Človek je že od nekdaj raziskoval svoj notranji svet in poskušal razumeti zakone, ki mu vladajo in so vzrok njegovih misli, želja, občutkov, obnašanja in delovanja. Nekoč pred davnimi časi, ko se človek še ni čutil ločenega in večvrednega od ostalega sveta, je iskal odgovore tako, da je raziskoval naravo, v kateri je živel in katere del je bil. S spoznavanjem zakonov narave je spoznaval tudi zakone, ki določajo njega samega in katere mora spoštovati, če želi živeti v skladu z naravo ter zavzeti tisto mesto, ki mu kot človeku pripada.

Današnji človek pa je odtujen od narave in samega sebe. Starodavna znanja so potonila v pozabo, kriteriji in vrednote pa se neprestano spreminjajo. Človek se izčrpava v zadovoljevanju svojih lastnih želja in je brez jasne vizije in cilja, h kateremu bi moral težiti.

V tem članku bomo skušali ponovno obuditi nekaj elementov pozabljenih učenj in na nekatere stvari pogledati skozi oči starodavnih kultur in civilizacij. Govorili bomo o tradicionalni psihologiji, po kateri je človek del narave in ki opisuje, kaj se dogaja, če zavestno sledimo zakonom narave, in kaj, če se od njih oddaljujemo.

Trije svetovi

Vse stare civilizacije govorijo o dvojni naravi človeka – zemeljski in nebeški oziroma animalni in božanski. Človek je bitje, ki deluje na zemlji, v pojavnem svetu, njegove korenine pa so na nebu, v večnosti. Zato živi med dvema skrajnostima – med svojo nižjo in višjo naravo.

Nižja ali zemeljska narava se ne nanaša (kot se morda zdi na prvi pogled) na njegov fizični obstoj – delo, počitek, oblačenje, prehranjevanje, fiziološke potrebe itn. Nižja narava zajema vse impulze v človeku, ki zavest “privezujejo” in jo usmerjajo izključno k izpolnjevanju njegovih materialnih in instinktivnih potreb, vključno z egocentričnim in egoističnim odnosom do drugih živih bitij.

Celotno usmeritev nižje človeške narave bi lahko povzeli z besedami: “Jaz – prvi in edini.”

Višja narava pa označuje impulze, ki zavest človeka usmerjajo k spoznavanju svojega namena in mesta v stvarstvu ter k njegovi lastni transformaciji, da bi lahko živel v skladu s svojim notranjim Bitjem.

Višja ali nebeška narava zajema izražanje in uresničevanje esence Človeka – Bitja, tj. usklajenosti vseh človekovih potencialov z zakoni narave, vključno z moralnim odnosom do drugih bitij.

Po raznih tradicijah sta obe plati evolucije koristni za evolucijo človeka kot bitja, vendar pa ju mora posameznik znati tudi uskladiti, postaviti na pravo mesto in jima dati njuno pravo vrednost.

Človek se mora naučiti živeti kot celovito bitje in šele takrat, pravijo tradicije, bo postal enak bogovom. O tem nam govori tudi mit o Heraklesu, grškem junaku božanskega porekla, ki je po vseh opravljenih delih in prestanih preizkušnjah pridobil nesmrtnost.

Stara učenja govorijo o človeku, ki je na nek način razpet med nebom in zemljo. Med njima se v vsakem človeškem bitju, v katerem je tudi vir trpljenja, odvija večni boj. Človekovo življenje je zaradi nepoznavanja svoje nižje in višje narave pogosto kot orehova lupina, ki jo vsak novi tok vedno znova potaplja …

Kako spoznati svojo lastno dvojno naravo, kako določiti mesto in pomembnost nasprotujočih si impulzov, ki delujejo v nas? Kje je sploh stičišče teh dveh strani naše narave, animalne in božanske? Posrednica in povezava med zemeljskim in nebeškim v človeku je njegova psiha. Stari Grki so notranjo zgradbo človeka ponazorili s shemo treh različnih svetov.

