Napoleon v Egiptu
Vse do konca 18. stoletja je zahodni svet malo vedel o starem Egiptu. Celo takrat, ko so jezuitski misijonarji, ki so skušali razkriti skrivnosti minule civilizacije, prepotovali dolino Nila in zbrali številne podatke o starodavni deželi Kem, njihove raziskave v Evropi niso imele večjega odmeva. Resnični stik z Egiptom so imeli le tisti, za katere zgodovina nikoli ni bila učiteljica življenja. Najpogosteje so bili to zbiratelji starin, ki so si neznano kako prilastili redke papiruse in druge dragocenosti, da bi okrasili svoje razkošne dvorce ali vile. Za preostale pa je ta daljna dežela, polna misterijev, ostajala še naprej pozabljen kotiček na koncu sveta, ki je pritegoval le pustolovce in redke iskalce zakladov. Tedanje stanje duha najbolje razkriva dejstvo, da so nekateri iz oropanih egipčanskih grobnic v Evropo odpremljali mumije za izdelavo “čudežnih” zdravil.
Novo prebujenje raziskovalnega duha je prišlo z idejami razsvetljenstva, ki so pred koncem 18. stoletja, “stoletja razuma”, prevzele zelo burne in nasilne oblike. V srcu Evrope, Franciji, so se dogajale spremembe, katerih posledice čutimo še danes, dvesto let pozneje. In te niso omejene le na njihovo domovino, temveč vplivajo na celotno zahodno civilizacijo, ki živi polna tesnobe v senci svojih “velikih revolucij” – čeprav bodo nekateri dejali, da ni bilo “nikoli bolje”, kot je zdaj. Čeprav se včasih zdi, da so ti preobrati potekali spontano, dogodki pa uhajali nadzoru, so obstajali ljudje, ki so v ključnih trenutkih premaknili navidez nepomemben zobec v navidez nepomembnem kolesju, ljudje, ki so se znašli v pravem trenutku na pravem mestu.
Ne le vojaški pohod
V senci velikih vojn, pohodov in družbenih prevratov so bili trenutki, ko so se vojskovodje in njihove vojske, skoraj kot v predahu, ukvarjale s stvarmi, ki niso bile preveč povezane s politiko. Neki človek je med vsem dogajanjem odigral vlogo, ki jo današnji zgodovinarji ponavadi poudarjajo kot primer navdihnjene vojaške kampanje, vendar se zdi, da je ne razumejo povsem. Danes ga slavijo kot enega največjih vojskovodij, čeprav so se za njegovimi vojaškimi pohodi in številnimi bitkami skrivali cilji, ki niso bili samo vojaški, politični ali gospodarski. Še najmanj je šlo za osebne ambicije in častihlepje, skrito za nacionalnimi motivi, kakor pogosto navajajo “dobri” poznavalci zgodovine.
Kajti treba je priznati, da je nenavadno, kadar se na vojaški pohod odpravita dve “vojski”– ena z orožjem in druga, ki jo sestavljajo številni znanstveniki, risarji in pisci, da bi osvajano deželo iztrgala pozabi stoletij, njeno kulturo pa približala “središču sveta”. Tak je bil Napoleon. Pohod na Egipt je kljub končnemu vojaškemu porazu vsekakor ena najbolj romantičnih epizod v njegovem življenju. Iz nje sta razvidni nagnjenje in spoštovanje velikega vojskovodje do Egipta in vseh svetih krajev starodavne civilizacije. To nagnjenje je bilo tako močno, da je po neki bitki obiskal Veliko piramido in se odločil, da bo v njej prespal. Ko jo je zapustil, je bil zelo bled in očitno pod vtisom tega, kar je doživel v kraljevi dvorani, kjer je v popolni samoti prebil celo noč. Ko ga je pribočnik v šali vprašal, ali so ga ponoči obiskali duhovi, je le na kratko odvrnil, da nima česa povedati, nato pa še mirno prosil, naj se ta dogodek nikoli več ne omenja. Veliko let pozneje, ko je bil že cesar, ni želel govoriti o nenavadnem dogodku, a pri tem mimogrede dodal, da je imel v trenutkih razmišljanja, v popolni temi, ki ga je obdajala v globini piramide, vizije lastne prihodnosti. Na Sveti Heleni, v zadnjih minutah življenja, je skoraj izdal skrivnost, vendar je naposled odmahnil z glavo in dejal: “Ne! Kakšna korist od tega? Tako ali tako mi ne bi verjeli.”
