Mark Tulij Cicero, rimski državnik, pravnik, politični teoretik in filozof, (106–43 pr. n. št.) je v spisu O prijateljstvu “v korist mnogim”, kot pravi sam, zapisal nekatere svoje poglede na prijateljstvo. Cicero pri tem črpa iz konkretnih primerov – tako med drugim navaja zgledno in znamenito prijateljstvo med vojskovodjo Scipionom Afriškim mlajšim in državnikom Gajem Lelijem Sapiensom. V nadaljevanju si lahko preberete nekaj odlomkov iz tega dela in se prepričate o tem, kako “koristni” in kako živi so lahko Ciceronovi pogledi na prijateljstvo tudi za nas, in to dobri dve tisočletji po njegovem času.

***

Ne morem vam reči ničesar, lahko vam le svetujem, da prijateljstvo postavite na prvo mesto med vsemi človeškimi dobrinami. Kajti nič ni tako naravnega in tako pomembnega za našo srečo ali nesrečo, kot je prijateljstvo. Menim, da je prvo pravilo to, da je prijateljstvo mogoče le med dobrimi ljudmi.

***

Prijateljstvo je nad sorodstvom; sorodstvo je lahko brez ljubezni, prijateljstvo pa ne more biti brez nje. Kjer ni ljubezni, ni niti prijateljstva, medtem ko sorodstvo ostane. Prijateljstvo ni nič drugega kot sloga v vsem, kar je odvisno ali neodvisno od nas, z dobronamernostjo in ljubeznijo, za katero verjamem, da je, takoj za modrostjo, najboljše, kar je človek prejel od nesmrtnih bogov.

***

Prav imajo tisti, ki menijo, da je vrlina največje dobro. Vrlina poraja in ohranja prijateljstvo. Brez vrline se to nikakor ne more obdržati.

***

Kot pravijo, nam niti voda niti ogenj nista tako potrebna, kot nam je potrebno prijateljstvo. Vendar ne govorim o običajnem ali povprečnem prijateljstvu (ki tudi prinaša določeno veselje in korist), temveč o resničnem in pravem prijateljstvu, kakršnih je malo.

***

Prijateljstvo prinaša upanje za prihodnost, ne dovoli nam, da bi nam klonil duh in da bi zapadli v obup. Človek v pravem prijatelju vidi samega sebe.

***

Če kdo še vedno ne razume, kaj pomenita prijateljstvo in sloga, naj ga o tem poučita sovražnost in nesloga.

***

Sicer pa v prijateljstvu ni prostora ne za laži ne za licemerje; v njem sta le resnica in svobodna volja. Prijateljstvo je prej dano po naravi, kot da bi nastalo iz potrebe, prej se rodi iz vzajemne naklonjenosti med tistimi, ki se družijo, kot iz razmišljanja, koliko koristi nam bo prineslo.

***

Menim, da je dobro tisto prijateljstvo, ki si zasluži, da si ga človek ne želi zaradi koristi, temveč zaradi radosti, ki jo sama po sebi zbuja ljubezen.

***

Ljudje, ki iščejo ljubezen, se ovijajo eden okoli drugega in se čedalje bolj zbližujejo, da bi s tistim, ki so ga vzljubili, zgradili vezi in se obogatili z njegovim vedenjem, da bi drug drugega v ljubezni presegli in da sta pri tem tako eden kot drugi prej pripravljena usluge delati kot pa jih prejemati. Takšen plemenit boj naj poteka med prijatelji.

***

Kralj ni mogel ločiti, kateri med dvema je Orest: Pilad pravi: “Jaz sem.”, samo zato, da bi umrl zanj, Orest pa je nenehno ponavljal: “Jaz sem.”, kar je tudi bil. (mit o Orestu)

***

Če bi prijateljstvo povezovala korist, bi ga razdrla in izneverila. Ker pa narava ne more izneveriti, so prava prijateljstva večna.

