Moč sočutja
Daljne dežele in neznani kraji nam ne prinašajo vedno neznanih in novih stvari. Tudi tam se življenje izraža na neštete načine. Nekateri so nam povsem tuji, pri nekaterih pa prepoznamo nekaj, kar nam je blizu, nekaj, kar se nam zdi znano že od vedno. Taka občutja zbujajo arhetipi. Ne glede na to, katera tradicija jim da obliko, jih prepoznamo, ker so ti nekako že v nas kot naravna težnja in izvorni izraz človekovega bitja.
Tako nam budistična tradicija na Tibetu govori o načelu kozmičnega usmiljenja. Simbol tega načela je sam zaščitnik Tibeta, bodisatva Avalokitešvara. Imenujejo ga tudi “Bitje, ki gleda dol”, “Tisti, ki posluša krike”. Po legendi naj bi Avalokitešvara, ko je videl trpljenje sveta, začutil globoko usmiljenje in nepremagljivo željo, da bi bitja popeljal proti osvoboditvi. Tedaj se je njegova glava razdelila na neštete glave, iz telesa pa je kot slepeči žarki zraslo tisoče rok. Zato na Tibetu pravijo, da se “Poslušalec krikov” pojavlja v neštetih oblikah in kadar koli se v človekovi zavesti pojavita ljubezen in sočutje, je to znamenje njegove navzočnosti.
Toda usmiljenje ni samo slepa naklonjenost tistim, ki trpijo. Zato tisoče simboličnih rok Avalokitešvare nosi oko, simbol modrosti, ki spremlja ljubezen. To obenem pomeni združitev dveh načel, ki ju mora udejanjati vsako človeško bitje, in sicer pradžne, najvišjega znanja o življenju, in upaje, dejavne ljubezni in usmiljenja, s katerima je mogoče doseči popolno zavest. Popolna uresničitev zavesti ni mogoča brez združitve “srca in glave” v človeku, kajti znanje brez ljubezni vodi h krutosti, ljubezen brez znanja pa k zaslepljenosti, skratka v obeh primerih k duhovnemu mrtvilu človeka. Šele ko sta udejanjeni obe načeli, zavest dobi uvid v popolno resničnost.
A ne glede na to, kako neločljivi sta obe načeli med dozorevanjem in razvojem zavesti, je eno od njiju gibalo vseh nujnih sprememb v človeku in pogoj, brez katerega ni mogoče pridobivati znanja – načelo dejavne ljubezni. Nebeška slika, ki jo predstavlja Avalokitešvara, je zakon, ki se mora začeti udejanjati tukaj, na zemlji, v vsakdanji, še nepopolni zavesti človeka. Taka zavest zakona ne more v celoti udejanjiti takoj, toda Tibetanci pravijo, da lahko začne na točki, ki ji je že zdaj dostopna. Prvi korak je, da človek ni ravnodušen do bitij in stvari okoli sebe, da čuti življenje v njegovih neštetih oblikah, da ima sočutje.
Ravnodušnost je zaprta, otopela, nema zavest. Zavest, ograjena z zidovi egoizma in neznanja. Zaprt sistem brez zraka, brez stika z resničnostjo, v katerem je vse podrejeno strahu za lažni “jaz”, ki se samemu sebi zdi najpomembnejši in nikakor ne želi izgubiti vodilne vloge. Zato je prvi znak odpiranja zavesti proti resničnosti čutenje tistega, kar se dogaja zunaj našega “jaza”, sočutje do drugih trpečih bitij. V starem tibetanskem besedilu z naslovom Glas tišine je zapisano:
“Naj tvoja duša prisluhne vsakemu kriku bolečine kakor lotos, ki razpre svoje srce, da bi pil jutranje sonce.
Vsaki človeški solzi pusti, da še vroča pade na tvoje srce in ostane tam. Ne obriši je, dokler ne izgine bolečina, ki jo je ustvarila.
Te solze, o človek najbolj usmiljenega srca, so potoki, ki napajajo polja večnega sočutja. To je seme osvoboditve od ponovnega rojstva, ki Arhata ločuje od želja in razdora. Skozi poljane Biti ga vodi v mir in blaženost.”
