Ta starodavni indijski ep pogosto označujejo kot indijsko enciklopedijo zgodovine, mitologije, politike, zakonov, teologije in filozofije. Mahabharata poleg zgodovinskih elementov, ki označujejo razvoj in spremembe znotraj stare arijske civilizacije, odraža tudi svet ene od najstarejših znanih religij – vedske religije – kot tudi svet zgodovinsko precej mlajšega hinduizma. Najstarejša in danes temeljna indijska filozofska učenja o vesolju, naravi in človeku govore skozi verze, mitološka bitja, simbole, parabole, skozi neštete strani Mahabharate.

Danes ta tekst velja za enega najobsežnejših epov v svetovni književnosti in po izročilu vsebuje sto tisoč slokov (staroindijsko dvostišje). Pravzaprav sta se z izročilom v nekaj tisočletjih oblikovali dve različici, severna in južna, iz katerih so sami Indijci sestavili skupno predlogo ene in druge verzije Mahabharate.

Sestavljanje te predloge je trajalo od leta 1933 do 1966. V tem obdobju je ponovno oživelo tudi proučevanje raznih vsebinskih slojev epa. Čeprav so se raziskovalci pri številnih vprašanjih v svojih ugotovitvah razhajali, je skupni zaključek ta, da je ”veliko temeljnih vprašanj še vedno odprtih”.

Starost Mahabharate je ocenjena samo približno, in sicer na podlagi določenih zgodovinskih, družbenih in kulturnih dejstev. Celovita oblika epa naj bi nastala v obdobju med IV. in III. stoletjem pr. n. št. Vendar sama dogajanja, opisana v epu, strokovnjaki povezujejo s t. i. vedskim obdobjem indijske civilizacije (1500–600 pr. n. št.). Po predpostavkah naj bi se Arijci v tem obdobju razširili po dolini Gangesa, vsebina epa pa naj bi se nanašala na že zgrajeno civilizacijo, znotraj katere so se odvijali boji med severnoindijskimi kraljestvi. V to obdobje sodijo stare junaške pesmi, ki so jih gojili na kraljevskih dvorih, kjer so jih dvorni pevci predajali iz roda v rod, potujoči pevci pa so jih posredovali ljudstvu.

Vsebinsko jedro Mahabharate, spopad dveh vej kraljevske družine plemena Bharata, svojo vsebino črpa iz starih junaških pesmi, iz katerih se je kasneje razvila celotna indijska epska književnost. Predpostavljajo, da je Mahabharata kot celovit tekst plod večstoletnega procesa, med katerim so postopno dodajali nove epizode, zgodbe in legende, ki so nosile določeno sporočilo in so se bolj ali manj navezovale na osnovno jedro epa.

Čeprav Mahabharata še vedno v marsikaterem pogledu predstavlja uganko, ni popolnoma nedostopna in nerazumljiva današnjemu človeku. Ne bomo se poglabljali v njen kompleksen teološki simbolizem niti v njene filozofske sisteme in pojme, temveč bomo skušali izpostaviti sporočila, ki jih ta starodavni poučni tekst ne namenja teologu ali modrecu, ampak človeku, ki živi svoje vsakdanje življenje in se pogosto sprašuje: kako? Dotaknili se bomo torej enega od etičnih vidikov starih Arijcev, za katere je vrlina temeljno sredstvo duhovnega razvoja človeka kot bitja in človeštva kot celote. Vrlina je po njihovem pojmovanju odgovor na vprašanje, kako živeti, pomanjkanje vrline pa je vzrok za propadanje človeštva. Sporočila, ki nam jih prinaša Mahabharata, so enostavna, razumljiva, presenetljivo aktualna in so lahko zato blizu današnjemu človeku.

Mahabharata, ki jo pogosto imenujejo “peta Veda”, velja za avtoriteto pri pravilih etičnega obnašanja. Človek v Mahabharati v skladu s starodavnimi arijskimi učenji o rojstvu in življenju vesolja ter s filozofskimi predpostavkami o urejenih odnosih znotraj narave predstavlja element, ki povezuje dva različna svetova, svet zakona ali neba in svet materije ali zemlje. Človek je bitje, čigar naloga je vzpenjanje proti nebeškemu svetu. Mahabharata pravi, da se vzpon začne in odvija znotraj človeka – v njegovi lastni duši. Od tega je odvisno tudi njegovo delovanje v zemeljskem svetu. Bolj ko je človekova duša usmerjena na “vrednote neba”, plemenitejše je človekovo življenje in pravičnejša so njegova dela. Tako se “zakoni neba” odražajo tudi na tistem delu narave, ki ga imenujemo človek, ustvarja se povezava med nebom in zemljo, vendar v dobro vseh ostalih bitij.

