Ko stojimo pred Sfingo in piramidami v Gizi ali pred ostanki monumentalnih egiptovskih svetišč in grobnic, to na nas pusti močan vtis stika s svetom iz daljnje preteklosti. Posebnost temu vtisu ne dajejo samo pretekla tisočletja, temveč tudi nekaj povsem drugačnega od današnjega sveta, s čimer pa nas starodavni Egipt impresionira in ne dovoli, da pred njim ostanemo ravnodušni. Vseeno je, če v nas izzove globoko spoštovanje ali privlačnost zaradi nečesa prvotnega, bližnjega in skrivnostnega. S svojimi izjemnimi civilizacijskimi dosežki in spoznanji, da so bila ta uresničena v daljnji preteklosti, nepremagljivo prebuja radovednost modernega človeka.
Posamezna predavanja:
1. Sakralna arhitektura Egipta
Egipt je za seboj zapustil spomenike, gradnje, ki že tisočletja kljubujejo času in vse do današnjih dni prenašajo skrivna učenja, ki so jih svečeniki-arhitekti zapisali v simboličnem jeziku arhitekture. Za Egipčane je bila vsaka veličastna gradnja v službi sakralnega. Njihovi templji, svetišča, piramide so delovali kakor velike resonančne škatle, ki izražajo kozmične zakone in jih prenašajo na človeka. Predstavljali so matematično in formalno utelešenje transformacije, skozi katero mora iti človek, da bi dosegel višjo stopnjo evolucije.
Skozi predavanje bomo govorili o egipčanskem pojmovanju sveta, o učenjih, ki so jih Egipčani vgradili v kamen, in o simbolizmu njihovih gradenj. Približali si bomo veličastno kulturo, ki je s svojim propadom zapustila gosto meglico ugank, ki še danes burijo duhove arheologov. Pogledali si bomo Egipt, ne kakor odtujeni turisti, temveč bomo skušali vstopiti v svet faraonov in se skozi njihove oči zazreti v veličastne, še zmeraj zgovorne egipčanske templje.
Nekaj utrinkov s predavanja:
- Tempelj kot slika sveta
- Kanon v umetnosti
- Simbolizem piramide
- Sveta in posvetna arhitektura
- Arhitekturni, astronomski in sakralni ključi gradnje
2. Egipčanska knjiga mrtvih
Egipčanska knjiga mrtvih je eno najstarejših besedil, ki so bila kadar koli napisana. Ni znano, kdaj natančno je nastala. Že svečeniki pisarji iz dobe prvih dinastij so imeli v rokah njeno zelo staro različico. Znano je, da so bili nekateri odlomki spremenjeni že veliko pred Menesom – velikim združiteljem Egipta, tj. več kot 3200 let p. n. št. Po izročilu naj bi Egipčansko knjigo mrtvih napisal Tot – legendarni religijski reformator, ki je bil že na začetku zgodovinskega obdobja povzdignjen do božanstva. Njen prvotni naziv je bil “Knjiga skritega bivališča”, ki je imela prvotno iniciacijski namen. Ker sta izkušnji iniciacije in smrti podobni, so jo začeli že v Stari državi uporabljati kot Knjigo mrtvih z naslovom “Pert em hru”– “Izstop duše na svetlobo dneva”.
Besedilo je sestavljeno iz več kot 150 ločenih odlomkov. Vsak, danes poznan zapis tega besedila ima na prvi pogled naključen izbor in razdelitev teh odlomkov. To spravlja v zadrego današnje egiptologe, ki zaključujejo, da je vsak pisar sam izbiral dele, ki so mu bili všeč ali so se mu zdeli primerni in pomembni. Omenjena razlaga verjetno drži za navadne pisarje in prepisovalce. Vendar pa je bil temeljni smisel takšnega načina pisanja tega besedila v skladu z egipčansko religijo in mitologijo. Odlomki so razmetani naključno, tako kot Ozirisovo telo. Pokojnik ali inicirani jih je moral sam, z lastno zavestjo znova zbrati v smiselno celoto. Kot primer tega besedila bomo vzeli enega njegovih najdaljših in najlepših zapisov – “Anijev papirus”.