Trije svetovi predstavljajo vidne in nevidne dimenzije človeka oziroma dimenzije, iz katerih je sestavljeno njegovo celotno bitje. Duša (gr. psyché) sega tako v fizični kot tudi duhovni svet in ju med seboj povezuje. V psihi je sedež človekovih čustev in misli, s pomočjo katerih posameznik ustvarja različne notranje predstave. Dimenzija psihe ima s tem vlogo posrednice, njena osnovna značilnost pa je dinamika. V psihi se srečujejo impulzi duhovnega in materialnega sveta, zato jo imenujejo tudi “razpotje”. Prenos duhovnih, večnih impulzov je odvisen od čistosti ali “prevodnosti” psihe oziroma duše. Slednjo imenujejo tudi “ogledalo”, saj se na njej odražajo vsi duhovni in instinktivni impulzi človeka. Duša je sredstvo, v kateri se lahko odslikava bodisi animalna bodisi božanska narava – odvisno od tega, s kakšnimi impulzi se povezuje.

Eden od simbolov psihe v starih tradicijah je bila luna kot tista, ki nima lastne svetlobe, temveč samo odraža svetlobo sonca.

Pri starih Egipčanih je bil simbol duše mesečeva barka, tista, ki nosi Sonce, tj. Duha. Medsebojni stik različnih človekovih dimenzij je odvisen od “prehodnosti” psihe oziroma njene čistosti, kar pomeni, da moramo porušiti pregrade, ki izvirajo iz iluzij, strahov in egoizma.

Luna bo odražala svetlobo sonca, nebo in zemlja v človeku pa se bosta združila v skladno in aktivno celoto. Ta sklad se bo manifestiral skozi delovanje Človeka – Bitja v pojavnem svetu. S tem bo, pravi tradicija, človek živel v skladu s svojo božansko naravo in izpolnil svoj cilj na poti evolucije. O tem na simbolični način govori tudi grško-rimski mit o Psihe.

Mit o Psihe

Nekoč sta živela kralj in kraljica, ki sta imela tri hčere. Vse so bile čudovite, toda najmlajša, Psihe, je bila tako lepa, da tega ni bilo moč izraziti z besedami. Glas o njeni lepoti se je razširil tudi preko meja kraljestva in vse več ljudi se je prihajalo poklonit smrtnemu dekletu, da bi ji izkazalo čast kot boginji. Venerina svetišča so počasi propadala, ljudstvo pa je Psihe slavilo kot Venero, rojeno v človeški podobi. To je boginjo razjezilo, zato se je odločila, da bo Psihe kaznovala. Poklicala je svojega sina Amorja in mu naročila, naj s svojo ljubezensko puščico rani Psihe, tako da se bo zaljubila v najgršega in najbednejšega človeka.

Medtem pa je kralja začelo skrbeti zaradi časti, ki so jih ljudje izkazovali Psihe. Obe starejši hčeri sta se že zdavnaj omožili, za Psihe pa ni bilo prosilca od nikoder. Vsi so jo občudovali in slavili njeno božansko lepoto, vendar pa ni nihče niti pomislil, da bi jo zaprosil za roko. Kralj se je odločil, da bo za nasvet povprašal starodavno preročišče, vendar pa ga je odgovor še bolj zgrozil in razžalostil. Rečeno mu je namreč bilo, da naj Psihe v poročni obleki odvede na vrh strme pečine, kamor bo ponjo prišel strašni divji zmaj in jo odpeljal kot svojo nevesto.