Današnji zgodovinarji bodo trdili, da je treba izvore odprave v Egipt iskati predvsem v Napoleonovih sanjah o osvojitvi Daljnega vzhoda. Pripisali mu bodo samoljubje, ki naj bi ga napeljalo na to, da se primerja z Aleksandrom Makedonskim ter se kakor nekdanji antični vojskovodja odpravi na vzhod in skuša osvojiti Indijo. Pri tem ne bodo pozabili omeniti pragmatičnosti takega, skoraj nemogočega podviga in ga utemeljevati s tem, da je Francija, izčrpana od revolucije in velikih notranjih spopadov, obupano iskala nova ozemlja, iz katerih bi črpala bogastvo in si tako opomogla. Napoleon je direktoriju1 predlagal odpravo v Egipt in jo utemeljil kot prvi korak na vojaškem pohodu, s katerim bi vojska napadla in odrezala angleške trgovske poti v Indijo. Ker podviga ni bilo mogoče izvesti po morju, kjer je imela prevlado angleška flota, se je zdela kopenska odprava povsem logična. Direktoriju je bila zamisel všeč že zato, ker so pred novimi volitvami videli možnost, da se rešijo med ljudstvom vse bolj priljubljenega, skrivnostnega generala, saj so se bali njegove moči (povsem upravičeno, ker je po vrnitvi iz Egipta leta 1799 razpustil direktorij in uvedel konzulat, sebe pa postavil za prvega konzula).
Zgodovinska odprava
Po pripravah, izvedenih v najkrajšem možnem času in največji zaupnosti, se je maja leta 1789 odprava, namenjena v Egipt, podala iz Toulona prek Malte proti Aleksandriji. Francoske enote je tvorilo 55 vojaških ladij, ki jih je spremljala flota 280 tovornih ladij. Na pot se je podalo vsega skupaj 54.000 ljudi, med katerimi je bilo 36.000 vojakov. Odprava je poleg vojske vključevala še delovno enoto, sestavljeno iz 187 znanstvenikov z različnih področij, piscev in umetnikov. Vzrok za odpravo namreč ni bil le osvajanje ozemelj in pridobivanje kolonij. Napoleon in ljudje, s katerimi je bil obkrožen, so vedeli, da jih na cilju čakajo številne skrivnosti, v katere bo treba vložiti veliko truda in časa.
Samo v enem mesecu po več spopadih z Mameluki, med katerimi je bila odločilna bitka pri piramidah, je Napoleonova vojska zavzela Egipt vse do Asuana. V teh dneh je Napoleon izrekel nepozabne besede, namenjene vojakom, ki so izčrpani od dolgega pohoda pod žarkim puščavskim soncem naposled zagledali vrhove piramid v Gizi: “Vojaki! Z vrhov teh piramid v vas zre štirideset stoletij.” Te besede so odjeknile po celotni Evropi, prišle pa niso le do pustolovcev, temveč tudi številnih učenjakov, arheologov, kot so Champollion, Belzoni in drugi, ki so v naslednjih stotih letih odhajali v Egipt. Označile so rojstvo nove arheološke veje – egiptologije. Če ne bi bilo Napoleona, bi Egipt verjetno vsaj še eno stoletje ostal pozabljen kot zaspala Trnuljčica.
Neustavljiv raziskovalni žar
Francozi so v naslednjih treh letih (med letoma 1798 in 1801), kolikor so se zadržali v Egiptu, hitro in temeljito raziskali njegove številne spomenike, jih narisali, razvrstili in popisali. Med člani Napoleonove raziskovalne skupine so nekateri skoraj tekmovali v odkrivanju ostankov starih gradenj, skritih pod nanosi puščavskega peska. Odlično poznavanje grških in rimskih klasikov je bil nepresahljiv vir njihovega skoraj svetega raziskovalnega žara, ki jih je z vsakim dnem vse bolj približeval koreninam starodavne civilizacije. Med njimi je še posebej izstopal Napoleonov prijatelj in človek, ki mu je bilo mogoče povsem zaupati, Vivant Denon, diplomat in znanstvenik, ki je imel v raziskovalni skupini popolnoma proste roke. Čeprav je bil že v letih in imel precejšnjo telesno težo, ga to ni oviralo pri vodenju skupin navdušenih raziskovalcev, ki so vsak dan potovali po Nilu in Nubijski puščavi, jahali ali pešačili pod žgočim afriškim nebom in spali v šotorih ali med ostanki ruševin v hladnih puščavskih nočeh. Denon je na koncu podviga po vrnitvi v Francijo objavil prvo knjigo o odkritjih z naslovom Voyages dans la Basse et la Haute Egypte pendant les campagnes de Bonaparte, en 1798 et 1799,2 v kateri je podrobno opisal izsledke. Malo pozneje (med letoma 1809 in 1822) je udeleženec iste odprave objavil monumentalno delo z naslovom Description de l’Égypte.3 To je bil največji pisni poskus tistega časa, v katerem so opisani vsi dosežki Napoleonove odprave v Egiptu, s številnimi zemljevidi, zvesto upodobljenimi risbami starodavnih ruševin, piramid, grobnic, svetišč in obeliskov, vključno s podrobnostmi, kot so opisi in risbe rastlinskega in živalskega sveta v Nubijski puščavi in dolini Nila.
