Glasba je sestavni del človekovega vsakdanjega življenja in kulture od prvih civilizacij pa vse do danes. Od drugih umetnosti se loči po tem, da deluje neposredno, ker je njena vsebina brez kakršne koli posredniške oblike. Glasba vpliva na čustva, ki so skrita v globinah človekove duše, zato velja za najbolj pretanjeno obliko umetniškega ustvarjanja.
Po prepričanju muzikologa Josipa Andreisa ima glasba izjemno moč. Tako pravi, da med njenim poslušanjem ne moremo ostati ravnodušni, saj priteguje našo pozornost, zbuja skrite moči duševnega življenja in jim določa smer. Glasba nas spreminja, povezuje z novimi čustvenimi svetovi, poleg tega pa lahko v nas izzove posebna in zelo močna doživetja.
V zadnjih desetletjih se je znova pojavilo živo zanimanje za delovanje glasbe na človeka. Razvoj sodobne tehnologije je omogočil vpogled v človekove možgane in opazovanje njihovih odzivov na glasbo. Nevroznanost je prišla do številnih odkritij o kogniciji in zavesti, razvijajo se novi miselni tokovi v nevrologiji, psihologiji, fiziologiji in spoznavni teoriji, potekajo številne raziskave o delovanju glasbe na nekatere vrste zaznavanja, poleg tega pa je uporaba glasbe lahko tudi terapevtska.
Znanstveniki so odkrili, da se ob navdušenju nad glasbo, ki jo poslušamo, iz hipofize sprošča hormon endorfin. Ugotovili so še, da živčni dražljaji, ki nastanejo zaradi zvočnih valov, “zaobidejo” možganska središča, povezana z zavestnim sprejemanjem odločitev, in potujejo neposredno v nezavedni del, povezan z doživljanji. Glasbo torej sliši tisti del možganov, ki je ključen za neposredno zaznavanje, doživljanje in čutenje.
Elektroencefalograf je tako samo potrdil, kar so že stari filozofi vedeli o glasbi.
Sodobne raziskave
V novejši zgodovini je prvi začel preučevati vpliv klasične glasbe na človekovo zdravje ter ustvarjalnost spodbujajoče lastnosti zvokov in glasbe dr. Alfred A. Tomatis, francoski otorinolaringolog in izumitelj. Nekaj desetletij je delal z bolniki po vsem svetu in jim pomagal pri slušnih, govornih in učnih težavah. Opazovanja je objavil leta 1991 v knjigi z naslovom Pourquoi Mozart?1 Ugotovil je, da ne glede na glasbeni okus poslušalca ali prejšnje poznavanje skladatelja najbolj zdravilno deluje Mozartova glasba. Poleg tega naj bi njegova glasba poslušalce umirila in jim omogočila jasnejše izražanje. Tomatis je z raziskavami odkril, da Mozartova glasba prinaša najboljše dolgoročne rezultate, in to ne glede na kulturni izvor bolnika.
Tomatisove raziskave so nadaljevali Rauscher, Shaw i Ky ter odkritja o vplivu Mozartove glasbe na zmožnost prostorske zaznave objavili leta 1993 v časopisu Nature. Udeleženci poskusa so morali po poslušanju Mozarta opraviti teste. Rezultati tistih, ki so ga poslušali, so bili opazno boljši od preostalih, toda ta učinek je bil kratkotrajen in časovno omejen na petnajst minut.
Nadaljnje raziskave profesorice Frances H. Rauscher z oddelka za psihologijo na univerzi v Wisconsinu v ZDA so potrdile, da glasba olajša razvoj govora ter prebuja ustvarjalnost in izražanje pri otrocih. Otroci se naučijo peti zelo zgodaj, pogosto še pred govorjenjem. Če se učijo igranja na inštrument, to spodbuja delovanje možganov in kognitivne sposobnosti.
Te raziskave so imele velik odmev v medijih, zato se je naglo povzpela prodaja CD-plošč z Mozartovo glasbo. Starši so začeli vpisovati otroke na tečaje klavirja, številne šole in vrtci pa so začeli puščati Mozartovo glasbo med poukom ali učenjem.