Kralju je pokalo srce od žalosti, toda moral je ravnati v skladu s prerokbo. Psihe je napravil v poročno obleko, kot mu je bilo naročeno, in jo odvedel na označeno mesto. Ko je ostala sama v pričakovanju svoje grenke usode, je priletel Amor, da bi izvršil ukaz svoje matere. A dovolj je bil en sam pogled na Psihino lepoto, in že je pozabil na svojo nalogo ter namesto Psihe z ljubezensko puščico ustrelil samega sebe. Na krilih vetra Zefirja jo je spustil v dolino pred čudovito palačo, da bi tam živela v razkošju in blagostanju. Podnevi so ji stregle nevidne služabnice, ki so ugodile vsaki želji, ponoči pa ji je Amor prihajal izkazovat svojo ljubezen. Psihe je tako preživljala svoje srečne dni v božanski dolini, edini pogoj za njeno srečo pa je bil, da ne sprašuje niti ne poskuša odkriti, kdo je in kako je videti njen mož.

Medtem pa je glas o prerokbi in težki Psihini usodi prispel do njenih dveh sestra. Ti sta se odpravili na pečino, od koder jo je, kot sta verjeli, odpeljal strašni zmaj, in jo začeli glasno objokovati. Njune tožbe je slišala Psihe in bilo ji je žal za svoji sestri, ki nista vedeli za njeno srečo. Ker se je samote že naveličala, je še isto noč prosila svojega neznanega moža, da bi ji dovolil videti sestri. Kljub Amorjevemu nasprotovanju in opozorilu, da bo nadse priklicala prekletstvo, je še naprej vztrajno moledovala, tako da je na koncu popustil. In ko sta sestri ponovno prišli na vrh pečine, da bi žalovali za Psihe, ju je ujel Zefir, tako kot Psihe, in ju spustil v dolino.

Ob ponovnem snidenju je bila radost sestra neizmerna, še večje čudenje pa je izzvalo spoznanje, da Psihe ne živi v temni in mrzli Zmajevi votlini, temveč v kraljevski dolini.

Njuni srci je začel razjedati črv zavisti. Ko sta z zvijačo odkrili, da Psihe ne pozna podobe svojega moža, sta jo začeli prepričevati, da je ta, ki ponoči prihaja k njej, pravzaprav strupena kača. Pretvarjali sta se, da ju skrbi za njeno usodo, in jo nagovorili, naj na skrivaj pripravi nož in oljenko. Ko bo ponoči mož trdno zaspal, naj osvetli njegov obraz, in ga, če se izkaže, da so njeni sumi utemeljeni, zabode z nožem.

Psihe je storila, kot sta ji svetovali sestri. Ponoči je na skrivaj prižgala oljenko in pripravila nož, da bi zabodla strašno zver. Toda pred tem, kar je zagledala, ji je zastal dih. Namesto strašne kače je na postelji poleg nje ležal Amor božanske lepote. Prevzela jo je nežnost in nagnila se je, da bi ga poljubila, a v tem hipu je vrelo olje kanilo na Amorjevo ramo in prebudil se je. Ko je videl, da je njegova žena prekršila svojo zaobljubo, je v istem hipu izginil.

Ko je Psihe doumela norost svojega dejanja, je bilo že prepozno. Zlomljena od bolečine je pohitela k reki, da bi v njej za vedno utopila svojo žalost. Toda reka jo je izvrgla na obalo, na kateri jo je pričakal Pan in ji svetoval, naj namesto objokovanja in prepuščanja žalosti z molitvami in izvrševanjem svojih dolžnosti ponovno pridobi Amorjevo ljubezen in zaupanje.

Tedaj se je Psihe odločila, da bo najprej kaznovala svoji sestri, ki sta s svojo hudobijo in zavistjo vanjo vsadili dvom. Prvi in nato še drugi je povedala isto zgodbo, in sicer, da jo je Amor pregnal in dejal, da se bo oženil z njo, njeno sestro. Sestri sta zahlepeli po razkošnem življenju in Amorjevi ljubezni, ki jima je bila obljubljena. Poleteli sta na pečino in se brez premisleka vrgli v prepad, pričakujoč mehka Zefirjeva krila. A tokrat Zefirja ni bilo in obe sestri je na ostrem skalovju pričakala smrt. Zatem se je Psihe odpravila v svet iskat Amorja.