Cilj vzpona duše je spojitev z božanskim, nesmrtnost, sredstvo, s katerim to človek doseže, pa je moralna čistost.

Mahabharata predstavlja sistem vrednot, s pomočjo katerih človek pravilno živi in ki mu omogočajo, da disciplinira um in voljo ter pravilno deluje.

Naslednji odlomki govorijo o arijskem pojmu pravičnosti oziroma moralnosti v delovanju:

Pravično delovanje

“Na tem svetu človek lahko doseže slavo na dva načina: tako, da se izogiba ostrim besedam in prezira slabe ljudi. Lastne volje nima niti ženska, ki hrepeni po človeku, ki ga drugi obožujejo, niti človek, ki spoštuje drugega, samo zato, ker ga spoštujejo drugi. Želje reveža in jeza šibkega sta kot trnje, ki prebada telo. Povsod je hvaljen tisti, ki ni ljubosumen na druge, ki je prijazen do šibkih, ki se ne prepira, ki ne govori oholo in ki ni maščevalen. Tisti, ki čuti sram, čeprav so njegovi grehi znani samo njemu, je med ljudmi zelo spoštovan.”

Odpuščanje

“Žalitev je treba odpustiti tistemu, ki ti je prej naredil nekaj dobrega, čeprav ti je naredil veliko krivico. Spomni se dobrega, ki ti ga je naredil. Tudi tistim, ki žalijo zaradi svojega neznanja in norosti, je treba odpustiti, kajti človek težko doseže modrost.”

Jeza

“Jeza je vir vsega blagostanja in vse revščine. Ni ga dela, ki ga jezen človek ne bi naredil, niti besede, ki jih ne bi izgovoril. Jezen človek pade v greh. Ubil bo celo svojega učitelja, starejše pa bo užalil z ostrimi besedami. Ne more razsoditi, kaj je treba reči in česa ne. V besu lahko ubije celo nedolžnega, a hkrati izkaže spoštovanje tistemu, ki si zasluži smrt. Kako lahko torej nekdo kot jaz popusti jezi, ki je tako pogubna za svet? Moder človek, ki kljub svoji užaljenosti ne dopusti, da bi ga kaj razjezilo, se veseli na onem svetu, ker je z mirnostjo prenesel žalitev svojega sovražnika. Samo nevedneži enačijo jezo in moč. Jeza vodi v propad sveta. Če med ljudmi ne bi bilo tistih, ki so potrpežljivi kot Zemlja, na svetu ne bi bilo miru, temveč le neprestano bojevanje, ki ga je izzvala jeza. Če užaljeni vedno vrača žalitve in kaznovani kaznuje tistega, ki ga je kaznoval, ne bo več miru med ljudmi in svetu bo zavladal greh.”

Bolečina

“Če čutiš, da žalost pretežko pritiska nate, jo moraš utišati, ne pa se ji prepuščati. Duševna bolečina se zdravi z modrostjo, tako kot se telesna zdravi z zdravilom. Modrost ima to moč, a nerazumni nikoli ne dosežejo duševnega miru. Dejanja, storjena v prejšnjem življenju, neizogibno spremljajo človeka v sedanjem. V istih oblikah, ki jih je človek storil, bo tudi užival ali trpel njihove sadove. Duša je človekov največji prijatelj, lahko pa postane tudi njegov največji sovražnik.”