Nenavadne ugotovitve in nova vprašanja
Med Napoleonovimi znanstveniki so bili tudi številni matematiki in zemljemerci, kot je bil na primer Edme François Jomard, ki so objavili dotlej najbolj natančno izmerjene položaje, orientacijo in velikosti kompleksov piramid s sfingo na planoti Giza. Inženirji so želeli izdelati kar najbolj natančne karte Egipta, zato so izbrali Veliko (Keopsovo) piramido kot primerno točko za triangulacijo.
Zemljemerci so s preučevanjem triangulacijskih točk hitro opazili, da je vzhodna stranica piramide vzporedna s polarno osjo, in to veliko natančneje, kot bi bilo mogoče pričakovati glede na to, da naj Egipčani domnevno ne bi imeli natančnih merilnih instrumentov, kot je teodolit. Nadaljnja merjenja so dala slutiti, da tak položaj ni bil izbran naključno, temveč je bil verjetno najprimernejša točka, skozi katero bi bilo mogoče potegniti t. i. začetni meridian, kakršen je tisti, ki gre danes po dogovoru skozi londonski Greenwich.
Ta ideja je privedla do zanimivega odkritja (do katerega je mimogrede prišlo šele v novejšem času), da ta meridian deli površino kopenskega dela našega planeta skoraj natančno na dve enaki polovici. Z drugimi besedami – piramida je bila glede na zemljepisno dolžino v središču sveta. Meritve Napoleonovih inženirjev so poleg številnih drugih odkritij med odpravo pomenile pravo zagonetko, tako da se je skrivnost o graditeljih piramid in njihovi starosti z vsako novo najdbo samo še poglabljala. Piramide so bile poleg Doline kraljev, Teb in Karnaka le najsijajnejši diamant v kroni zelo stare civilizacije.
Pri tem so bili dragulji povsod, toda za vse je veljalo, da ni osnovnega ključa, s katerim bi bilo mogoče povezati dve civilizaciji in premostiti več kot dva tisoč let praznine, ki je delila dva povsem različna sveta. Zidovi grobnic v Dolini kraljev, stebri svetišč, obeliski in fragmenti papirusov so bili popisani z ideogrami, nad katerimi so francoski raziskovalci nemočno skomigovali z rameni. Opisati lepoto spomeniške zapuščine, izdelati načrt starih Teb in prešteti grobnice – vse to je bilo enostavno. Toda ni bilo enostavno odgovoriti na nekatera vprašanja – komu so pripadale? Kdo je vse to zgradil? Kakšna je bila miselnost starodavnih arhitektov? Napoleonovim eruditom je uspelo ugotoviti le, da deli besedil v podolgovatih ovalnih ornamentih, imenovanih kartuše, predstavljajo imena pomembnih oseb, najverjetneje faraonov, na katere se je nanašalo tudi preostalo besedilo. Prva neizogibna naloga egiptologije, ki je šele začela kukati ven iz okrilja arheologije, je bila razvozlati pomen znakov, nato pa še jezik starih Egipčanov.
