Nikolaj Konstantinovič Rerih − kratka biografija
Brat, zapustiva vse,
kar je tako hitro spremenljivo,
sicer ne bova imela časa,
da usmeriva misli k temu,
kar je nespremenljivo za vse.
K večnemu.Nikolaj Rerih
Nikolaj Konstantinovič Rerih
Rodil se je leta 1874 v ugledni družini v Rusiji, zato je imel že od malih nog možnost stika s pisatelji, umetniki, znanstveniki, ki so obiskovali družino. Ko je bil star devet let, je s priznanim arheologom raziskoval ostanke v bližnji okolici in takrat se je v njem prebudila vseživljenjska ljubezen do arheologije. Zanimal se je tudi za botaniko ter si ustvaril lasten arboretum za preučevanje rastlin in dreves.
Reformator izobraževalnega sistema
V Sankt Peterburgu je Nikolaj Rerih postal vodja šole združenja za spodbujanje umetnosti. Uvedel je nov sistem šolanja v umetnosti, ki se zdi revolucionaren tudi za današnja merila: poučevanje vseh umetnosti – slikarstva, glasbe, petja, plesa, gledališča in tudi t. i. “industrijskih umetnosti”, kot so keramika, slikanje na porcelan in lončarstvo – vse pod eno streho. To združevanje umetnosti, ki ga je Rerih spodbujal, je eden od pokazateljev njegovih teženj po harmonizaciji in združevanju navideznih nasprotij na vseh področjih – to je bila temeljna značilnost njegovega mišljenja.
Leta 1921 je tudi v New Yorku ustanovil inštitut združenih umetnosti, kjer je nameraval uresničiti izobraževalne koncepte, ki jih je vključil v učni načrt v Sankt Peterburgu. Pritegnil je skupino nadarjenih učiteljev za scenografijo in kostumografijo, za poučevanje glasbenih inštrumentov, različnih tehnik slikanja in risanja, oblikovanja in ilustriranja, kiparjenja, arhitekture, baleta, dramske igre, novinarstva in jezikov.
Avanturist in duhovni popotnik
Nikolaj Rerih se je s celo družino podal na raziskovalno odpravo na področja Himalaje, da bi skupaj v neraziskanih področjih raziskovala religije, jezike, običaje in kulturo prebivalcev. Rerih je to odpravo opisoval v svoji knjigi Srce Azije, vendar pa so še bolj živi prikazi njegovih z slik, ki jih je na tej poti ustvaril okrog 500.
Serija 19 slik, na katerih so upodobljeni svetovni duhovni učitelji Mohamed, Jezus, Mojzes, Konfucij, Buda, Laoce ter indijski in krščanski svetniki in modreci, priča po enotnosti religijskih prizadevanj in skupnih koreninah človekovega verovanja.
Težavne poti Himalaje, upodobljene na nekaterih slikah, so metafora za težavne ovire, s katerimi se spopada duhovni popotnik. V njegovih delih s Himalaje najlažje najdemo dokaz vzvišenosti duha in občutka dolžnosti, ki je vodil Reriha v uresničevanje nalog, ki si jih je zadal. Visoki vrhovi Himalaje so kakor duhovni cilji, ki jih mora osvojiti človeštvo.
Na koncu ekspedicije se je družina ustalila v dolini Kullu v predgorju Himalaje, kjer je ustanovila Himalajski raziskovalni inštitut Urusvati za preučevanje izsledkov svoje dotedanje in prihodnjih odprav. Inštitut je vključeval preučevanje botanike, etnologije in lingvistike ter raziskovanje arheoloških najdišč.
Borec za ohranitev kulture
Že v letih 1903 in 1904 je z družino obiskal 40 ruskih mest, kjer je raziskovala zapuščene kulturne znamenitosti, ki so bile večinoma zanemarjene. Potovanje je v njem posejalo seme, ki je obrodilo sadove 31 let pozneje, v tako imenovanem “Rerihovem paktu”.
Leta 1929 je ob obisku New Yorka obudil problematiko, ki mu je bila tako blizu skozi mnogo let. Predlagal je določbo, ki bi zaščitila kulturne zaklade v časih miru in vojne. Ob posvetovanju z odvetniki izvedenci za mednarodno pravo je zasnoval pakt in predlagal, da bi bile vse kulturne znamenitosti, ki so zaščitena s tem paktu, pod t. i. “Praporom miru”. Na tej zastavi so upodobljeni trije krogi ciklamne barve, obkroženi z enim večjim krogom, vse skupaj pa je na beli podlagi. Ta znak in spremljajoče geslo “Pax Cultura” simbolizirata Rerihovo vizijo človeštva. Kot je zapisal:
Naša dolžnost je, da za mlade generacije ustvarimo tradicijo Kulture; kjer je Kultura, tam je Mir; tam je dosežek; tam so prave rešitve za težke družbene probleme. Kultura je združitev najvišje Blaženosti, najvišje Lepote, najvišjega Znanja.
Rerihovi napori so obrodili sadove 15. aprila 1935, ko so države članice Panameriške zveze v Beli hiši v Washingtonu podpisale Rerihov pakt. To je pogodba, ki je še vedno veljavna. Veliko posameznikov, skupin in združenj po svetu še naprej podpira ta pakt in Prapor miru ter njuna načela.
Vir: http://www.roerich.org/roerich-biography.php
