Nekoč je bila reka …
Nekoč je bila reka – pripoveduje staro vzhodno izročilo – ki je lenobno tekla po udobni blatni strugi. V njenih motnih vodah so živele sive ribe, ki so iskale hrano v blatu.
Ker ni bila prav globoka, ljudje prek nje nikoli niso zgradili mostu, pač pa so vanjo metali velike kamne, ki so nekoliko gledali iz vode, in tako delali prehode na drugi breg. Gozdne živali so reko preprosto prečkale po plitvinah in s tacanjem kalile njeno bistrino. Vodo so se odpravljale pit iz bližnjega jezera, kajti reka je bila motna in smrdljiva.
A bog Indra, ki je vse to videl, se je usmilil rečnega duha, ki ni bil neumen, le deloval je tako, potopljen v inertnost in udobje. Bil je že navajen, da gazijo po njegovem telesu, ki je bilo postano in smrdljivo kakor mrtva kača. Sčasoma se je reka že navadila na lažje poti in se izogibala nevarnim brzicam. Bila je nema in grda, čudovite undine in vodne vile se ji niso približevale niti, da bi v nočeh polne lune na njeni gladini ustvarjale svoja magična zrcala.
Eden Indrovih služabnikov je dvignil in izsušil zemljo pred njo ter jo dvignil tako, da je morala spremeniti tok. Stara reka, sprva prestrašena, je zastokala, a je kmalu odkrila užitek skakljanja po skalah. Z bučanjem je ruvala drevesa in si utirala pot, zaganjala se je v brezna in premagovala ogromne skale.
Rečna voda se je s prehajanjem skozi pesek in grobo kamenje prečistila. Struga je zdaj postala skalnata in prepredena z žilami kovin, ki so se zableščale kakor Indrovi ognjeni biči, s katerimi usmerja svoje Marute.
Iz njenih nedrij, kjer je bilo prej temno in mračno, se je rodila bela pena, kajti beline ni brez boja, brez prečiščevanja.
Vanjo so se naselile mavrične ribe, ki so plule proti toku, in vodne vile so bile očarane nad čistimi lagunami, obdanimi z mogočnimi skalami, ki so nastale na njenih bregovih.
Nimfe so iz svetlikajočega se odseva zvezd izdelovale glavnike in globoki zalivi so postali njihova magična zrcala.
Ljudje niso več brodili po njej, temveč so nad njo zgradili slavoloke, ki so jih imenovali mostovi.
Živali so plavale čez njo, nato pa so čiste in sijoče skupaj občudovale moč reke.
Ko je reka nazadnje prispela do matere Gange, je bila sprejeta z navdušenimi pozdravi drugih voda, ki so jo privile k sebi z radostnimi vzkliki.
In ko je bog Indra videl vse to in še veliko drugih stvari, o katerih vam ne pripovedujem, je pomislil na mnoge ljudi, ki ne izkoristijo svojih priložnosti in ostajajo počasne, umazane reke, ki ne poznajo poguma in slave.
Po Njegovih sijočih licih sta tedaj pritekli dve solzi in pojavili so se oblaki. Vse v naravi je postalo sivo in obžalovalo človeško neumnost.
