“Stari svet nove zgodovine se približuje svojemu koncu in razpada, rojeva pa se še neznan novi svet.”

Ruski filozof Nikolaj Berdjajev (Kijev, 1874–Pariz, 1948) je pisal in deloval v prvi polovici 20. stoletja. Bil je priča izginjanja starega cesarskega načina življenja v Rusiji, prve svetovne vojne in komunistične revolucije. Po izgonu iz Rusije v 20. letih preteklega stoletja je nekaj let živel v Nemčiji, nato pa vse do smrti v Franciji. Od blizu je spremljal pojav fašizma v Italiji in nacionalsocializma v Nemčiji, prestal pa je tudi drugo svetovno vojno. Okoli sebe je zbiral vodilne filozofe, pisce, slikarje, duhovnike in na splošno ljudi različnih duhovnih stremljenj.

Filozofija in dela

Težišče njegove filozofije je mogoče razdeliti na tri področja: metafizika, družbeni odnosi in filozofija zgodovine ali historiozofija – kot jo je imenoval sam – ki raziskuje smisel zgodovine. Kot filozof in pisec je bil zelo plodovit, saj je na vseh treh področjih objavil več deset del. Nekateri od najbolj poznanih naslovov so na primer Usoda človeka v sodobnem svetu, Smisel zgodovine, Duh in resničnost, Filozofija neenakosti, Jaz in svet objektov, Ruska ideja, O vrednosti krščanstva in nevrednosti kristjanov, Samospoznanje itd.

Delo, ki je bilo največkrat prevedeno, nosi naslov Novi srednji vek, izšlo pa je leta 1923. V njem je Berdjajev podal skoraj preroško vizijo konca nekega obdobja, in sicer novoveškega, ki je imelo svoj vrh v 19. stoletju, ter prihoda novega obdobja, ki ga imenuje novi srednji vek.

Novi srednji vek

Analogijo s preteklim srednjim vekom je vzpostavil na podlagi značilnosti časa, ki so po njegovih trditvah podobne značilnostim ob razpadu helensko-rimskega sveta. Tedaj so nastopila stoletja barbarizacije, Evropa pa se je med 4. in 8. stoletjem povsem spremenila.

“Živimo v obdobju, ki je podobno obdobju antičnega sveta. Tedaj je propadla neprimerljivo višja kultura od kulture nove dobe in civilizacij 19. stoletja. Naš čas pogojno označujem kot konec nove zgodovine in začetek novega srednjega veka. (…) Zgodovinski dan pred izmenjavo z nočjo se vedno končuje z velikimi pretresi in katastrofami, tak dan se ne izteče mirno … Začetek novega obdobja spremlja barbarizacija.1”

Berdjajev je tankočutno uvidel pomen in smisel dogodkov, ki jim je pričeval v burni prvi polovici 20. stoletja, ter na podlagi zgodovinske izkušnje poskušal “prebrati” smisel dogodkov in smer, v kateri potuje svet. Opiral se je na indijska, kitajska, egipčanska in grška tradicionalna učenja o zgodovinskih ciklusih ter prepoznal znamenja, ki kažejo, da je sodobna civilizacija utrujena in brez vodilnih idej, zato jo mora nujno zamenjati nova, vitalnejša kultura.

“Stari svet, ki se ruši in h kateremu ni več vrnitve, je svet nove zgodovine s svojim racionalističnim razsvetljenstvom, s svojim individualizmom in humanizmom, s svojim liberalizmom in demokratizmom,s svojimi nacionalnimi monarhijami in imperialistično politiko, s svojim pošastnim industrijsko-kapitalističnim gospodarskim sistemom, s svojo močno tehnologijo ter zunanjimi vrednotami in uspehi,z nezadržno in brezmejno slo po življenju, s svojim brezboštvom in brezdušnostjo, z razjarjenim medrazrednim bojem in socializmom kot krono celotne poti nove zgodovine.”

V tem odlomku lahko prepoznamo vse vrednote, ki še danes, skoraj petinšestdeset let po Berdjajevi smrti, veljajo za sodobne, čeprav je vsaka od njih pod velikim vprašajem, saj so vse v nekaj zadnjih desetletjih pokazale tudi svojo senčno plat.