V tem času je Amor na dvorih svoje matere zdravil rano, ki mu jo je prizadejalo vrelo olje, toda najbolj ga je pestila ljubezenska bolečina zaradi nejeverne žene. Venera, ki je bila še bolj jezna na Psihe, ker je tudi sina napeljala k neposlušnosti, pa jo je začela iskati po vsem svetu, da bi se maščevala. Vendar je Psihe sama prišla na dvore boginje v upanju, da bo tam našla svojega moža in s ponižnostjo ublažila Venerin gnev.

Boginja, ki se uboge in izmučene Psihe ni usmilila, je naročila svojima služabnicama, Samoti in Žalosti, naj ji zadata težke muke, nato pa ji je dodelila še tri nemogoče naloge. Najprej jo je odpeljala pred velik kup različnih semen in ji ukazala, naj še pred večerom semena razvrsti po kupih. Psihe so na pomoč priskočile mravlje – brez njihove pomoči ji namreč ne bi uspelo – in razvrstile semena, kot je naročila Venera. Uspešno opravljena naloga pa boginje ni zadovoljila, temveč je Psihe takoj dobila novo preizkušnjo. Venera ji je pokazala gaj poleg reke, v katerem so se pasle ovce z zlatim runom, ki so na sončni pripeki postale napadalne, in ji ukazala, naj prinese nekaj zlatega runa.

Psihe ne bi mogla uspešno opraviti niti te naloge, če ji pri tem ne bi pomagal rečni trs, ki ji je svetoval, naj počaka na večer, ko sončne pripeke ne bo več in se bodo ovce umirile. Takrat naj se tiho približa grmovju poleg reke, kjer so ovce pile vodo, in iz grmovja pobere nekaj niti zlatega runa, ki so se tja zapletle. Psihe je tako izvršila tudi drugo nalogo. Toda Venera ji je nemudoma naložila še tretjo, in sicer, da mora z vrha visoke in strme gore, z izvira, ki ga čuvajo strašni zmaji, prinesti vrč hladne vode. Tudi tokrat Psihe ni ostala brez pomoči. Kraljevski orel je namesto nje vzel vrč, se spretno izognil zmajem, prišel do izvira, zajel vodo in ji prinesel poln vrč.

Venero je to, da je Psihe uspešno izpolnila vse tri naloge, še bolj razjezilo in zaslutila je, da tega ni storila sama, temveč da ji je moral pri tem nekdo pomagati. Zato ji je zadala še težjo nalogo – zahtevala je, naj se spusti v podzemlje in od Perzefone zaprosi za pušico, napolnjeno z nekaj njene lepote, da bi se Venera lahko še malo polepšala.

Ko je Psihe zaslišala to zahtevo, se je obupana povzpela na visok stolp, da bi se z njega vrgla in tako najhitreje – in tudi za vedno – prispela v podzemni svet. Toda stolp je spregovoril s človeškim glasom in ji pojasnil, kje je vhod v svet mrtvih, kako priti do Perzefone, kako naj prosi za pušico in kako naj se vrne. Prav posebej jo je opozoril, naj pušice nikakor ne odpira, temveč naj jo zaprto preda Veneri.

Psihe je storila, kot ji je svetoval stolp. Toda ko je s pušico v roki že srečno prispela iz podzemnega sveta, jo je premagala radovednost in jo je odprla. Vendar v njej ni bilo lepote, temveč ledeni sen smrti, ki jo je omamil, in Psihe je omahnila na tla.

Amorjeva rana se je medtem že zacelila in zaželel si je videti ljubljeno Psihe. Kljub stražam, ki jih je postavila Venera, je pobegnil z dvora in našel Psihe, ki je mrtva ležala na poti. Z nje je otrl sen smrti, ga ponovno zaprl v pušico in s svojo puščico nežno prebudil Psihe. Psihe je tako predala skrinjico Veneri in opravila svojo najtežjo nalogo. Amor pa je poletel k velikemu Jupitru in od njega izprosil privolitev, da se lahko poroči s Psihe, kar je na koncu morala sprejeti tudi Venera. Da bi bila poroka skladna, je Jupiter Psihe naredil nesmrtno, tako da sta bila odslej z Amorjem združena za večno. Prva hči, ki se je rodila iz te poroke, se je imenovala Radost.

