Skrivnostne risbe

Med Tihim oceanom in perujskimi Andi, na področju, ki se razpoteza na približno nekaj sto kvadratnih kilometrih kamnite puščave, je edinstveno arheološko najdišče. Edinstveno je predvsem zato, ker je njegove najdbe mogoče v celoti videti le iz zraka ali z višje lege. Gre za geoglife, risbe, vrezane v kamniti teren puščave Nazca. Tisoče vrezanih linij, različnih geometrijskih oblik in velikih biomorfnih upodobitev v obliki opice, kolibrija, kondorja, kuščarja, pajka, lame itd. so velika in povsem nerazrešena skrivnost daljne preteklosti.

Kdaj so bile te risbe izdelane, kakšen je njihov namen, kdo je njihov stvaritelj ….? Obstajajo številne teorije, pogosto polne domišljijskih predstav. Po nekaterih predpostavkah naj bi šlo za astronomski koledar, po drugih za veliko zvezdarno, po tretjih za svete ulice in obredne kraje, po četrtih za namakalni sistem, po petih naj bi te risbe izdelalo neznano ljudstvo pred Inki, po šestih ostanki vesoljcev ali prebivalcev Atlantide itd. Toda še vedno ni zadovoljivega odgovora. To, da so vidne le iz zraka, navaja na možnost, da so njihovi stvaritelji morda uporabljali letala, kar bi bilo znamenje tehnološko razvite civilizacije. Ne glede na vse predpostavke, to samo pripomore k skrivnostnosti teh ostankov, katerih pomena danes nihče več ne zna razbrati, vendar še vedno obstaja upanje, da bo njihov jezik nekoč vseeno odkrit.

Z risbami v Nazci je neločljivo povezano ime Marie Reiche, zadržane, marljive in vztrajne ženske, ki je vse življenje posvetila njihovemu preučevanju in zaščiti. Brez njenega truda bi te risbe še naprej ostale skrite pod tisočletnimi nanosi peska ali pa bi jih uničili z gradnjo avtocest in namakalnih sistemov.

Začetek poti

Maria, rojena leta 1903 v Dresdnu, je odrasla v bogati hiši, obdani z lepim vrtom, v starem delu mesta, znanem kot središču kulture in umetnosti, ki sta bili v njeni družini močno prisotni. Tekoče je govorila angleščino in francoščino, bila je zavzeta športnica, vendar tudi zelo zaprta vase. To zaprtost je pojasnjevala s strogo očetovo vzgojo in strogo disciplino, v kateri je odraščala. Po drugi strani je bilo to dvoje tudi vzrok za uporništvo, ki je razvnelo njenega avanturističnega duha in radovednost, kar sta bili značilnosti, ki sta jo najzvesteje označevali.

Študirala je na tehniški univerzi v Dresdnu, in sicer matematiko, fiziko, filozofijo, pedagogiko in zemljepis. Nemalo po zaključenem študiju so sledila leta vzpona nacionalsocialistične stranke in Adolfa Hitlerja na oblast. Ker je bila ogorčena nad političnim razvojem in vse večjim sovraštvom, ki se je širilo, je ob prihodu nacistov na oblast zapustila državo. Prek oglasa je našla delo guvernante dveh otrok nemškega konzula v perujskem mestu Cuzco.

Južnoameriška avantura

Svoje prvo potovanje v Južno Ameriko je Maria opisala kot ključno za njeno nadaljnjo usodo. Vzljubila je Ande in uživala pri vzgoji otrok. Med bivanjem v Peruju se je še za nekaj časa vrnila v Nemčijo, kjer je imela nekaj predavanj o svojih potovanjih, vendar doma ni dolgo zdržala in zato se je vrnila v Peru. V Limi se je preživljala s poučevanjem matematike in telovadbe v tamkajšnji angleški šoli, pri čemer je znova potrdila dar za delo z otroki. Z udomačevanjem je našla tudi prijatelje v tamkajšnjih intelektualnih in kulturnih krogih. Dve leti po vrnitvi v Peru je začela delati v Nacionalnem muzeju kot prevajalka nemških znanstvenih in tehničnih časopisov ter restavratorka tkanin, v katere so bile zavite mumije starodavnih Perujcev.

Prelomno srečanje

Med drugim se je spoprijateljila z Amy Meredith, lastnico kavarne v središču mesta, ki je bila znana kot zbirališče mimoidočih tujcev. Maria je Amy občasno pomagala in tako spoznala najrazličnejše ljudi. Le redkokateri naključni popotnik je šel mimo kavarne pod stebriščem na glavnem trgu, ne da bi se v njej ustavil, naj je šlo za trgovca, mornarja, pustolovca ali znanstvenika. Tako je nekega dne v kavarno vstopil tudi Paul Kosok, izreden zgodovinar, arheolog in ekscentrik, profesor na univerzi Long Island, na kateri je med drugim predaval tudi zgodovino znanosti. Kosok je Mario očaral z zgodbami o skrivnostnih linijah in likih v Nazci, ki jih je nemalo pred tem videl iz letala, in tako v njej zbudil zanimanje za nekaj, čemur bo kasneje posvetila vse svoje življenje.

