Melanholija – vodnica do modrosti
Melanholija se dotika filozofije, umetnosti in medicine. Preden jo je klasična psihiatrija omejila na manično-depresivno psihozo, je bila notranja moč, ki je odpirala vrata do sprememb in modrosti. Jo moramo danes znova obuditi?
Melanholija odraža spremembe v razmerju med dušo in telesom. Za stare filozofe je melanholičen temperament vir genialnosti in norosti, pa tudi izvir velike modrosti, če ga znamo ustrezno usmerjati, tako kot Penelopa iz Odiseje. To je občutek, ko potrebujemo umik vase, da bi se soočili z bolečino in presegli obstoječe stanje. Današnji čas je od melanholije ohranil le ozek patološki pomen in to stanje lahko dejansko privede do depresije, če ustrezno ne ukrepamo, po drugi strani pa je lahko tudi vir največjega navdiha.
Melanholičen temperament
V antiki je bila v skladu s Hipokratovo teorijo melanholija opredeljena kot eden od štirih osnovnih temperamentov.
Na fizični ravni je bila povezana z vranico. Pri zdravljenju naj bi bilo tako treba odstraniti presežek črnega žolča, zlasti s purgativi.
Melanholik je na čustveni ravni lahek plen žalosti in strahu. “Če strah in žalost trajata dolgo, gre za melanholijo.” 1 Z melanholijo se povezujejo tesnoba, žalovanje in smrt. Prikazi melanholije so vedno povezani z razmišljanjem, z glavo naslonjeno na dlani. Čustvo melanholije je najbolj mentalno med vsemi čustvi, saj ga povzročajo mentalne podobe iz preteklosti ali prihodnosti.
Na mentalni ravni je melanholija povezana z zmožnostmi imaginacije, spomina in genialnosti.
Med štirimi Hipokratovimi temperamenti je melanholija nedvomno tista, ki prinaša najtežje preizkušnje, kot so strah pred smrtjo, nostalgija po tem, kar smo izgubili, spopad s svojo identiteto ali drugačnostjo. Vendar vse to hkrati naznanja tudi alkimijsko zmago.
Preizkušnja, ki jo prinaša melanholija, je vedno povezana s poroko neba in zemlje, duše in telesa. Napor, ki ga je treba vložiti za dosego nedosegljivega, je tako velik, da v nas povzroči neravnovesje. To je šok, ki ga je treba asimilirati. To od posameznika zahteva, da predela izkušnjo, kar ga lahko privede do modrosti, v nasprotnem primeru pa do norosti.
Preizkušnja preseganja
Melanholija je stanje, ki nas privede do roba nečesa, naj gre za rob razmišljanja o izvoru, vzrokih, kako je do nečesa prišlo, temu pa sledi sprejemanje in preskok, ki prinese modrost in herojski zanos, kot je dejal Platon. Ta modrost in ta preskok omogočata, da presežemo staro in se spremenimo. Kdor pa se iz kakršnega koli razloga z melanholijo ne spopade tako, lahko zapade v norost z vsemi njenimi skrajnimi posledicami. V tem primeru lahko razum zboli. V nasprotnem primeru je prav preseganje razuma tisto, ki prinaša modrost, to je uvid, ki presega špekulacijo in daje prednost intuiciji. Tedaj, kot bi dejali antični filozofi, pride do poroke neba in zemlje, s herojskega vidika pa do preseganja starega stanja.
Od bolečine do preporoda
Melanholija v nas porodi podobne občutke, kot jih je imel Buda, potem ko je zapustil palačo in odkril, da je vse smrtno in iluzorno. Bolečina po krajšem ali daljšem obdobju mine, odvisno od posameznika, pri melanholiji pa se naš odnos do tega, kar smo izgubili, spremeni, saj to, kar smo si prej želeli, v nas porodi dvojne občutke.
Filozofski izziv je najti smisel v nesmislu, treba je preseči notranjo napetost, razdvojenost. To je v alkimiji črna faza.
Tak alkimistični pogled na melanholijo je od Platona do renesanse in pozneje prek nekaterih ozkih krogov omogočal kanalizacijo njene pozitivne moči, da lahko človek sprejme, kar je minljivo, kar ni popolno, in z dolgotrajnim obdelovanjem materije iz svinca pridobi neminljivo svetlobo duhovnega zlata.
Melanholija v današnjem času
V 19. stoletju se je melanholija znova pojavila kot “mal du siècle”, “spleen” … Pa tudi v patološki obliki kot psihična bolezen, ki jo je psihiatrija obravnavala kot norost in je vedno kot senca spremljala genije tistega obdobja – od Rimbauda do Van Gogha.Ta pojav je v 20. stoletju postal množičen, saj omenjeno stoletje zaznamuje izguba vsakršne sledi transcendentalnega. Pri zdravljenju se uporabljajo zdravila in pomirjevala, ki zacelijo le površinske rane duše, ni pa poglabljanja v metafizične vzroke.
Melanholija in genialnost
Če pojem melanholije omejimo na vidik, s katerega nanj gleda psihiatrija, izgubimo ključ, ki odpira vrata do razumevanja in spodbujanja človekovih neizmernih kreativnih zmožnosti. Za melanholijo je namreč po Freudovih besedah značilno, da človek ne more dokončno premagati bolečine zaradi nečesa, kar je izgubil, zato je bilo to stanje značilno za velike mistike, ki so se vedno bali oddaljitve od Boga, revolucionarje, ki so vedno poskušali doseči izmikajoči se ideal, ter nekatere ustvarjalce, ki so vedno poskušali preseči sebe. Melanholija omogoča kreativnost, če jo znamo pravilno usmeriti. Privesti nas mora do poglabljanja, predelovanja bolečine in učinkovitega soočanja z njo, kar pa ni mogoče, če jo poskušamo utišati z antidepresivi.
Norost in modrost
Vsi potrebujemo zrno norosti in vsi poskušamo pridobiti vsaj kanček modrosti. Kot je dejal Edgar Morin, je človek hkrati demens in sapiens in prav iz kombinacije enega in drugega, iz zmožnosti komplementarnega delovanja se rodi človek.
Melanholija je preplet dveh niti – niti norosti in niti modrosti. Če nanjo gledamo kot na norost, potem je, kot bi iz sebe odstranili ali pregnali tujek. Melanholija, ki nas vodi do modrosti, pa je vir kreativne imaginacije in filozofskega poglabljanja, vizije in moči delovanja, ki lahko spremeni zgodovino in človeka. Melanholija nam namreč omogoča, da sprejmemo bolečino, ki izvira iz spoznanja nepopolnosti in nestalnosti sveta prividov, omogoča pa tudi, da se osvobodimo navezanosti na to nestalnost in nepopolnost, hkrati pa poskušamo iz trenutka v trenutek v nenehnem iskanju popolnosti v materiji postopoma inkarnirati zvezdo ideala.
Avtor: Fernand Schwarz
___________
Viri:
1 Hipokrat, Aforizmi
Philippe Brenot, Le génie et la folie en peinture, musique et littérature, Odile Jacob, 2007.