Ta prvi korak človeka “usmiljenega srca”, ki “vodi v mir in blaženost”, temelji na učenju o pravi naravi obstoja. V skladu s tem učenjem je ves univerzum živ, vsi njegovi sestavni deli pa so povezani in vplivajo eni na druge. Življenje vsakega dela je odvisno od vpliva drugih delov, kar pomeni, da neodvisna oblika življenja ne obstaja. Univerzum je kakor tkanina, mreža medsebojnih razmerij, podobnih razmerjem v vsakem živem organizmu. Zato je pomembna vsaka človeška dejavnost, ker bo kakor kamenček, vržen v reko, vplivala na celoten organizem.
“Kamenček”, s katerim človek vpliva na univerzum, je sočutje, prvi izraz dejavne ljubezni. To je temeljna moč, ki ravnodušno zavest odpira proti resničnosti, prva govorica neme zavesti, prva klica znanja, kajti vzpostavila se je povezava. Zaprt univerzum je zanihal v sozvočju z dogajanjem v drugem univerzumu, enega bitja se je dotaknilo življenje drugega bitja, zavest se je začela širiti zunaj svojega omejenega “jaza”. Vpliv te moči se širi kakor verižna reakcija. Pognala je klica pravilnega razmišljanja, pravilnih teženj, pravilnega delovanja, načina življenja … To je moč, ki človeka vodi “skozi poljane Biti v blaženost”, kajti vsako dejanje, ki ga opravlja z zavestjo, odprto kakor lotos, polno sočutja, spremeni smer vsega, česar se loti. Ko človek prebudi to moč, se osvobodi navezanosti na svoj egoistični “jaz”, kajti Tibetanci pravijo, da človek nima boljšega zaveznika v boju proti lastni prevzetnosti in pohlepu. To je moč, ki neopazno, vendar neustavljivo topi umetne pregrade človeškega bitja, zunanje in notranje. Sočutje je edini jezik, ki velja za vse svetove, na vseh ravneh zavesti, ker ga lahko razume in govori vsako bitje.
Sočutje je v skladu s tibetanskimi učenji znak resnične duhovnosti, izvor in bistvo razsvetljene zavesti. V budističnih kanonskih besedilih je moč sočutja simbolično prikazana kot temeljna preizkušnja, ki jo mora prestati vsaka zavest, tudi tista najbolj vzvišena, da bi potrdila in dokazala svojo vzvišenost. Tako zgodba iz besedila Lalita Vistara pripoveduje o dogodku iz Budovega življenja pred razsvetljenjem.
“Bog Indra je želel v soglasju s preostalimi božanstvi preizkusiti prihodnjega Budo in preveriti, ali zares lahko nekega dne postane Buda. Zato se spremeni v sokola in v Budovi navzočnosti začne loviti golobico. Golobica mu pobegne, se skrije med dlanmi tistega, ki bo nekega dne postal Buda, in ga prosi za zaščito. Poln sočutja ji obljubi, da se ji v njegovi navzočnosti nič ne bo zgodilo. Nato pa prileti sokol in zahteva od njega golobico ter se mu potoži, da so golobi njegova hrana. Tisti, ki bo postal Buda, doume, da ima tudi sokol prav, zato se z živalma dogovori naslednje – če sokol pusti golobico živeti, bo dobil toliko mesa, kolikor tehta preganjana golobica. Nato prinese tehtnico in na eno stran postavi golobico, nato pa začne z nožem rezati svoje telo, en kos za drugim, in jih postavi na drugo stran. Toda hitro je videl, da z deli svojega telesa nikakor ne more doseči teže golobice, zato je na drugo stran postavil celotnega sebe. Tedaj je nenadoma močno zagrmelo, prikazala so se božanstva in dejala, da je to bila samo preizkušnja …”
Načini izražanja arhetipov so različni. Toda za različnimi oblikami obstaja nekaj skupnega, nekaj, kar je del nečesa globoko človeškega v nas. To je tisto, kar prepoznamo. To je jezik, ki ga vsi razumemo in ki ga vsi tako potrebujemo.