Delovanje

“Za nič, kar naredim, ne pričakujem plačila. Moja dolžnost je, da dajem in jaz dajem. Moja dolžnost je, da žrtvujem in jaz žrtvujem. Dajem najboljše, kar lahko, in izpolnjujem, kar mora družinski človek izpolnjevati, ne da bi se oziral, ali bo to obrodilo sadove ali ne. Moj vzor so dobri in modri ljudje, zato ne pričakujem sadov svojih del, temveč si prizadevam, da ne bi prekršil pravil iz Ved. Moje srce priteguje pravičnost sama po sebi. Tisti, ki hlepi po njenih sadovih, pa je prevarant in nikoli ne doseže teh sadov, kakor tudi ne tisti, ki zaradi svoje omahljivosti dvomi v pravičnost. Zato ti govorim, kot mi narekujejo Vede, kajti slednje so v tem najvišji sodnik. Nikoli ne podvomi v vrlino! S svojimi očmi si videla velikega puščavnika Markandeyo. Samo z njo, samo z vrlino in s pravičnostjo je dosegel nesmrtnost v lastnem telesu. S svojimi očmi gledaš mnoge modrece in njihova moč nebeškega puščavništva, da nekoga blagoslovijo ali nadenj prikličejo prekletstvo, je tudi v tem močnejša od božanstev. Norec, ki dvomi v vero in se opira na dokaze, ki izhajajo iz njegovega lastnega uma, se ne ozira na nobene druge dokaze in vidi samo zunanji svet, ki zadovoljuje njegova čutila, za vse ostalo pa je slep. Delovanje na tem svetu ima sadove celo v večnosti, čeprav jih sedaj ne moreš videti. Ne dvomi v pravico in se ne pritožuj čez Boga, ki je gospodar vseh bitij, temveč se uči, kako ga spoznati. Pokloni se tistemu, s čigar milostjo smrten človek doseže nesmrtnost.”

Pravica

“Na tisoče mater in očetov, na stotine sinov in hčera se rodi na tem svetu in z njega odide. Tudi tisti, ki pridejo kasneje za njimi, bodo odšli na isti način. Obstaja na tisoče priložnosti za veselje in na stotine priložnosti za strah. Iz dneva v dan to lahko vznemirja nestanovitnega, nikoli pa modrega človeka. Vzdignjenih rok glasno ponavljam naslednje, pa me nihče ne sliši: dobrobit in sreča izhajata iz Pravice. Zakaj potemtakem nihče ne spoštuje Pravice? Nihče ne bi smel opustiti pravičnosti niti zaradi zadovoljstva, niti zaradi sle, niti zaradi strahu. Človek ne sme pozabiti na Pravico niti za ceno življenja! Pravica je večna, bolečina in zadovoljstvo pa sta minljiva. Duša je večna, vzroki njene povezave s telesom pa so minljivi.”

Zmaga

Yudhišhira je tedaj prebledel ob pogledu na Duryodhanovo vojsko in nagovoril Arjuno: “Arjuna, ali lahko res premagamo to ogromno vojsko? Pred njo je Bhišma, naš nepremagljivi ded. Kurujeva vojska je tolikšna, da se sprašujem, kako bi jo lahko premagali.” Arjuna je na to odgovoril: “Kralj, tisti, ki si željo zmage, ne zmagujejo z močjo in drznostjo, temveč z resnico, z obzirnostjo, s pravičnostjo in s trudom. Treba je ločiti pravico od krivice, razumeti, kaj je pohlep, nato pa vložiti napor in začeti bitko brez oholosti, kajti zmaga je tam, kjer je pravica.”

Časovni ciklusi

Mahabharata skozi spremembe in propadanje moralnih vrednot pojasnjuje izmenjavanje yug, velikih ciklusov človeškega obstoja.

“Yuga, ki se imenuje krta, je obdobje, v katerem obstaja samo ena in neminljiva vera. V tej najboljši od yug je vsakdo vernik brez napake in zato ni potrebe po delih, ki bi krepila vero. Vrline se ne popačijo in ljudstvo se ne kvari. Zato se to obdobje imenuje krta, popolno. Otrok moj, v krtayugi ni bilo ne bogov, ne demonov, ne gandharv, ne yakš, ne nag, niti raksaš. Ljudje niso ničesar kupovali in ničesar prodajali. Niso še bilo treh Ved in ni bilo dela, kajti bilo je dovolj na nekaj samo pomisliti – in dobil si to, na kar si pomislil. Edini trud je bil odrekanje svetu. Dokler je trajala ta yuga, ni bilo bolezni, strahu, skaljenih čutov, hudobije, oholosti, prevare, strahu, bede, ljubosumnosti in pohlepa, vsemogočni Brahman, to prvo zatočišče jogija, je bilo dostopno vsakomur. Narayana, duša vsega stvarstva, je imela belo polt, različne značilnosti brahmanov, kšatrij, varišij in šuder pa so bile same po sebi umevne in vsakdo je vestno opravljal svoje dolžnosti. Eden Edini Duh je bil cilj vsake poglobitve in obstajala je samo ena mantra: OM. Vladal je enoten red in vsi so kljub svojim razlikam sledili učenju ene in edine Vede. V času, ki se imenuje krtayuga, je bila vera sestavljena v prepoznavanju sebe kot brahmana.