Bralca bo morda zbegala omemba humanizma v kontekstu vrednot, ki so se po Berdjajevu “obrabile”.”Humanizem nove zgodovine je preživet, v vseh sferah kulture in družbenega življenja se sprevrača v svoje nasprotje ter vodi v zanikanje človeka … Značilnosti tega humanizma se razgaljajo in razkrivajo … Če ni Boga, ni niti človeka.” Berdjajev poskuša pokazati, kako pogled na svet, ki je zavrgel transcendentno, človekov razum pa postavil na piedestal, privededo antihumanizma oziroma zanika tisto najbolj vzvišeno v samem človeku. Prevlada racionalnega vidika v človeku in kulturi je prvega na svoj način osiromašila, saj je pretrgala njegovo povezavo s koreninami, ki so v transcendentnem.

Toda po mnenju Berdjajeva kot pravega filozofa zgodovine obdobje, ki odhaja, ni nekoristno, saj pravi: “Nova zgodovina ni naključno preživeta, v njej je bil vložen velik napor človeških sil, pojavilo se je veliko preizpraševanje človekove svobode.Humanistično samopotrjevanje je bilo pomemben trenutek v usodi človekovega duha in z njim povezana izkušnja ne bo brez koristi, temveč bo človeka obogatila. V novi srednji vek bodo vstopile izkušnja svobode, pridobljena v novi zgodovini, pa tudi vse pozitivne pridobitve zavesti ter velika izostrenost duše. Po izkušnjah nove zgodovine se ni mogoče vrniti v nekdanji srednji vek. Možen je le nov srednji vek, tako kot se po izkušnji nekdanjega srednjega veka ni bilo mogoče vrniti v nekdanji antični svet, temveč je bil mogoč le preporod, pri katerem so zelo harmonično vzajemno delovala krščanska in poganska načela.”

Značilnosti novega srednjega veka, ki ga je Berdjajev prepoznaval in napovedoval, je mogoče delno primerjati z značilnostmi preteklega srednjega veka. Da bi razumeli, o čem Berdjajev govori, se je treba se je izogibati dobesednim razlagam in prepoznati notranjo vsebino dogodkov.

Propad antičnega sveta in barbarizacija Evrope v zgodnjem in temačnem delu srednjega veka sta se kazala zlasti tako, da so se izgubljale povezave, ki so bile fizične (propadanje rimskih cest, simbola povezanosti nekdanjega rimskega cesarstva) pa tudi globlje (izguba skupnega latinskega jezika, zapiranje v čedalje manjše skupnosti, prekinitev stikov med oddaljenimi področji). To je bilo obdobje redkih poseljenih mest in nevarnih potovanj, na katerih so bili popotniki na milost in nemilost izročeni razbojnikom, proti katerim je bila oblast nemočna. Življenje je bilo kratko in polno tegob, vedno sta pretili nevarnost napadov ali lakota, sledi sijaja antične znanosti in kulture pa so bile shranjene samo v redkih samostanskih skupnostih.

To se je začelo spreminjati šele s krepitvijo frankovske države pod Karolingi, pri čemer je nastopila znamenita karolinška renesansa, in z začetkom obdobja gotike. Od 9. stoletja poimenovanje “temačni srednji vek” ni več ustrezen, temveč je le izraz zgodovinarjev novega veka, ki so v razsvetljenstvu in njegovem racionalizmu videli višek civilizacije.

Temeljni znak propadanja civilizacije je izgubljanje skupnih, splošno sprejetih vrednot. Pojavlja se dvom v še nedavno splošno sprejeta verovanja. Ni več duhovnih niti kulturnih središč, od koder bi se lahko take vrednote širile, človek pa ustvarja svoj pogled na svet z “zbiranjem” tega, kar mu je dostopno. Tako ima vsakdo svoj pogled na svet, kulturne vezi med ljudmi in ljudstvi pa se izgubljajo.

Pojavlja se pomasovljenje vseh vidikov družbenega življenja, možno postane vladati z demagogijo oziroma “dobrikanjem” človekovim strastem in površnim prepričanjem.

“Individualizem, atomizacija družbe, nezadržna sla po življenju, neomejena rast prebivalstva in brezmejna rast potreb, dekadenca vere, slabitev duhovnega življenja – vse to je privedlo do izgradnje individualno-kapitalističnega sistema, ki je spremenil vse značilnosti človekovega življenja, njegov celoten slog ter njegovo življenje ločil od ritma narave. (…) Kapitalizem si je povsem nemogoče zamisliti kot sakralno gospodarstvo prav zato, ker je ta sistem posledica sekularizacije gospodarskega življenja. V tem sistemu se ruši ustrezno hierarhično podrejanje materialnega duhovnemu. Ekonomizem našega zgodovinskega obdobja dejansko tudi je rušenje resnične hierarhije človeške družbe, izguba duhovnega središča. Za družbo novega časa so značilni boj za nasprotujoče si interese, konkurenca ter globoka osamljenost in zapuščenost vsakega človeka.”