Ključ v preteklost
Kakor se to pogosto dogaja, je bil ključni predmet prav tam, kjer ga nihče ni iskal – med kupom odvrženega kamna. Napoleonov častnik je nekega julijskega dne leta 1799 med iskanjem blokov kamnov za izgradnjo utrdbe v bližini majhnega mesta Rashid (bolj znanega kot Rosetta), v zahodnem delu Nilove delte našel veliko bazaltno ploščo z besedilom v treh različnih pisavah. Kazalo je že, da je bil najden ključ, ki so ga tako iskali. Kamen iz Rosette, ki je danes v Britanskem nacionalnem muzeju v Londonu, je tako pomemben za razvoj zahodne civilizacije, da je postal simbol ključa za pretvarjanje “nemih” simbolov v živi, govorni jezik. Francozi so morali pozneje, z izgubo Egipta, ploščo predati Angležem, vendar so zaradi zavedanja njenega pomena izdelali kopijo, kar so med drugim naredili tudi z zodiakom iz Dendere. Eno in isto besedilo v treh različnih pisavah – egipčanskih hieroglifih, demotski pisavi in grški abecedi – je mlademu francoskemu raziskovalcu Jean-François Champollionu omogočilo, da je leta 1822, leto po Napoleonovi smrti, razvozlal skrivnost egipčanske pisave. Poleg tega je Champollion z jezikom starih Koptov (potomcev Egipčanov, ki so prevzeli krščanstvo) razkril fonetsko sestavo hieroglifov. Spregovoriti v jeziku starih Egipčanov – jeziku, ki se je spreminjal pet tisoč let – so bile filološke sanje, ki naj bi bile domnevna rešitev zapletene civilizacijske in kulturološke sestavljanke. Pri tem je treba upoštevati še, da sta se jezik in pisava v dolgem obdobju spremenila, tako bi se lahko vprašali – ali bi se lahko na primer Kleopatra (1. st. pr. n. št.) pogovarjala s Keopsom (26. st. pr. n. št.)?
Drugačen prepad
Toda obstajala je še ena težava, ki je n zdi se, da smo danes enako daleč od njene rešitve kot v Napoleonovem času. Kot da bi odprli oporoko davnega prednika, ki nam je zapustil veliko bogastvo, štejemo in popisujemo zapuščino ter se pri tem zadovoljimo z bogastvom, ki smo ga dobili, ne da bi poskušali razumeti vsebine oporoke. Toda prednik, ki je bil med drugim tudi umetnik, kipar in graditelj, je poznal skrivnosti narave in živel v skladu z njenim ritmom in spremembami. Vedel je, kako je treba brati svete znake. O tem priča tudi napis na grobnici kiparja Iritisena, ki je živel na začetku Drugega kraljestva, v XXI. stoletju pr. n. št. Iritisen o sebi pravi naslednje: “Poznal sem skrivnost božanskih znakov in opravljal bogoslužne obrede. Poznal sem vse magijsko delovanje. Bil sem velik poznavalec duše, jaz gledam Boga v njegov obraz. Bil pa sem tudi izveden umetnik in dokazal sposobnost v vsem, česar sem se lotil.” Ko beremo te hieroglife, se lahko vprašamo – ali tudi mi poznamo skrivnost teh znakov ali samo beremo to, kar je vklesano v kamen? Ta skrivnost je tista resnična zapuščina.
Naša civilizacija, ki se ponaša s tehnološkimi in komunikacijskimi dosežki, vse manj razume sebe, kaj šele, da bi lahko prisluhnila sporočilom iz preteklosti. Kako potem danes, v 21. stoletju, vzpostaviti stik s skrivnostno, zdavnaj izginulo civilizacijo, ki je po filozofiji in dojemanju življenja v popolnem nasprotju z današnjo. Če se naučimo brati njene hieroglife in govoriti v njenem, že davno izginulem jeziki, še ne pomeni, da bomo razumeli tudi zgodovino starodavne dežele Kem. Komunikacijski prepad, ki nas ločuje, ni vprašanje tisočev let, ki so pretekla, temveč vprašanje pogleda na svet. Če bi se, oboroženi z jezikovnimi in filološkimi znanji, po nekakšnem čudežu imeli možnost pogovoriti s človekom iz obdobja Starega kraljestva – o čem bi se pogovarjali? Za sodobnega človeka pomeni vrhunec tehnologija, ki izhaja iz racionalnega uma, pri čemer vlada prepričanje, da brez tehnologije ni napredka. Če bi se želeli kaj naučiti od starih Egipčanov (na srečo zgodovina še vedno velja za učiteljico življenja), bi morali najti še en, drugačen “kamen iz Rosette” – ključ do skrivnosti Egipta, toda tak ne leži v Nilovi dolini, saj se najbolj veličastne “stvari” ne skrivajo v ostankih egipčanske civilizacije, temveč v njenem duhu, ki je te monumente ustvaril.
Napoleonu se lahko zahvalimo, da je s svojim ej poti naredil prvi korak. Če se odločimo odpraviti dlje, bomo nekega dne zagotovo resnični nasledniki zgodovine.
____________
1 Petčlanski ustavni organ z izvršno oblastjo v Franciji v letih od 1795 do 1799.
2 Potovanje v Spodnji in Zgornji Egipt med pohodi generala Bonaparta, med letoma 1798 in 1799, op. prev.
3 Opis Egipta, op. prev.