Nujno je, da (…) se ne zadovoljimo s tem, da živimo z lastnimi idejami v zaprti atmosferi, ki ima malo opraviti s težavami sveta. (…) Razumeti bi morali, kaj dejansko pomeni napredek, in do določene mere razumeti okoliščine, v katerih se je danes znašlo človeštvo. Dokler ne razumemo mentalitete ljudi in kako je ta povezana z obstoječimi okoliščinami, ne moremo reči ničesar, kar bi bilo zanje koristno ali pomembno. Lahko govorimo o različnih transcendentalnih resnicah, toda dokler te resnice v njihovem umu niso povezane z vsakodnevnim življenjem, bodo samo obvisele v zraku, tisti, ki naj bi jim te resnice pomagale, pa bodo še naprej tavali po svojih poteh.

Najprej se moramo zavedati, da je to izjemen čas v človeški zgodovini, in dobiti nekaj vpogleda v dogodke, ki so spremenili in spreminjajo okoliščine človekovega življenja na Zemlji. Charles Dickens je v enem od svojih romanov Povest o dveh mestih predstavil dogodke iz francoske revolucije, pri čemer za to obdobje pravi, da je bilo najboljše in najslabše od vseh, čas upanja in čas brezupa in tako naprej našteva vsa druga protislovja. Takšen opis velja tudi za današnji čas, ker je prostora za upanje, so pa tudi razlogi za strah in zakrbljenost, saj je za številne ljudi na različnih delih sveta to čas globokega brezupa.

…

Odnos ljudi se bo moral korenito spremeniti, saj brez tega ni mogoče rešiti nobene pomembne težave, spremeniti se bodo morali njihovi odnosi in narava naše civilizacije kot celote. (…) Postavlja se torej vprašanje: kakšna mora biti ta sprememba in kako jo lahko dosežemo? Ne moremo je doseči, če še naprej delujemo v smeri, v kateri človeški razum s svojimi sedanjimi interesi in značilnostmi vlada svetu. To je razum, ki je izkazal izredne zmožnosti na nekaterih področjih in prinesel neznanske spremembe, ki vplivajo na vse nas. (…) Hkrati pa nas je ravno ta razum privedel v sedanji položaj, ki je izjemno težaven in kritičen. Nedvomno lahko trdimo, da je po vsem svetu več nezadovoljstva in nesreče, kot ju je kadar koli doživelo človeštvo kot celota – ne le ljudje v nerazvitih državah, ki se borijo za golo preživetje, temveč tudi ljudje v premožnih državah, ki so nesrečni zaradi takšnih ali drugačnih težav. Morda je tam še več nesreče kot v denimo obubožani državi, kot je Indija, kjer je notranji nemir do določene mere ublažen zaradi tradicije sprejemanja lastne usode. Nekdo ima lahko samo en obrok dnevno; lahko je večji del časa izčrpan; toda znotraj sebe lahko čuti sorazmerni mir, morda že zaradi pasivne udanosti v usodo, ki ublaži vpliv njegovih težav.

Na drugi strani je nekdo, ki lahko zadovolji vsako svojo željo, toda življenje je zanj v norost pehajoči krog distrakcij, dolgočasja in utrujenosti. To velja za številne ljudi, ki sledijo modi in tekajo iz enega kraja v drugega, ker ne vedo, kaj bi sami s seboj. Življenje je težje za vse, kot je bilo nekoč, čeprav so zdaj ljudem odprte možnosti, da potujejo, berejo, spoznavajon druge ljudi in kulture ter uživajo v različnih novih zadovoljstvih, na katera ni bilo na začetku tega stoletja mogoče niti pomisliti.

Znanstveni napredek je omogočil fizično povezavo med ljudmi po svetu, z dobrimi in slabimi posledicami, ter povezavo sveta kot celote. Omogočil je, da so ideje in kultura vsakega ljudstva na voljo vsem. Omogočil je tudi, da je znanstveni način razmišljanja začel čedalje bolj vplivati na živjenja vseh ljudi. Omogočil jim je izkoriščanje naravnih virov po vsem svetu in razvoj tehnologije za njihovo uporabo.

…

Znanost sama se je razvila s svobodo opazovanja, razmišljanja in posredovanja izsledkov posameznikovega razmišljanja in delovanja drugim. Čeprav je imela v preteklosti svoje boje, je človeški razum pridobil pravico, da lahko preučuje naravne pojave, ne da bi bil vezan na vnaprej sprejete predstave. Posredno je spodbudila porast svobode na vseh področjih življenja, vključno z religijo in človeškimi odnosi. To je pomemben pojav današnjega časa. Večina ljudi je svobodnih, na žalost še ne v vseh državah, da se na svoj način izrazijo na področjih umetnosti, izobraževanja, družbenih odnosov in osebnega obnašanja ter celo politike in ekonomije, vse dokler ne omejujejo interesov drugih.