Interpretacija mita

Omenili bomo samo nekaj najpomembnejših simboličnih elementov tega mita:

Psihe – simbolizira človeško dušo, ki jo trgajo različna čustva, misli in lastne notranje predstave resničnosti.

Amor – Psihin nevidni mož, ki jo rešuje in predstavlja impulz duhovnega sveta

Venera – boginja ljubezni. Predstavlja moč narave, ki se v življenju človeka izraža na dva načina – kot Venera Uranija – božanska, nebeška ljubezen – in kot Venera Pandemus – zemeljska ljubezen, ki je povezana z nagoni. Če človek izgubi stik z impulzi duhovnega sveta, pade v suženjstvo Venere Pandemus.

Psihine sestre – označujejo vpliv fizičnega in animalnega impulza.

Vsebina: Psihe je simbolično prikazana kot občutljiva, impulzivna ženska, katere lepoto vsi slavijo, ki pa vseeno ostane nedostopna. Med navadnimi smrtniki ne more najti moža, vse dokler se vanjo ne zaljubi božanstvo. Poroka z nevidnim bitjem – Amorjem – ji razkriva lepoto in popolnost ljubezni. Psiha odkrije stanje harmonije in njena sreča postane popolna.

V trenutku, ko se prebudijo dvomi, nižji impulzi, ki jih ne more nadzorovati, išče materialne dokaze za lepoto tistega, ki jo osrečuje. S tem izgubi Amorja, ki jo s prizadetostjo v srcu zapusti in se odpravi v nebeški svet. Za Psihe je izguba nenadomestljiva in povzroči, da se počuti izgubljeno in obupano. Šele tedaj začne spoznavati bedo življenja brez smisla in impulza, ki ga daje Amor. Njen prvi zavestni in samostojni korak je kaznovanje sester oziroma uničenje lastnih nekontroliranih (nižjih) impulzov in odločno iskanje Amorja ne glede na težave, preizkušnje in ovire, ki jih pred njo postavlja Venera. Psihina pot je trnova, vendar ji daje moč njena lastna odločitev in božanska ljubezen, ki jo je nekoč spoznala.

Psihe ne more popolnoma sama opraviti zadanih nalog, zato ji zahvaljujoč njenemu lastnemu trudu, priskočijo na pomoč drugi takrat, ko tega niti ne pričakuje. Na samem koncu svojih preizkušenj vseeno popusti svoji radovednosti, nekontroliranemu impulzu oziroma želji, ki jo ustavi, tako da jo sen smrti uspava na samem izhodu iz podzemnega sveta. V tem trenutku jo najde Amor, ki jo odpelje v nebeški svet. Bogovi posvetijo njuno poroko in Psihe, ki je odslej večno združena z Amorjem, postane nesmrtna.

Ta mit govori o procesu razvoja, o poti, ki jo mora prehoditi vsaka duša, da bi uresničila svoj cilj. Ta cilj v mitu simbolizira sveta poroka Amorja in Psihe, ki v različnih tradicijah predstavlja smisel življenja vsakega človeka. Vsak človek mora namreč iti po poti notranjega razvoja. Iti mora skozi preizkušnje in preseči strahove, katerih narava je spremenljiva in obremenjena z željami. Teh ne zna niti usmeriti niti kontrolirati, vse dokler jih s pomočjo lastne volje ne harmonizira, tako da zavestno išče svojo lastno duhovno dimenzijo in z njo skuša priti v stik.

Zakon harmonije je izražanje in uresničevanje lastnega bistva, lastne božanske narave in tradicije pravijo, da po poti doseganja te harmonije hodi samo človek, ki skuša živeti v skladu z večnimi moralnimi vrednotami.

Avtorica: Ana Jončić