Te risbe je prvi odkril perujski arheolog Toribio Meija Xesspe leta 1926 in po trinajstih letih raziskovanja objavil, da bi linije lahko bile religijsko-ceremonialne ulice. Sam Kosok je raziskoval starodavne namakalne sisteme in znotraj tega tudi linije v Nazci, o katerih so nekateri tudi predpostavljali, da gre za starodavne kanale za namakanje. Po njihovem temeljitejšem raziskovanju je prišel do zaključka, da je zgornja plast pretanka, da bi se lahko po njem pretakala voda, prišel pa je še do enega odkritja – opazil je, da se med solsticijem linija, na kateri je stal, končuje natanko v točki, v kateri zaide Sonce. To ga je napeljalo k predpostavki, da gre za vrsto astronomskega koledarja. Ker pa se je moral vrniti v ZDA in imel še veliko drugih zanimanj, zaradi česar se ni mogel popolnoma posvetiti preučevanju risb v Nazci, je svojo novo asistentko Mario prosil, naj nadaljuje raziskovanje.

Raziskovalno delo v puščavi Nazca je začela leta 1940, ker pa se je v začeti drugi svetovni vojni Peru pridružil zaveznikom, je bilo nemškim državljanom vse do konca vojne prepovedano zapustiti Limo. Zato je Maria delo nadaljevala šele leta 1946, ko se je preselila v mestece Nazca na samem robu puščave z nenavadnimi risbami.

Puščavski podvigi

Marijin delovni dan se je začel veliko pred zoro. Vsako jutro je štopala in v tovornem delu kakšnega kamiona prešla mejo od mesteca do puščave. Oborožena z metlo in vilami je začela čistiti risbe, prekrite z gramozom, in na dan so se postopoma izrisovale oblike velikanskih razsežnosti.

Risbe so izdelane v plitkih brazdah z globino, ki ne presega 30 cm, v katere je veter tisočletja nanašal rdečkast, oksidiran prod, zato so bile iz zraka le težko prepoznavne. Po odstranitvi zgornje plasti se razkrivajo linije na svetlorumeni kamniti podlagi, s čimer zaradi kontrasta z okolico risbe pridejo še bolj do izraza. “Da bi postale razpoznavne, sem jih čistila z metlo, in tako leta in leta, z metlo za metlo. Skozi moje roke je šlo toliko metel, da so se začele širite govorice, da sem morda čarovnica!”

Maria je po potrebi v puščavi preživela tudi nekaj tednov zapored, pri čemer se je hranila le s sadjem in oreški, spala pa pod zvezdami. Prepešačila je velike razdalje, pogosto natovorjena z merilnimi inštrumenti in lestvami.

Že v prvih dneh je med linijami našla stilizirano upodobitev pajka, ki ga je bilo zelo težko razpoznati, ker je veter v prejšnjih stoletjih nanj nanesel tanko plast gramoza. Maria je postopoma odkrivala vse več geoglifov in številna znamenja, povezana s solsticijem, in s tem začela svoje življenjsko delo – kartografiranje neba v puščavi Nazca. Z merilnim trakom, sekstantom in kompasom ter kasneje tudi s teodolitom je izmerila skoraj 1000 linij in raziskala njihovo astronomsko orientacijo.

Da bi prihranila čas, ki ga je porabila za potovanje od Nazce do puščave, se je preselila v preprosto kolibo na robu puščave brez vode in elektrike. Kasneje, potem ko je njen vid oslabel, je več pozornosti namenila geoglifom. Spraševala se je, kako so lahko bile te velikanske risbe tako tehnično in umetniško dovršene, in predpostavljala, da je obstajal nekakšen merilni sistem, ki je omogočal izdelovanje geoglifov na puščavskih tleh s povečevanjem majhnih šablon.

Perujsko letalstvo ji je omogočilo, da naredi številne fotografije iz zraka, pri čemer je s fotoaparatom poslikala vse vidne brazde v puščavi. Še posebej jo je pritegnila upodobitev opice, ko pa je fotografijo povečala, jo je presunilo to, da je ena roka imela samo štiri prste – prav tako kakor njena. Potem ko se je zbodla na kaktus, je namreč morala zaradi gangrene odstraniti prst.