Ko je nastopila tretayuga, so ljudje začeli prirejati žrtvovanja, vrlina pa se je zmanjšala za četrtino. Narayana, duša vsega stvarstva, je postala rdeča. Ljudje so cenili resnico, posvečali so se veri in verskim obredom, a prišlo je do številnih žrtev in zaobljub. V tretayugi so si ljudje začeli izmišljati načine, s katerimi bi prišli do želenega, kar so dosegli z obrednimi dejanji in darovi. Nikoli niso odstopili od vrline ter bili nagnjeni k pokori in darovanju. Štiri kaste so se držale svojih dolžnosti in opravljale bogoslužja.

V dvaparayugi se je vera zmanjšala za polovico in Narayana je postala rumena. Vede so se razdelile na štiri dele; nekateri ohranili v spominu štiri Vede, nekateri tri, nekateri samo eno, nekateri pa niso vedeli niti za ršije. Ljudje so se raztrgani od strasti posvečali pokori in darovanju. Ker so se umske sposobnosti precej zmanjšale, jih je le še malo poznalo Resnico, če pa ljudstvo zavrže Resnico, postane žrtev različnih bolezni. Pojavil se je greh in razne naravne nesreče. Ogroženo ljudstvo se je oprijelo puščavniške pokore, nekateri pa so začeli prinašati žrtve, da bi dosegli blagostanje na zemlji ali bi dosegli nebesa. Ko je prišla dvaparayuga, so ljudje izgubili vero in postali pokvarjeni.

“Kuntin sin, v kaliyugi bo ostala samo še četrtina vrline. Ko se začne ta, železna doba bo Narayana dobila črno barvo, ljudje pa bodo prenehali spoštovati Vede, nauke, vrline in žrtve. Zavladale bodo razne pošasti in bolezni, potrtost in jeza, rojevali se bodo iznakaženi otroci, pojavljale se bodo naravne nesreče, tesnoba in strah pred pomanjkanjem. Vrlina se zmanjšuje z vsako yugo, bitja pa se zaradi tega izpridijo in njihova narava se pokvari. Tudi tisti, ki doživijo nekaj yug, so podvrženi tem spremembam.”

Kaste

V staroindijski družbeni ureditvi so obstajali štirje stanovi: brahmani – svečeniki in varuhi svetega znanja; kšatrije – bojevniki in vladarji; vaišije – bojevniki, živinorejci, obrtniki, trgovci; šudre – služabniki. Mahabharata v luči moralnih vrednot govori tudi o tej družbeni hierarhiji.

“… Ta zgodovina se kaže sedaj in kazala se bo tudi v prihodnosti. Kdor želi doseči vrlino, jo mora spoštovati.

… Zrastel je nov rod, blagoslovljen z dolgim življenjem in vrlino. Ponovno se je vzpostavil stari red štirih kast, na čelu katerih so bili brahmani.

…Tako se je pojavilo veliko število bitij, na stotine in stotine tisoč, ki so se množila in še naprej živela v vrlini brez žalosti in bolezni. Tako so na Zemlji, obdani z morji, zopet zavladali kšatrije. Tega so se radostili tudi brahmani in ostale kaste, saj so kralji pozabili na zlobo, rojeno iz greha in jeze, ter pravično delili kazni tistim, ki so si jih zaslužili, in tako ščitili celotno Zemljo. Bog Indra je opazoval pravične vladarje kšatrije in izpuščal življenjskega duha ob pravem času in na pravem kraju, njegovega blagoslova pa so bila deležna vsa živa bitja.

Brahmani so proučevali Vede in Upanišade, med njimi pa ni bilo niti enega, ki bi Vede prodajal.

Vaišije so orali zemljo s pomočjo volov, krav pa niso nikoli vpregli v jarem. Živine niso nikoli molzli, dokler so telički sesali in tedaj ni bilo trgovca, ki bi te opeharil. Vsak se je držal poti Vrline in vanjo stalno upiral svoj pogled.”

