7. julija 2007 so v Lizboni na Portugalskem razglasili sedem novih čudes starega sveta. Izbor je potekal preko interneta in telefona, skoraj 100 milijonov glasovalcev pa se je odločalo med 21. finalisti. Naposled so si ta laskavi naziv prislužili piramida Chichen Itza (Mehika), kamniti kip Kristusa Odrešenika (Brazilija), Kitajski zid (Kitajska), Machu Picchu (Peru), Petra (Jordanija), Rimski kolosej (Italija) in Tadž Mahal (Indija).

Sedem novih čudes sveta se je pridružilo prejšnji uradni sedmerici, ki pa je bila omejena pretežno na mediteranski prostor. Zakaj? Odgovor je zelo enostaven – prvi popis svetovnih čudes antike, ki so ga kasneje v dolgih obdobjih antike širili in spreminjali, so sestavili starogrški avtorji, med katerimi sta najbolj poznana Antipater iz Sidona in Filon Bizantinski. Zato so se na seznamu znašla samo tista dela antične kulture, ki so jih do tedaj poznali antični Grki. Takrat namreč številnih čudovitih in veličastnih del starodavnih civilizacij, onstran morij in oceanov, še niso odkrili …

Poleg tega popisa pa so se do danes ohranili tudi številni drugi iz različnih obdobij človeške zgodovine. Antični Rimljani so tako na primer nanj uvrstili kloake, akvadukte, Kolosej, Odeon in še nekatere druge znamenitosti. Kasneje je tudi krščanski Rim naredil svojo različico, kamor je vpisal sedem najznamenitejših rimskih cerkva, ki bi jih moral obiskati vsak romar.

Ne glede na različne uradne določitve t. i. “sedmih čudes sveta” pa vseeno ne moremo mimo dejstva, da je zagotovo še veliko stvaritev, ki so veliko starejše in mogočnejše od teh, ki jih poznamo. Kam je npr. izginil skrivnostni egipčanski labirint, o katerem piše Herodot?

Ti izjemni tehnološki dosežki, ki že dolga stoletja navdihujejo človeštvo, bi celo današnje vrhunske inženirje postavil v hudo zadrego. Pri tem pa se nam zastavljajo nova in nova vprašanja: Kdo so bili graditelji? S kakšnimi sredstvi so si pomagali? Od kod so jemali znanje in navdih? …