Zaščita risb

Puščava Nazca je eno najbolj sušnih področij na Zemlji, kjer je suša še večja kakor v Sahari – v dveh letih pade za pol ure dežja. V tej puščavi piha zelo močan veter, ki se včasih razbesni tudi v peščeno nevihto, toda pesek nikoli ne ostaja na linijah risb. Prej nasprotno – čisti jih pred vsem lažjim materialom, zato so se risbe lahko ohranile tisočletja. Toda marsikaj se je spremenilo zaradi onesnaženosti zraka. Velike količine peska, ki jih veter prinaša iz smeri velikega rudnika železa jugozahodno od Nazce, onesnažujejo celotno področje, kar povzroča padavine – ki niso zadostne za poljedelstvo, so pa zadostne za to, da ogrožajo risbe.

Eno največjih groženj za ohranitev risb je pomenila panameriška avtocesta, Panamericana, ki je presekala puščavo in na svoji trasi prepolovila risbo dolgega kuščarja, podobnega krokodilu. Pred njeno izgradnjo leta 1938 so ljudje na slepo vozili prek linij in niso vedeli, da so tam. Potem ko je Maria objavila nekaj člankov o linijah, je vse več ljudi začelo prihajati v Nazco, da bi tudi sami videli upodobitve in linije. Maria je pregovorila perujsko vlado, da puščavo razglasi za področje z omejenim gibanjem, tako da po njej ni mogel hoditi nihče drug razen nje in njenega asistenta. Skupaj s sestro Renato je dala pobudo za izgradnjo stolpa ob robu avtoceste, da bi se obiskovalci lahko nanj povzpeli in videli nekaj upodobitev. Kadar ni merila linij ali risala kart, je sama stražila na vrhu stolpa in preverjala, ali kdo morebiti ne hodi po puščavi. Mnogokrat je morala poklicati tudi policijo iz mesta Nazce, da bi ti pobrali kršitelje.

Ravno po njeni zaslugi je bilo leta 1955 mogoče preprečiti gradnjo namakalnega sistema, ki bi povsem uničil risbe. Velik uspeh je doživela tudi njena knjiga z naslovom “Skrivnost puščave”, ki je bila objavljena v nemščini, angleščini in španščini. Za zaščito risb se je zavzemala tudi na Kongresu ameriških študij, ki je potekal leta 1970 v Limi. Vendar to ni obrodilo dejanskih sadov, zato je naposled z denarjem, zasluženim s knjigo, sama plačala stražarja v puščavi.

V Dresdnu je bilo leta 1994 ustanovljeno društvo “Dr. Maria Reiche – Linien und Figuren der Nazca Kultur in Peru” (Dr. Maria Reiche – linije in upodobitve kulture Nazca v Peruju), nemalo zatem pa se je na Univerzi za uporabne znanosti v Dresdnu začel projekt, naslovljen “Nazca”, da bi se raziskovanje Marie Reiche nadaljevalo in da bi se ohranila njena zapuščina. Leta 1995 so bile risbe naposled uvrščene pod Unescovo zaščito in s tem se je tudi končalo Marijino poslanstvo, povezano z zaščito. Umrla je leta 1998 pri 95. letih.

Življenjsko poslanstvo

Maria je 40 let preživela tako, da je živela in delala v puščavi. Zastavlja se vprašanje – od kod takšen pogum, raziskovalna žeja in … čemu vse to? Odgovor lahko zaslutimo v pismu, ki ga je namenila svoji materi, zaskrbljeni zaradi njene negotove prihodnosti: “Draga mati, pišeš mi o velikih pričakovanjih, ki si jih imela o moji prihodnosti. Z vidika teh pričakovanj sem dosegla neuspeh in svet ima pravico, da od mene zahteva več, kakor dajem. Vendar imaš prav, človek se mora najprej najti in šele potem lahko skuša biti nekdo v tem svetu. Ne razumem, kakšno zunanjo obliko bo dobilo to, kar se dogaja v meni. Mogoče je, da bom nekaj let živela še v popolni anonimnosti, dokler se usodi ne bo zazdelo, da sem vredna naloge, ki mi jo je zadala, naloge, za katero sem rojena … Verjamem, da gre za posebno nalogo, na katero sem nezavedno pripravljena, za katero se pripravljam in učim.”

Maria je imela prav. Usoda ji je dodelila nalogo, ki jo je bilo mogoče izpolniti samo z njeno jekleno voljo – raziskati, popisati in zaščititi ostanke starodavne civilizacije.

Perujska vlada ji je pred smrtjo dodelila številne časti, vključno z nazivoma častne državljanke Peruja in Velike dame Nazce. Prebivalci Nazce so se ji sprva posmehovali kot nori ženski, ki pometa po puščavi, toda po vseh letih neutrudnega raziskovanja je “Doctora Reiche” pridobila globoko spoštovanje in hvaležnost, ker jim je razkrila kulturno dediščino, ki je tisočletja ležala skrita in pozabljena.

Avtor: Robert Čokor