Izmenjavanje obdobij

Berdjajev po eni strani napoveduje propad naše civilizacije in potopitev v morebitno barbarstvo, ki ga lahko že prepoznamo, hkrati pa govori tudi o možnostih izhoda iz teme. Govori o možnostih izgradnje nove kulture, v kateri so pomembnejše vrednote, ki jih današnji čas ne priznava.

“Zelo dobro so nam znane vse temne in negativne plati srednjega veka – barbarstvo, krutost, nasilje, suženjstvo, neznanje na področju pozitivnega znanja o naravi in zgodovini, verski teror, povezan z grozotami peklenskih muk … Vemo pa tudi, da je bil srednji vek zlasti religijsko obarvano obdobje, prežeto s težnjo po nebu, da je bila vsa kultura usmerjena k transcendentnemu, da je bilo v tem stoletju veliko naporov vloženih v sholastiko in mistiko ter reševanje skrajnih vprašanj biti, s katerim se zgodovina novega časa ne more kosati, da srednji vek svoje energije ni razpršil na zunanje, temveč jo je skoncentriral na notranje ter skoval človeka v podobi meniha in viteza, da se je v barbarskem času rodil kult čudovite dame, trubadurji pa so prepevali svoje pesmi … Dejansko je bil preporod že srednjeveška kultura, boj z barbarstvom in temo, ki sta nastopila po padcu antične kulture.”

Berdjajev v skladu s starodavnim učenjem o izmenjavi zgodovinskih ciklusov govori o dnevnih in nočnih obdobjih, o tistih, v katerih vladajo razum, tehnika in zunanje vrednote, ter tistih, ki so lahko materialno manj plodna, so pa toliko bogatejša v duhovnem smislu. Številni misleci naše dobe so opozarjali na desakralizacijo življenja, ki nas je prizadela kot logična posledica racionalizma. Občutek pospeševanja časa, zaradi katerega se nam zdi, da ta beži, ne da bi pri tem preživeli resnično človeške izkušnje, občutek odtujenosti od lastne družine in prijateljev, osamljenost in zapuščenost, kot pravi Berdjajev, so posledice pomanjkanja pomembnega vidika našega življenja – povezave z lastno notranjostjo, z dušo, ki čuti božansko.

Berdjajev pri tem poudarja, da si moramo kljub znamenjem, ki napovedujejo prihod srednjega veka, prizadevati, da ne bi ponavljali napak prejšnjega srednjega veka.

V neizprosnosti teka zgodovine je treba prepoznati notranje vrednote, ki jih ima srednji vek kot nočno obdobje, ter na njih graditi kulturo, da bi čim prej prešli obdobje barbarizacije.

“Srednji vek lahko označimo kot nočno obdobje svetovne zgodovine. In to nikakor ne v smislu ‘temačnosti srednjega veka’, ki je samo izmislek razsvetljencev nove zgodovine … S pojmom novi srednji vek označujem ritmično izmenjavanje obdobij, prehod iz racionalizma nove zgodovine k iracionalizmu srednjeveške vrste.

Gre za organska in kritična obdobja, za nočna in dnevna, za sakralna in sekularna obdobja. (…) Noč ni nič manj lepa od dneva, nič manj božanska. Ponoči žarijo svetle zvezde, v noči prihaja do odkritij, ki jih dan ne pozna. (…) V slutnji noči se je treba duhovno oborožiti za boj z zlom, izostriti zmožnost njegovega prepoznavanja, graditi novo viteštvo!”

To je le bežen pogled na delo, ki danes, ko se poskušamo znajti v svetu, ki se nepovratno spreminja in dobiva še nerazpoznavne oblike novega načina življenja, postaja čedalje aktualnejši.

Srednji vek je simbol propadanja kulture, toda Berdjajev pravi: “V zgodovini kot tudi v naravi obstajajo ritem, ritmično izmenjevanje obdobij, izmenjevanje vrst kulture, plime in oseke, vzponov in padcev, kar obeta oživitev nove in bolj smiselne kulture, zgrajene na notranjih vrednotah. Zdaj, ko jasno spoznavamo, da se naš način življenja ne more nadaljevati na enak način, je pomembno ohraniti zgodovinsko izkušnjo, pomembno jo je izkoristiti, kajti le tako lahko človek znova ustvari preporod.”

__________

Opomba:
1 Navedki vzeti iz dela Nikola Berdjajev, Novo srednjovjekovlje, Laus, Split, 1991 (knjiga je prevedena tudi v slovenščino, op. prev.)

Avtor: Amalija Kranjec Markešić