…

Toda na istem prizorišču lahko vidimo tudi zlovešče, strašljive in grozeče prizore. V tujini, skoraj po celem svetu, vlada ozračje nasilja in agresivnosti. Tega ni mogoče zaznati le v vojnah, ki so označile to stoletje in se na posameznih mestih še nadaljujejo, temveč tudi v civilnem življenju in običajnih okoliščinah. Vsaka vojna je bolj uničevalna in kruta od tiste pred njo. Sodobne vojne ne prizanašajo nikomur, niti otrokom. Celotna področja so opustošena z ognjem in bombami, tudi če je treba ubiti samo nekaj nasprotnikov ali ta področja zanje narediti neuporabna. In tudi če ni takšne vojne, obstaja pripravljenost na uporabo sile in ustvarjanje kaotičnih razmer, da bi se posameznik ali stranka povzpela na oblast. Porasti nasilja se pridružujejo drugi vzporedni simptomi degeneracije v okusih in obnašanju, pa tudi v skoraj popolni izgubi občutka častnosti ali obzirnosti v odnosih z drugimi ter nezadržno uživanje v animalnih nagnjenjih. Zdi se, da je vulgarnost preplavila vsak vidik človeškega bitja ali vsaj večje dele družbe.

V vsem, kar se dogaja, življenje postaja vse bolj površinsko. Vsak posameznik je psihološko vse bolj izoliran, bolj kot kadar koli prej. To je namreč doba hitrosti in gibanja, ki razbija družine in uničuje intimo, ki je obstajala, ko so ljudje večji del svojih dni živeli tesno eden ob drugem. Odnosi okoli nas se vse bolj krhajo in poglablja se težnja vsakega posameznika, da vse bolj živi v svojem svetu, potopljen v svoje zadeve in interese, pri čemer druge uporablja samo sebi v prid in korist. Odnose ohranja samo, dokler mu dajejo želeno zadovoljstvo.

Če je mogoče na različnih področjih življenja zaznati različne spremembe, ki so vse bolj vsakovrstna stranpota in popačenja, pa tudi konfliktno ozračje in ločevanje, mora za to obstajati temeljni vzrok, s katerim je to mogoče pojasniti. Vzrok je lahko le v stanju človeškega uma in načinu, na katerega so nanj vplivali vsi sodobnejši dogodki. Zato je edina rešitev za ta celotni problem novo razumevanje najprej samega sebe ter nato načina, kako bi bilo treba živeti, in pravega pomena življenja. Vprašanje je, ali ta možnost obstaja? Ali je v človeku narava, ki je sicer trenutno zatrta, vendar ima potrebni nazor, boljše in resničnejše vrednote, nazor, ki ga lahko vodi skozi labirinte njegovega življenja?

Če ta možnost obstaja, jo lahko človek uresniči samo z zavedanjem svojega sedanjega stanja, zunanjega in notranjega, saj ti dve stanji nepretrgoma vplivata eno na drugo. Če lahko celoten položaj uvidi z vso objektivnostjo, bo videl potrebo po koreniti spremembi v sebi ter svojem načinu razmišljanja in delovanja, brez katerih je vsako izboljšanje le krpanje, povsem neustrezno za rešitev problema, ki s svojimi lovkami sega na vse vidike človekovega razmišljanja in delovanja. Spremembe ne more prinesti goli čas, saj se težave tako samo kopičijo in rešitev – če temu lahko tako rečemo – nastopi s trkom sil ali drugače rečeno s katastrofo.

Vse stvari, ki se prepustijo same sebi, težijo k temu, da napredujejo v obstoječi smeri, kot po Newtonovem zakonu, ki velja tudi za človeško psiho, dokler je človek v stanju samo-involucije, torej bitje, na katero brez vpliva njegove volje od znotraj in od zunaj delujejo sile. Za človekovim načinom mišljenja in delovanja je velika gonilna sila, ki ga vedno potiska naprej po poti, po kateri že hodi. Zato v človekovem življenju ne more napočiti nov dan, dokler ne bo razumel samega sebe. Prav to je tisto, kar sedanjemu človeku manjka, sredi vse naglice in hitenja, njegovih spektakularnih poletov v vesolje ter njegovih uspehov v vse smeri, ki vodijo stran od njegove notranjosti.

…

Zavedati se moramo, da ima razum, ki je danes zelo aktiven, svoje omejitve, tudi če ga ne vodijo simpatije ali antipatije, tudi če operira z znanstveno pravilnimi podatki. Njegovo delovanje je po svoji naravi parcialno. Celoto pozna samo kot nekaj, kar je sestavljeno iz več delov. Toda narava celote je lahko takšna, kot to velja pri človeku, da je ni mogoče videti razdeljene na različne dele. Če ima človek dušo, ne moremo na naravo duše sklepati iz delovanja telesa ali telesne narave. Duša ne deluje kot možgani, ki so kot računalnik, čeprav lahko možgane uporablja.