Brahmani in šudre

Nato je Yudhišthira spregovoril: “Prvak med kačami, modri ljudje pravijo, da je brahman tisti, v katerem so resnica, usmiljenje, odpuščanje, milost, dobrota in vestnost pri opravljanju obredov, kar je dolžnost njegove kaste.

Lastnosti, ki jih ima šudra, ne moremo najti v brahmanu in obratno. Šudra ni šudra samo zato, ker se je tak rodil, niti brahmani ne postanejo brahmani z rojstvom. Modri ljudje pravijo, da je brahman tisti, v katerem so Brahmanove vrline, šudra pa tisti, v katerem teh vrlin ni, čeprav je po rodu brahman.

Kralj

Nebeški modrec Narada je postavil pred kralja Yudhišthiro cel niz zahtev: “Ali na pravilen način uporabljaš pridobljeno bogastvo? Ali tvoj um uživa v vrlini? Ali uživaš v radostih življenja? Ni tvoj razum popustil pod njihovim pritiskom? Se bojuješ, ko je čas za to, in sklepaš mir, ko je to potrebno? Junak, si za svoje svetovalce izbral ljudi, ki so tako kot ti zreli, umirjeni in sposobni razločevati med tem, kar je treba delati in česa ne, ki so čistega rodu in krvi ter popolnoma vdani tebi? Ali ti lahko škodijo tvoji nasprotniki? Ali te premaguje zaspanost? Ali se zbujaš, ko je to potrebno? Ali vedno skrbiš za kmete? Ali ti lahko pridejo predte brez strahu? Ali daješ, če je potrebno, tisoč neukih za enega učenega človeka? Ali zatiraš svoje ljudstvo s težkimi in z neusmiljenimi kaznimi?

Prthin sin, ali sprejmeš z milostjo onemoglega sovražnika, ki išče tvojo zaščito, potem ko je bil premagan v boju? O, zemeljski gospodar, ali enako sprejemaš vse ljudi, ali se ti lahko vsakdo približa, kot da si mu oče in mati? Ali svoje stroške pokrivaš s polovico, tretjino ali četrtino svojih prihodkov? Pričakaš vedno svoje sorodnike, starejše, trgovce, starce, nesrečnike in vse, ki so potrebni zaščite, in jim daješ hrano in dobrine? Ali si ukazal, da se po vsem tvojem kraljestvu zgradijo ribniki in jezera, da kmetje ne bi bili odvisni samo od dežja? Ali so kmetje v tvoji kraljevini zadovoljni? Ali imajo semena in hrano? Ali se ljudje, ki se ukvarjajo s poljedelstvom, z živinorejo, s trgovino in s posojanjem denarja, v korist ljudem, častni in pošteni? Od tega je odvisna sreča tvojega ljudstva, o, kralj!

Bharata, upam, da so tvoji namestniki nepodkupljivi in da pravično sodijo, ko pride do spora med revežem in bogatašem. Bharata, ali je štirinajst kraljevskih slabosti daleč od tebe: brezboštvo, laž, jeza, neprevidnost, neodločnost, zapostavljanje modrih, lenoba, površnost, poslušanje samo enega svetovalca, posvetovanje z nepoznavalci nauka o koristi, opuščanje načrta, izdajanje skrivnosti, neuresničevanje dobrih zamisli in zaletavost?”

Prihod na nebo

Vzpon človeka proti nebu spremljajo preizkušnje, s katerimi potrdi svoje vrline. Nebo lahko doseže samo tisti, ki živi vrline, ne glede na ceno, ki jo mora za to plačati.

Mahabharata opisuje poslednji preizkus pravičnega kralja Yudhišthire pred samim vstopom v nebesa:

“Yudhišthira je krenil dalje in se ni niti enkrat ozrl. Za njim je šel samo pes, njegov edini prijatelj, ki mu je ostal. Nenadoma so zabobnela nebesa in Zemlja in pred njim se pojavi Indra, kralj bogov, na svojem vozu.

– Prišel sem, da te popeljem! – je dejal Yudhišthiri. Toda kralj, poln bolečine zaradi umrlih bratov in častitljive Draupadi, mu je odgovoril: “Prvi med bogovi, vsi moji bratje so popadali na poti! Oni morajo z mano, kajti brez njih ne želim vstopiti v nebesa. Gospod, nežna kraljična Draupadi je ostala tukaj brez vsakega udobja! Prosim te, naj gre tudi ona z nami.”