***

Nekateri otroci, ki so se zelo iskreno imeli radi, so zavrgli ljubezen hkrati z otroškimi oblačili. Pravzaprav so se družili do mladosti. Pogosto se zgodi, da se dva prijatelja prenehata družiti, ko se začneta potegovati za kakšno žensko ali kakšno korist, ki ju ne moreta imeti oba. Če pri nekaterih prijateljstvo vseeno traja dlje, se lahko razdre, ko se začneta potegovati za kakšen visok položaj. Kajti nič ni slabšega za prijateljstvo, kot je želja po denarju, pri plemenitejših dušah pa častihlepje in slavohlepje.

***

Določimo torej prvo pravilo prijateljstva – od svojih prijateljev zahtevajmo le to, kar je častno, in ne čakajmo, da nas za kaj prosijo; komaj čakajmo, da zanje storimo kaj dobrega, in s tem ne odlašajmo; svetujmo jim iz vsega srca in svobodno; naj ima nasvet dobrega prijatelja odločilen pomen, tako da prijatelj prijatelju svobodno in po potrebi strogo svetuje, obenem pa ga tudi upošteva.

***

Iz tega sledi, da je za pravične ljudi najtežja nepravičnost, za pogumne šibkost, za poštene pa nepoštenje. Lastnost plemenite duše je torej, da se veseli dobrega, boli pa jo zlo.

***

Vrlina ni nečloveška, ni ne okrutna ne prevzetna, ščiti vsa ljudstva in zelo skrbi zanje, kar se ne bi dogajalo, če ne bi bila v soglasju z ljubeznijo preprostega ljudstva. Menim, da tisti, ki mislijo, da je razlog za prijateljstvo koristoljubje, uničujejo najbolj izbrano prijateljstvo.

***

Naše prijateljstvo torej ne izhaja iz koristoljubja, temveč korist izhaja iz našega prijateljstva.

***

Tiransko je življenje, v katerem ni nikakršnega upanja, nikakršne iskrenosti, nikakršnega zaupanja v trdno naklonjenost, življenje, v katerem vlada nezaupanje v vse, ki je polno skrbi, v katerem ni prostora za prijateljstvo. Kdo bi imel rad nekoga, ki se boji ali misli, da se ta boji njega? Vendar se takšni ljudje občasno hinavsko spoštujejo. Če padejo (kar se ponavadi zgodi), se šele takrat pokaže, kako malo prijateljev so imeli.

***

Sreča sama po sebi ni slepa, temveč odvzame vid tistim, ki jih doleti. Takšni ljudje zviška gledajo na druge s prezirom in podcenjevanjem; nič ni tako neznosnega, kot je osrečen bedak.

***

Ali je kaj bolj norega, kot če ljudje, ki so zelo bogati, kopičijo vse, kar je mogoče pridobiti z denarjem: konje, služabnike, lepa oblačila, dragoceno posodje; ne prizadevajo pa si, da bi pridobili prijatelje, ki so, če lahko rečem, najdragocenejše in najlepše posodje življenja; zlasti zato, ker niti ne vedo, za koga nabavljajo vse te stvari in zaradi koga si prizadevajo. Vse te stvari si lahko prilasti nekdo drugi, močnejši, prijateljstvo pa tistemu, ki ga ima, ostane vse do smrti. Tudi če kdo mirno uživa v teh dobrinah sreče, pa brez prijatelja njegovo življenje ne more biti prijetno.

***

Dobro bi bilo vpeljati naslednje pravilo: pri sklepanju prijateljstva se potrudimo, da ne vzljubimo nekoga, ki bi ga lahko pozneje zasovražili. Če pri izbiri prijatelja nismo imeli preveč sreče, je po Scipionovem mnenju bolje, da vztrajamo, kot pa da razmišljamo o tem, da bi postali nasprotniki. Menim, da se je treba držati pravila, da prijatelji moralno delujejo in da drug drugemu razkrivajo vsa svoja dejanja, želje in namere; če pa se slučajno zgodi, da jim je treba pomagati pri nepravičnih željah, pri katerih gre za njihovo glavo ali dobro ime, se sme skreniti s poti, vendar brez večjega nečastnega dejanja.