Blagodejni vpliv Mozartove glasbe je še najbolj populariziralo delo Dona Campbella z naslovom The Mozart Effect – Tapping the Power of Music to Heal the Body,Strengthen the Mind, and Unlock the Creative Spirit2 (1997). V njej je Campbell razširil pojem Mozartovega učinka, vendar je izzval burne odzive s trditvami, da ima klasična glasba zdravilen učinek za celoten človeški organizem, tudi za motnje, kot sta na primer disleksija ali epilepsija ipd. V knjigi, ki je sledila, z naslovom The Mozart Effect for Children: Awakening Your Child’s Mind, Health, and Creativity with Music3, Campbell navaja, da naj bi klasična glasba spodbujala mentalni razvoj otrok s spodbujanjem ustvarjalnosti in domišljije, in še pojasnjuje, da lahko pomaga pri zdravljenju težav s sluhom, pozornostjo in celo avtizma.
Zakaj prav Mozart in ne kateri drugi klasični skladatelj? Po čem Mozartova glasba izstopa v primerjavi z glasbo drugih velikih klasičnih skladateljev?
V Mozartovi glasbi naj bi prevladovala svetloba, sklad, vedrina in življenjska radost. V njegovih delih se glasnost tona najpogosteje izmenjuje v razmiku tridesetih sekund, kar ustreza osnovnemu vzorcu naših možganskih valov. Notranja popolnost Mozartove glasbe, ki se odslikava v jasnosti in enostavnosti, pozitivno deluje na čustveno in fizično stanje. Skrivnost je morda razkril že sam Mozart, ko je dejal: “Skupaj zbiram eno za drugo note, ki se ljubijo.”
Poslušajte Mozartov Andantino iz Koncerta za flavto in harfo
Mozartova glasba pa nikakor ni edina, ki zdravi in na človeka deluje terapevtsko. Razvpiti “Mozartov” učinek je prej medijska krilatica, ki se je v današnji popularni kulturi razširila kakor požar. Kajti ne le s poslušanjem Mozartove, temveč tudi drugih vrst glasbe – npr. iz klasičnega ali baročnega obdobja, gregorijanskih koralov, nekaterih vrst ambientalne glasbe ali zvokov nekaterih inštrumentov, kot je na primer gong – lahko dvignemo čustveno stanje, odkrite pa so tudi široke možnosti za terapevtsko uporabo glasbe. Glasbeni ritmi delujejo na ritme avtonomnega živčnega sistema, pri čemer takšna glasba usklajuje delovanje obeh možganskih polovic, sprošča, zbuja vedro občutje, izboljša pozornost in zmožnost razmišljanja ter krepi zmožnost za sprejemanje intuitivnih odločitev. Počasnejši kot so možganski valovi, bolj smo sproščeni, zadovoljni in mirni. Počasnejše dihanje omogoča večje energetsko in telesno ravnovesje, mir, obvladovanje čustev, globlje razmišljanje in boljšo presnovo. To tehniko pogosto uporabljajo v meditaciji in jogi.
K razumevanju vpliva glasbe na človeka je močno prispeval tudi Hans Jenny, švicarski zdravnik in naravoslovec, ki je preučeval zvočno valovanje in oblikovanje različnih vrst materije (pesek, železni opilki, voda, viskozni fluidi) pod njegovim vplivom. Njegovi poskusi so nadaljevanje dela nemškega fizika in glasbenika Ernsta Chladnija iz XVIII. stoletja, ki je raziskoval zvočne pojave. Chladni je v svojih poskusih z lokom potegnil po kovinski plošči, rahlo posuti s peskom, na kateri so se zaradi vibracij (stoječih valov ) izoblikovali pravilni geometrijski liki. Tako nastale pravilne oblike močno spominjajo na indijske mandale in kalejdoskopske slike.
Oglejte si filma, ki prikazujeta, kako se iz peska, ki vibrira z določeno frekvenco, ustvarijajo liki:
film1 film2
Hans Jenny je izpopolnil poskuse z uporabo frekvenčnih generatorjev, zato je lahko natančno preučeval posamezne frekvence in njihov vpliv na ploščo. Dokazal je, da nekatere vibracije ustvarjajo energetska resonančna polja, ki lahko izoblikujejo in organizirajo materijo. Odkril je, da je nastala oblika odvisna od frekvence, amplitude in lastnosti materije na plošči – bolj kot je zviševal frekvenco, bolj zapletena je bila oblika. Jenny je predpostavil, da če zaradi vibracij nastanejo oblike na dvodimenzionalni plošči, lahko podobne vibracije izoblikujejo materijo tudi v tridimenzionalnem prostoru. Bil je prepričan, da imajo vsak gen, celica, organ, pa tudi celotno telo svojo frekvenco ali določen nabor frekvenc in da se lahko zdravi s toni.