-Videl boš svoje brate v nebesih – mu odvrne Indra. – Ti so že pred tabo odvrgli človeška telesa in prispeli tja. Videl boš njih in tudi Draupadi in ne žaluj več za njimi, vladar Bharata! Prišel sem, da te v tvojem telesu pripeljem v nebesa!”

Nato pravi Yudhišthira: O Gospodar preteklosti in sedanjosti, ta pes mi je zelo vdan. Tudi on bi moral z menoj! Mojemu srcu se preveč smili.

Nato Indra odgovori: “Danes si dosegel nesmrtnost in položaj, enak mojemu, in pred teboj je vsa nebeška blaženost, kralj!

Pusti tega psa, v tem ni nič sramotnega.

Yudhišthira pravi nato: O tisočoki, ti si pravičen in veš, da tisti, ki je pravičen, zelo težko stori krivico. Jaz si ne želim tiste sreče, ki bi jo dosegel tako, da bi zavrnil nekoga, ki mi je vdan.

Indra odgovori: V nebesih ni prostora za tiste, ki vodijo pse s seboj!

A Yudhišthira vztraja pri svojem: Rečeno je, da je neizmeren greh zavreči nekoga, ki ti je vdan. Jaz ne bom zapustil tega psa, da bi tako dosegel srečo. Zaobljubil sem se, da nikoli ne bom zapustil tistega, ki je preplašen, ali mi je vdan, ali prosi za mojo zaščito, ali je v težavah, pa je preslaboten, da bi se sam zaščitil. Te zaobljube ne bom nikoli prekršil, dokler sem živ. Toda Indra še vedno ne popusti: Zakaj si tako trdoglav? Zakaj ne pustiš tega psa in ne greš z menoj v kraje, ki so določeni za bogove? S tem zapuščaš svoje brate in Draupadi.

Yudhišthira odgovori: V vseh svetovih je dobro znano, da s tistimi, ki so mrtvi, ni ne sestajanja ne razhajanja! Potem ko so umrli, jih nisem mogel več oživiti, nisem pa jih zapustil, vse dokler so bili živi. Zapustiti tistega, ki ti je vdan, je enak greh kot zastraševati tistega, ki je tebe prosil zaščite, ubiti žensko, oropati brahmana ali užaliti prijatelja.

Ko je kralj Yudhišthira to izrekel, mu je pes, ki je ponovno prevzel podobo Dharme, dejal: Iz dobrega rodu si, kralj kraljev, krasita te razum in dobra vladavina, kot so krasili tudi tvoje častitljive prednike. V tebi je usmiljenje do vseh bitij, tako da si ravnokar celo zavrnil vstop v kočijo vladarja bogov samo zaradi psa, ki ti je vdan. Zato, kralj ni nikogar, ki bi se lahko meril s teboj!”

Pot včeraj in danes

Pot doseganja neba, doseganja lastnega cilja obstoja so stari Arijci poimenovali “pot Dharme”. Dharma je predstavljala univerzalni zakon, prototip moralnega in kozmičnega reda, ki mu morajo slediti in katerega morata odražati človek in človeštvo v celoti. Za Arijce ima vsako bitje v naravi svojo dharmo, cilj, h kateremu evolucijsko teži, stanje usklajenosti z univerzalnim zakonom, v katerem popolnoma udejanja sebe kot bitje.

Človek svojo dharmo uresničuje z zavestno izbiro svojega delovanja kljub “zemeljskim razmeram”, ki se postavljajo predenj kot navidezne prepreke. Teksti Mahabharate nedvoumno svetujejo vrlino kot pravo izbiro, zemeljske, zunanje okoliščine, ki spremljajo človeka, pa so samo preizkušnje, na katere se mora pravilno odzvati. Celo poslednja preizkušnja pri samem doseganju nesmrtnosti v Mahabhrati ni neko veličastno delo, temveč “navadno” človeško sočutje …

Ta “jezik” Mahabharate, ne glede na starost in eksotičnost njene starodavne filozofije, lahko jasno razume vsak človek, ne glede na to, kateremu času in kateri civilizaciji pripada. Dobrota je v vseh časih imela isti smisel – človeka, ki mora to dobroto živeti.

Avtorica: Ana Jončić