***

Ljudje toliko skrbijo za druge reči – vsakdo bi na primer, lahko povedal koliko koz in ovc ima, ne bi pa vedel, koliko ima prijateljev – skrbijo za dobiček, prav malo pa za to, da si izberejo prave prijatelje. Tudi ni kakšnih znakov,iz katerih bi bilo mogoče sklepati, kdo je zmožen prijateljstva. Za prijatelje si je treba izbirati le ljudi trdnega in stanovitnega značaja, vendar takih ni veliko, brez izkušenj pa je o tem težko presojati. Te izkušnje je mogoče pridobiti v samem prijateljstvu. Modrost torej nalaga, da izlive lastnega prijateljstva zadržujemo kot kakšen voz, da prijateljstvo držimo na uzdah kakor konje, ki jih preizkušamo, vse dokler ne preverimo, kakšni so naši prijatelji. Pogosto je mogoče slabost nekoga prepoznati v majhnih stvareh, pri nekaterih pa se razkrijejo šele v velikih.

***

Enij je pravilno dejal: “Prave prijatelje spoznamo v težavah”.

***

Temelj trdnosti in stanovitnosti v prijateljstvu je zvestoba. Kjer namreč ni zvestobe, ni niti stanovitnosti. Za prijatelja je treba izbrati tistega, ki je iskren, ki s prijateljem deli srečo in nesrečo, s katerim se lepo ujamemo in s prijateljem deli enake občutke. Vse to so vrline zvestobe. Nestanoviten človek, ki ga ne moreš ujeti ne za rep ne za glavo, ne more biti zvest. Niti tisti, ki si z nami ne deli enakih občutkov in čigar narava ni skladna z našo, ne more biti ne stanoviten ne zvest.

***

Prijateljstvo je mogoče le med častnimi ljudmi. Časten oziroma moder človek (kar je enako) mora v prijateljstvu opazovati dvoje: kot prvo, naj se odpove vsakršni prevari in hinavščini, kajti iskrenejše je, če javno pokažemo sovraštvo do nekoga, kot da svoje misli skrivamo za prijateljskim obrazom; kot drugo, da zavrne ne le slabe govorice o njegovem prijatelju, ki mu jih je nekdo prinesel, marveč tudi sum, da je njegov prijatelj nekaj zagrešil. K tem vrlinam je treba dodati še prisrčnost v pogovoru in vedenju, kar ni ravno najmanjša začimba prijateljstva. Neveselost in strogost v marsičem sicer kažejo na resnost, vendar mora biti prijateljstvo preprostejše, svobodnejše, pripravljeno na vsakršno ustrežljivost.

***

Bolj kot je neka stvar stara, na primer staro vino, bolj bi morala biti prijetna; kot dobro pove tisti pregovor: človek mora pojesti veliko soli, da lahko reče: “Storil sem vse, kar zahteva prijateljstvo.”

***

V prijateljstvu je najpomembnejše, da se večji ne povzpne nad manjšim.

***

Zdaj pa prehajam z vezi med modrimi ljudmi k običajnim prijateljstvom. Hibe enega prijatelja pogosto omadežujejo tudi drugega. Takšna prijateljstva je treba prekiniti s čedalje redkejšim druženjem in (naj povem s Katonovimi besedami) prijateljsko vez je treba prekinjati po malem – ni dobro, če jo prekinemo naenkrat, razen kadar se pojavi nesprejemljiva razžalitev, kajti tedaj ni ne prav ne pošteno, če se človek odnosa ne prekine takoj.

***

Prijateljstvo si zaslužijo tisti z lastnostmi, ki si zaslužijo ljubezen. To je redka vrsta ljudi (vse kar je izjemno, je tudi redko) in nič ni težjega, kot je najti stvar, ki je popolna v vsakem pogledu.

***

Če se to pravilo ne prenese na prijateljstvo, nikoli ne bomo našli pravega prijatelja, kajti on je drugi jaz.