Neizpodbitno je dokazano, da izpostavljanje različnim vibracijam vpliva na naše dihanje, utrip, krvni tlak, mišično napetost, temperaturo kože in druge notranje ritme ter tako lahko učinkuje na naše zdravje, učenje in vedenje.
Vse to daje slutiti, zakaj so vzhodni, pa tudi zahodni filozofi (na primer Pitagora, Platon, Plotin, Schelling, Nietzsche itd.) glasbi dodelili posebno mesto med umetnostmi.
Antična učenja
Znanost o vibracijah in frekvencah ter njihovem vplivu na človeka je stara tisoče let. To potrjujejo starodavna vedska besedila, v katerih je navedeno, da je vse, kar obstaja v univerzumu, manifestacija določenih vibracij, prek katerih se duhovna energija transformira v materialno. Vede vsebujejo tudi napotke o tem, kako uporabljati navedene frekvence s posebnimi zvočnimi vibracijami – mantrami in tako delovati na človeški organizem, pa tudi na naravo, ki nas obkroža. V Rg in Atharva Vedi je zelo znanstveno pojasnjeno, kako je mogoče z zvoki vplivati na človekova čustva. Ta starodavna znanost o ustvarjalnih zvočnih vibracijah govori o tem, da je poglavitna vloga glasbe dvigovanje človekove zavesti.
V stari Grčiji so temelje znanosti o glasbi postavili pitagorejci, vrh pa je dosegla v klasičnem obdobju (VI. stol. in prva polovica V. stol. pr. n. št.), ko sta Platon in Aristotel pisala o vzgojni moči glasbe. Pitagorova filozofska šola je glasbo uvrščala med matematične vede (aritmetika, geometrija, astronomija in glasba), med katerimi je imela glasba ključno vlogo, ker je v nasprotju s preostalimi tremi vedami neposredna in lahko vpliva na dušo.
Pitagorejci so vedeli, s kakšno močjo glasbeni toni prodirajo v človekovo dušo in kako lahko izražajo različna čustva s številnimi kombinacijami melodičnih in harmoničnih elementov, zato so ji namenjali veliko pozornost, saj lahko bolj od katere koli druge umetnosti dušo ne le obogati, temveč tudi subtilizira, očisti in oplemeniti. Pitagorejci so pri glasbeni terapiji uporabljali nekatere melodije, s katerimi so skušali zajeziti določena psihična stanja, jih umiriti in harmonizirati.
Ker ima glasba dvojno moč – človekovo dušo namreč lahko umiri ali vznemiri – so menili, da glasba lahko v človeku zbuja dobre in slabe vzgibe in značilnosti, zato so izdelali sistem moralno koristnih in škodljivih melodij ali lestvic, na katerih temeljijo. Glasba po mnenju pitagorejcev ne sme biti namenjena goli zabavi, temveč skladnemu izpopolnjevanju duhovnega človekovega življenja, pomirjanju strasti in slabih vzgibov, prebujanju in spodbujanju vrlin.
Po Platonu je glasbeno izobraževanje neločljivo povezano z oblikovanjem značaja. Meni, da je učenje glasbe je zelo pomembno, ker ritem in harmonija najdeta pot do notranjosti duše, s katero se tesno povežeta. Glasba po Platonu poleg tega razvija ljubezen do lepega ter omogoča mentalno in moralno disciplino, ki je pomembna za doseganje filozofskega znanja. Dodaja še, da boljša kot je glasba, boljša je tudi država, ki temelji na njenih načelih.
Na vzhodu je Konfucij govoril, da ima resnično velika glasba ista načela harmonije kakor vesolje. Schopenhauer jo je označil kot “kopel duha, ki človeka očisti isti vsega vsakdanjega”, Aldous Huxley pa je dejal, da je glasba to, kar se takoj za tišino najbolj približa izražanju neizrekljivega.
______________________
1Zakaj Mozart? (op. prev.)
2Mozartov učinek – uporaba moči glasbe za zdravljenje telesa, krepitev uma in osvobajanje ustvarjalnega duha (op. prev.)
3Knjiga je prevedena v slovenščino z naslovom Mozart za otroke: prebujanje otrokove ustvarjalnosti in mišljenja s pomočjo glasbe.
