preja prijateljstva, katere neuničljive, zlate niti sijejo že od vekomaj in se odslikavajo v nepreštevnih oblikah.
