Marjetica – simbol ljubezni
Le kdo se ni vsaj enkrat z marjetico v roki spraševal: “Ljubi, ne ljubi, ljubi, ne ljubi …” in trgal njenih lističev? Nekako jo vedno povezujemo z vprašanjem ljubezni, pa še sami ne vemo zakaj. Na ljubkost te male rastline kažejo že njena ljudska imena: gospodična, iskrca, ljubljenka, ptičica, rigeljček, vetrovka ali katarinčica. Ljudje so skozi zgodovino tej rastlini pripisovali različne pomene, a pri vseh je povezana z ljubeznijo.
Cvet marjetice je sestavljen iz zunanjih jezičastih cvetov, ki so bele barve in po zunanji strani rdečkasti. Notranji cevasti cvetovi pa so rumene barve. Tako je marjetica sestavljena iz dveh delov, združenih v eno, in zato simbolizira pravo ljubezen.
Nordijski miti
V nordijski mitologiji je marjetica sveta roža boginje Freje – boginje ljubezni, lepote in plodnosti. Predvsem zaradi te zadnje značilnosti marjetica simbolizira rojstvo, materinstvo in nove začetke na splošno.
Stari Rim in renesansa
Marjetica je tudi ena od prvih znanilk pomladi in je ob upodobitvah skoraj vedno spremljala Floro – rimsko boginjo cvetja in pomladi, ki jo lahko vidimo upodobljeno na primer na Botticellijevi Pomladi.
Tako je bila v tistih časih marjetica simbol pomladi ter spomladanskega prebujanja narave in sreče, s katero nas prihod tega letnega časa napolni po dolgih zimskih dneh. Prav tako je marjetica, kot številne druge rože, veljala za simbol ljubezni ter bila zato posvečena rimski boginji Veneri in grški boginji Afroditi. Najdemo jo upodobljeno tudi na Botticellijevem najznamenitejšem delu Rojstvo Venere.
Srednji vek
Marjetica se je kot prispodoba ljubezni zares uveljavila šele v srednjeveškem pesništvu, kjer so Trubadurji latinsko ime za marjetico (margarita, kar pomeni “biser”), spretno uporabljali za opevanje lepote svoje izbranke. Če pa so viteški trubadurji od svojih izbrank dobili šopek marjetic, je to pomenilo njihovo naklonjenost trubadurju.
V tem obdobju so marjetico, ki s svojo obliko spominja na sonce, imenovali sponsa solis, kar bi v prevodu pomenilo “nevesta sonca”. Njen cvet se namreč odpre, le ko nanj posije sonce.
Krščanstvo
“Nevesta sonca” kot pesniška prispodoba marjetice pa ima poseben pomen tudi v svetu krščanske alegorike. Na tak način je v krščanstvu Kristus predstavljen kot sonce, ki osvetljuje in oživlja naš svet, marjetice pa predstavljajo vernike, ki sledijo tej toplini sonca. Predvsem v poznejšem krščanskem obdobju je marjetica postala simbol Marije kot božje neveste.
Antična Grčija
Eno zanimivih Evripidovih starogrških dramskih del Alkesta govori o mitski kraljici Tesalije, ženi kralja Admeta, enega od Argonavtov. Po njuni poroki bi moral Admet opraviti žrtvovanje Artemidi, a je na to pozabil – zato je ta nadenj poslala pogubo. Obsojen je bil na smrt, razen če najde nekoga, ki bi šel v smrt namesto njega. Edina, ki se je bila pripravljena žrtvovati zanj, je bila Alkesta. Potem, ko je šla samovoljno v smrt, so jo bogovi spremenili v marjetico. Tako je ostalo, vse dokler ni na obisk prišel Heraklej. Ko je ta ugotovil, kaj se dogaja, se je v zahvalo za Admetovo gostoljubje, odpravil v podzemlje in Alkesto rešil.
Pri Alkesti prav tako vidimo povezavo marjetice s čistostjo in brezpogojno ljubeznijo. Gre za čisto ljubezen, edino, ki je večna, ki preživi, preseže vse minljive odnose in oblike. To je v mitu prikazano s tem, da je Alkesta rešena podzemlja oziroma smrti.
Ljubezen, ljubezen in znova ljubezen … Simbole te večne uganke najdemo povsod v naravi. Ali pa jim sami pripisujemo tak pomen, ker je prav resnična ljubezen to, čemur človek daje največ pozornosti in kar išče?
Literatura:
Germ T., 2002. Simbolika cvetja. Ljubljana: Mladinska knjiga.
https://www.ftd.com/blog/share/daisy-meaning-and-symbolism.