Le nov nazor, izhajajoč iz tega, kar je človek kot celota, iz narave, ki ni pogojena, lahko v celoti reši življenjske težave. Na stvari je treba začeti gledati z novega zornega kota in se pri tem opirati na duha, ki presega vsak parcialni pogled, temelječ na narodnosti, rasi, barvi kože, veri in vseh drugih razlikah, ki so vzroki za današnje konflikte. To pomeni novi način življenja, nov način čutenja vseh in vsega, nove odnose z ljudmi in naravo.

Nekateri morda mislijo, da takšne možnosti ni, in tako nadaljujejo po starem ter puščajo, da v sedanjem položaju sile slepo delujejo same, kot v grški tragediji, v kateri človek nima nadzora. Vendar ne moremo meriti možnosti v njem glede na to, kaj je sedaj. Navsezadnje lahko razum pogleda samo nazaj, kot obraz Očeta Časa. Ali bi lahko iz dejstev, ki jih imamo na voljo glede starosti dinozavra, kdor koli sklepal na videz človeka in na vrsto možganov, ki jih ima? Ali bi tedaj bilo možno predviditi, da bi se ob svojem času pojavila entiteta, kot je današnji človek, ki bi zavladala vsemu stvarstvu in si ga pokorila, poselila zemljo, zgradila mesta ter si podredila zemljo in morje in nebo?

Dokler človek ne bo svoboden v svoji glavi in srcu, kar za zdaj ni, ne glede na to, koliko zunanje svobode lahko ima, ne bo spoznal mnogih stvari, ki pripadajo njegovi lastni naravi in obstoju kot izkušnji resnice. Le tedaj ko bo od znotraj svoboden, bo spoznal resnično naravo življenja, naravo razuma in resnice. Prebuditev nove narave v njem bo spodbudila nove načine dojemanja in delovanja, o katerih za zdaj niti ne slutimo, saj se opiramo na omejeno podlago svojih sedanjih izkušenj in znanja. So nekatere stvari, do katerih lahko pridemo samo v svoji notranjosti. Takšne narave je ljubezen v najlepšem smislu, vzvišena, dobrohotna in osvobojena vsakršnega delčka lastnega jaza. Če nekdo ne ve, kaj je to, mu nobena knjiga ne bo dala te modrosti. Besede v naših slovarjih nam govorijo pretežno o stvareh, ki so del običajnega doživljanja, čeprav nekateri pridevniki, kot je beseda “izreden”, kažejo na pojave, ki so del narave ali našega bitja, naših čustev, emocij in odzivov, ki so neobičajni. In celo takšni pridevniki bi različnim ljudem pomenili različne stvari. Kdor ni nikoli doživel duha glasbe, ga k temu ne bo privedlo nobeno še tako intenzivno razmišljanje.

Novo civilizacijo bo na tej Zemlji ustvarila vrsta razumevanja, ki vsebuje to edinstvenost ter ta razpon čustev in zaznavanja, ki priprada skritemu geniju ali duhu v človeku. To bo civilizacija, v kateri bo vsak posameznik v sebi zgradil takšen svet dojemanja stvari, ki bo izhajal iz svobode v njem. Le v taki svobodi lahko zraste in vzcveti tisto, kar je v njem edinstveno lepo. Ko bo to, kar je lepo v enem človeku, zraslo iz nepogojene narave, kar je tudi pomen svobode, bo spregovorilo isti jezik kot to, kar je lepo v nekom drugem. Ko se bo človeštvo začelo zavedati enotnosti svoje esencialne narave, bo spontano želelo živeti v dobrih odnosih z drugimi ter pri tem uživalo do tedaj nepoznan mir. Mir, razorožitev, bratstvo, sodelovanje, vse to bo sledilo, ko se prebudi takšen nazor. Življenje bo tedaj za vsakogar imelo drugačen pomen, kot ga ima danes. Ko človek razvije občutek za lepo in dobro, ki leži globoko v njegovi lastni biti, bo sam spoznal enostnost vseh posameznih bitij v njihovi temeljni in neokrnjeni naravi. Kar koli bo tedaj naredil, bo umetniško delo in dobro samo po sebi. Znanost, filozofija in religija, ki se z napačnega gledišča zdijo tako zelo različne, bodo obravnavane kot posamezni vidiki celotne Resnice.

Zgoraj predstavljena možnost je uresničljiva. Uresničila se bo, ko se posameznikova narava osvobodi vsega, kar jo ovija in pogojuje. Če možnost ni ali se ne uresniči, bo življenje še naprej leglo nezadovoljstva, vsepovsod bo vladal razdor in v življenja vseh prinašal nesrečo. Zadovoljitev naših fizičnih potreb, užitki, ki jih lahko dobimo, igračke, s katerimi se lahko igramo, in vrsta znanja, ki ga prejemamo, vse to se bo izkazalo za nezadostno, dokler se ne spremeni posameznik. Človek potrebuje nekaj več in nekaj drugačnega. Kaj je to, lahko odkrije le znotraj sebe. Ko se spremeni sam človek, bo vse, kar bo naredil, drugačno – njegovi okusi, pogledi in presoje bodo temu ustrezno drugačni.

N. Sri Ram

Vzeto iz dela The Nature of our Seeking, 1973.