Anijev papirus je najden v Tebah in je najdaljši znani papirus iz tebanskega obdobja. Njegova dolžina je 23,4 m, vsebuje manj kot polovico poglavja Knjige mrtvih. Ani, glavni lik papirusa, za kogar je bilo to besedilo tudi prepisano, je bil pisar in nadzornik žitnic gospodarja Akidasa in pisar vladarja Teb. Njegov položaj je bil eden najvišjih. Njegova žena Tutu je bila “Gospodarica hiše”, Amonova svečenica ali “kamatef”, ki je pela in igrala v hramu boga ter predstavljala Izido – Veliko boginjo. Z Anijem sta izhajala iz redov bratstva visokih Amonovih svečenikov.
3. Modrost starega Egipta
Stari Egipt je od nekdaj slovel po modrosti. Ta je prežemala vse pore življenja – od najsvetejših trenutkov, ko je človek poskušal priti v stik z nečim, kar ga presega, pa do tistih najposvetnejših, ko se je modrost prek moralnih vrednot izražala v medsebojnih odnosih, vladavini in vseh drugih vidikih vsakdanjega življenja. Ravno modrost in morala kot njen odraz je tej za nas še vedno zagonetni civilizaciji omogočala, da je – kljub občasnim nemirnejšim obdobjem – tisočletja ohranila stabilnost, mir in blaginjo.
Egipčanski modreci so nam zapustili zapise, ki so lahko tudi za nas danes zelo dragocen kažipot … Za na videz preprostimi besedami egipčanskim modrecev se skriva velika globina neprecenljivih življenjskih izkušenj, ki so odraz udejanjanja večnih in nespremenljivih resnic. Čeprav so bile njihove besede vrezane v grobnice, templje, sarkofage ali zapisane na papirus pred tisočletji, se lahko še danes dotaknejo našega srca – ne kot nekaj prvič slišanega ali prebranega, ampak kot nekakšen ponovno obujen spomin na ključne in temeljne stvari, ki so del naše duše, del naše nespremenljive esence …
4. Egipčanski bogovi
Med egipčanskimi bogovi obstaja velika razlika v ravneh. Obstaja stroga hierarhija, kar moramo imeti vedno v mislih. Eno so bogovi začetka in stvarjenja oziroma tisti, ki predstavljajo določene kozmične zakone, drugo pa so bogovi mest, hramov itd., ki so samo senca sence tistih prvih. Med njimi je neizmerna razlika, kot je ogromna razlika med kapljico rose in Soncem. Vendar ta kapljica odraža Sonce, nosi Sonce v sebi, četudi samo za trenutek.
Egipčan bi si dovolil, da to kapljico imenuje Sonce. Prav ta kapljica je namreč omogočila Soncu, da zasije na tem svetu v vsej veličini svojega sijaja.
V egipčanski religijski sestavi obstajata izjemna temeljitost in doslednost, čeprav se pogosto dozdeva, da je polna nasprotij, nelogičnosti ali slučajnosti. Zavedati se moramo, da je egipčanska religija nastajala in se transformirala tako, da je sledila tokovom časa. Prihajala je neposredno iz velikih religioznih centrov, ki so bili medsebojno povezani in usklajeni.
Po eni strani je strogo varovala določene principe in tista učenja, ki so veljala za najboljša, zunajčasovna, po drugi strani pa je bila živ, neprekinjen proces sprememb in prilagajanja. Bila je kot človek, ki odrašča, se razvija, se venomer spreminja in ki mora odvreči vse tisto, kar je presegel, zadržati pa tiste vrednote v sebi, ki mu dajejo pečat človeka.
Comments are closed.