***

V svojem iskanju so mnogi, ne bom rekel nesramni, temveč nespametni, da si želijo imeti takega prijatelja, kot sami ne morejo biti, in to, česar sami ne storijo za svoje prijatelje, pričakujejo od njih. Prav je, da je vsak človek najprej sam časten in šele potem išče sebi podobnega. Taki ljudje lahko zgradijo trdnjavo prijateljstva. Ljudje, ki jih je povezala medsebojna naklonjenost, jo lahko namreč zgradijo zato, ker znajo vladati svojim željam, medtem ko se jim drugi suženjsko vdajajo. Pozneje se pustijo voditi po pravi in pravični poti; drug za drugega so pripravljeni storiti kar koli; tudi kadar se od njih ne zahteva nič, razen tistega, kar je pošteno in prav, se med seboj ne le upoštevajo in se imajo radi, temveč se tudi spoštujejo. Kajti kdor zavrača spoštovanje, prijateljstvu odvzema največji okras. Torej, strahotno grešijo tisti ljudje, ki mislijo, da prijateljstvo odpira vrata vsem slabim željam in grehom. Narava je določila prijateljstvo za pomočnika vrline in ne za sopotnika pregrehe; kajti vrlina sama po sebi ne bi mogla doseči najvišjega vrha popolnosti, zato naj pride tja združena in zlita z drugo vrlino. Če je kot takšna že med posamezniki, ali je bila, ali pa bo nekega dne, jo je treba obravnavati kot vez, ki bo človeka najbolje in najsrečnejše vodila do najvišjega naravnega cilja. Pravim, da je to vez, ki zajema vse, kar človeški rod šteje med dobrine tega sveta: čast, slavo, veselje duše in priljudno vedenje. Kdor ima te dobrine, srečno živi, če pa jih nima, njegovo življenje ne more biti srečno. Ker je to največje in najplemenitejše dobro, mora biti tisti, ki to želi doseči, časten, kajti drugače ni mogoče doseči ne prijateljstva ne česar koli drugega. Tisti pa, ki se vrlini izogibajo, a se imajo kljub temu za prijatelje, bodo začutili, da so bili v zmoti šele takrat, ko jih bo doletela kakšna nesreča, ki bo izhajala iz takšne izkušnje. Zato (nadvse priporočam to pravilo) je treba najprej preizkušati, nato pa ljubiti, ne pa najprej ljubiti in nato preizkušati. Tako kot v mnogih drugih primerih neprevidnost povzroča človeku škodo, ga enaka usoda doleti pri izbiri prijateljev in ravnanju z njimi.

***

Veliko grajo si zasluži nemarnost, ki jo kažemo do tistega, kar je najbolj pomembno, kajti ves svet od vseh človeških dobrin le prijateljstvu enoglasno priznava dobrobit.

***

Vsi enako mislijo o prijateljstvu, državni uradniki, ki se ukvarjajo z javnimi zadevami, učeni ljudje, ki svoje veselje najdejo v preizkušanju in raziskovanju stvari, zasebni ljudje, ki se v miru posvečajo svojim stvarem, pa tudi tisti, ki so se prepustili povsem nedopustnim uživanjem – vsi priznavajo, da brez prijateljstva ni mogoče živeti, če je človeku do tega, da bi živel vsaj malo človeško. Kajti prijateljstvo, čeprav ne vem kako, prihaja v življenja vseh ljudi in noben človek – ne glede na način življenja – ne more biti brez njega.

***

V to bi se najbolje prepričali, če bi se slučajno zgodilo, da bi nas Bog odstranil iz človeške družbe in nas premestil na kakšen samoten kraj, kjer bi imeli več kot dovolj vsega, kar zahteva narava, toda kjer nikakor ne bi mogli videti človeka. Kdo bi lahko bil tako brezčuten, da bi prenašal takšno življenje in mu samota ne bi vzela ploda vsega njegovega veselja?

***

Če bi se kdo povzpel v nebo in od tam le opazoval podobo sveta in lepoto zvezd, mu občudovanje ne bi zbujalo takšnega vtisa, kot če bi imel nekoga, ki bi mu lahko zaupal svoje občutke. Samota je tako nasprotna naravi, da nenehno išče oporo, na katero se lahko nasloni in ki ji ugaja toliko bolj, kolikor bolj je prijatelj iskren.

