Od alkimije do znanosti
Isaac Newton, kdo ne pozna njegovih treh zakonov gibanja in zakona gravitacije. Že več kot tristo let je njegova mehanika osnova vseh izračunov, pa naj gre za gibanje planetov, topovskega izstrelka, vijuganje avtomobila ali poskakovanje bolhe. Drži, da je Albert Einstein pokazal na omejitve teh zakonov, kadar gre za izredne razmere v kozmičnih razsežnostih ali v svetu neskončno majhnih subatomskih delcev, toda v vsakdanjih razmerah še vedno držijo njegovi, tako kot takrat, ko so prvič izšli slavni Principi.
Newton ni nikoli trdil, da je s svojo znanostjo o gravitaciji razkril poslednjo skrivnost delovanja narave, čeprav si je neutrudno prizadeval priti bliže resnici. Celo življenje je preučeval alkimijo in druge hermetične spise, saj je verjel, da so nekoč v globini časa poznali te skrivnosti. Uvidel je, da v svetu majhnega vladajo drugačne sile kot v svetu velikega, oboje pa na njemu nerazumljiv način delujejo na daljavo, brez neposrednega dotika. Toda kako? Temu ni prišel do dna, pa saj niti danes nismo veliko bližje temu.
Veliko se je posvečal svetlobi, saj je uvidel, da je to medij, prek katerega spoznavamo naravo. Če želimo priti do resničnih ugotovitev, moramo nujno bolje spoznati posrednika, prek katerega jo zaznavamo. Newton je bil prvi, ki je trdil, da bela svetloba ni nekaj enovitega, ampak sestavljena iz spektra različnih barv.
Newton je s svojim načinom dela prvi definiral sodobno znanstveno metodo. Niso dovolj hipoteze, treba je priti do teorije. Ta mora biti eksaktno matematično zapisana in kot takšna vzdržati vsa eksperimentalna preverjanja. Svetla primera takšnega načina sta njegovi deli Principi in Optika.
Na jesen življenja je nekje zapisal, da se počuti kot fantek, ki se je igral na obali morja. Našel je nekaj lepih kamenčkov in zanimivih školjkic, toda pred njim ostaja ogromen ocean nepoznanega.