Ne dajaj nikomur povoda, da bi ti mogel po pravici očitati, da nisi iskren in dober! Nasprotno: tisti, ki tako sodi o tebi, naj bo lažnivec! Toda vse to je odvisno od tebe. Kajti kdo ti preprečuje, da ne bi bil dober in iskren? Skleni samo, da rajši umreš, kot da ne bi bil tak človek! Saj tudi razumu ni po volji, da živiš še naprej, če nisi takšen.

***

Kadar te ljudje grajajo ali sovražijo, stopi do njihovih malih duš, poglobi se vanje in poglej, kakšni so pravzaprav sami! Videl boš, da se ti ni treba vznemirjati, če taki o tebi slabo sodijo. Vendar si kljub temu dolžan, da do njih ostaneš dobrohoten, kajti po naravi ste prijatelji. Tudi bogovi jim na razne načine – preko sanj in prerokb – pomagajo do stvari, za katere si toliko prizadevajo.

***

Ne imej ničesar za koristno, kar bi te moglo kdaj prisiliti, da bi besedo snedel, da bi skromnost opustil, da bi koga zasovražil, osumil, preklel, da bi se pretvarjal, da bi si želel nekaj, kar bi moral skrivati za zidovi in zastori!

***

Prilagajaj se razmeram, v katere te je postavila Usoda! Ljubi odkritosrčno ljudi, s katerimi te je združilo naključje!

***

Varuj se, da tudi z ne-človekom ne boš ravnal tako, kakor ravna ne-človek s človekom!

***

Na tebi je, da ti življenje srečno poteka, če le hočeš po pravi poti hoditi in preudarno misliti in delati. Kajti dvoje stvari je skupnih duši boga in človeka in vsakega razumnega bitja: prvič, da se ne daje drugemu motiti; drugič, da ima svoj blagor v pravičnem mišljenju in delu: v tem je smoter njenega prizadevanja.

***

Če opravljaš svojo dolžnost, naj ti bo vseeno, ali te zebe ali ti je vroče, ali si zaspan ali prespan, ali govori svet slabo o tebi ali dobro, ali ti trka smrt na vrata ali se ti godi kako drugače. Umiranje je namreč tudi ena izmed življenjskih nalog; bodi torej vesel, da nalogo, ki je pred tabo, dobro opraviš!