***

Prijatelje moramo namreč pogosto opomniti in ošteti, in če to nekdo stori ljubezni, iz ljubezni, je to treba odprto sprejeti. Besede mojega prijatelja iz Andrije je mogoče v veliki meri potrditi: “Če mu je vse, kar govoriš, po volji, te ima rad, če pa mu poveš po resnici, te sovraži.” Slabo je, če se iz resnice rojeva sovraštvo, ker je to strup za prijateljstvo, še večje zlo pa je, kadar na prijateljeve slabe navade gledamo skozi prste in dovolimo, da zaradi njih propade samo zato, da se mu ne bi zamerili. Vendar je največja krivda na tistem, ki noče slišati resnice, zaradi prijateljskega gledanja skozi prste, pa se godi krivica. Pri vsem tem se moramo držati in paziti na naslednje: prvič, opominjanje naj bo brez jeze in, drugič, oštevanje naj bo brez slabega ravnanja, odobravanje pa naj bo pospremljeno s prisrčno uslužnostjo, laskanje, ki podpira slabe navade, pa naj gre rakom žvižgat, ker to ni dobro za nobenega dobro vzgojenega človeka, še manj pa za prijatelja.

***

Kdor si zatiska ušesa, da od prijatelja ne bi slišal resnice, si koplje jamo. Kot mnoge druge, so lepe tudi te Katonove besede: “Za nekatere ljudi so zaslužnejši največji sovražniki, kot tako imenovani osladni prijatelji, kajti prvi pogosto govorijo resnico, drugi pa nikoli. Nespametno je, da tistih, ki jih opominjajo, ne boli to, kar bi jih moralo boleti, temveč je zanje težko tisto, kar naj ne bi bilo težko. Ni jim težko, ker so kaj zagrešili, pač pa kot zlo sprejemajo to, da jih prijatelj ošteva. Morala bi jih boleti lastna napaka, radostiti pa njeno popravljanje.”

***

Ni večje kuge za prijateljstvo, kot sta laskanje in prilizovanje. Ne moremo najti dovolj imen, s katerimi bi ožigosali to slabo navado lahkomiselnih in neiskrenih ljudi, ki zgolj opravljajo druge, a ne govorijo po resnici.

***

Čeprav je hinavščina pogubna, ne bo škodila drugemu, kot tistemu, ki jo sprejema in katerega razveseljuje. Zato se dogaja, da hinavce najraje posluša tisti, ki je tudi sam hinavski in ga to razveseljuje. Vrlina upošteva svojo ceno, ker samo sebe najbolje pozna in ve, v kakšni meri je vredna ljubezni. Vendar tukaj ne gre za vrlino samo, temveč za domnevno vrlino, ker ni prav veliko tistih, ki so zares častni; več je tistih, ki se taki le kažejo.

***

Prijateljstva ustvarja in ohranja vrlina, častnost. Kajti v njej so skladnost, trdnost, stanovitnost; ko se pokaže s svoje višave in v lastni svetlobi ter to isto svetlobo opazi tudi v drugi poleg sebe, se ji takoj približa in od nje sprejme isti žarek, ki pozneje prižge ljubezen ali prijateljstvo. Tako eno kot drugo v latinščini izhaja iz besede amare (ljubiti).

***

Čeprav je vse zemeljsko spremenljivo in nestanovitno, moramo vseeno poiskati tiste, ki jih bomo imeli radi in ki bodo imeli radi nas. Kajti, če človeškemu življenju odvzameš ljubezen in naklonjenost, si mu vzel vse, kar je lepega.

***

Zame je Scipion še vedno živ in bo to za vedno tudi ostal, čeprav je naglo odtrgan od mene, ker vrlina tega človeka, ki sem ga imel rad, ni ugasnila.

***

Svetujem vam, da vrlino, brez katere ni prijateljstva, štejete za največje dobro, prijateljstvo pa takoj za njo. Mark Tulij Cicero