Ludvik II. Bavarski – “Labodji kralj”
Življenje Ludvika Bavarskega je prešlo v legendo, ki še vedno buri duhove in vnema domišljijo. Njegovi gradovi vsako leto na Bavarsko privabljajo množice turistov, v Münchnu pa je mogoče na vsakem koraku kupiti njegov spominek. Vse to niti ne bi bilo tako neobičajno, če ne bi živel šele nedavno, v drugi polovici 19. stoletja.
Ludvik II. se je rodil 25. avgusta leta 1845 v bavarski kraljevski dinastiji Wittelsbach istega dne in ob isti uri kot stari kralj, njegov ded Ludvik I., po katerem je dobil ime. Njegov prihod na svet je bil oznanjen s topovskimi salvami in zvonjenjem cerkvenih zvonov. Krstu so prisostvovale najvidnejše osebnosti, stari kralj pa ga je ob tej priložnosti blagoslovil z naslednjimi besedami: “Vselej misli na to, da je lahko resnični vladar le tisti, ki zna vladati sebi. Osrečuj druge in bodi srečen tudi sam. Naj toplina tvoje ljubezni izpolni tvoje ljudstvo.”
Vladarji iz dinastije Wittelsbach so od nekdaj spodbujali kulturo, znanost, umetnost in arhitekturo. Bili so veliki ljubitelji antične in srednjeveške umetnosti. Na bavarskem dvoru je predstave za otroke pripravljal sam Hans Christian Andersen, tako da je bilo Ludvikovo otroštvo izpolnjeno s čarobnim svetom pravljic, starih germanskih sag, viteških pustolovščin in antičnih mitov.
Ko se je pri devetnajstih letih pripravljal na nadaljevanje študija, je umrl njegov oče, kralj Maksimilijan II. Ludvik je bil okronan za bavarskega kralja 2. marca leta 1864. Ob tej priložnosti je dejal:
“Dragi Bog, na prestol s seboj prinašam srce, ki bije v očetovski ljubezni do mojega ljudstva in plamti za njegovo blaginjo. Storil bom vse, kar je v moji moči, da bi ga osrečil. Mora sreča in spokoj naj bosta odvisna od sreče in miru med ljudstvom.”
Mladi kralj se je takoj posvetil državniškim dolžnostim. Spodbujal je uvajanje industrijskih novosti, kot je železnica, hkrati pa skrbel za ohranitev bavarske pokrajine, saj ni dovolil, da bi se železniške proge gradile tam, kjer niso bile zares nujne. Skrbel je za dobrobit vseh razredov in si prizadeval za vzpostavitev socialnega in zdravstvenega varstva bavarskih delavcev.
Njegovi napori so marsikdaj naleteli na nasprotovanje. Čeprav je bil za vsak novi zakon potreben njegov podpis, pri vladanju ni bil neodvisen, temveč je oblast delil s kabinetom ministrov in parlamentom, zato razvoja dežele ni mogel usmerjati tako, kot si je želel. Predstavniki industrialcev in bogatega meščanstva so ga podobno kot njegove prednike imeli za sanjača, ki živi v preteklosti. Namesto gradov so si za vsako ceno želeli tehnološkega in industrijskega napredka, Ludvik pa je sanjal o kulturnem preporodu.
Ludvik je v tem duhu na samem začetku svoje vladavine na dvor povabil skladatelja Richarda Wagnerja, ki ga je občudoval že od otroštva. Wagner, ki so ga preganjali upniki, je tedaj preživljal globoko krizo. Za roko, ki mu jo je ponudil mladi vladar, se mu je zdelo, kot bi jo poslalo samo Nebo. O tem je nekoč prijatelju napisal:
“Mladi kralj je nebeški kralj usode. Eden drugemu sva vdana, kot sta si lahko vdana učenec in učitelj. Z mojimi deli in pismi je postal velik. Po značaju je blag in duhovit. Vsakodnevno druženje z njim je čudovito, v sebi čutim nov začetek.”
Ludvik ga je sprejel kot resničnega genija in sorodno dušo ter poskrbel, da je pozabil na vse zemeljske tegobe. Wagner se je tako lahko posvetil ustvarjanju svojih najzrelejših del.
Ta čas je bil morda najsrečnejši v Ludvikovem življenju, ker je lahko sodeloval pri preporodu umetnosti in tako prispeval k ustvarjanju brezčasnih del. Pismo Wagnerju o skorajšnji premierni uprizoritvi Tristana in Izolde morda še najbolj ponazarja kraljeve težnje: “Srečni dan je vse bližje. Prebiti moramo zidove potrošniške mentalitete, spodkopati moramo temelje našega materialističnega sveta. Ideal mora spet najti pot v življenje.”
Toda Ludvik je zelo kratko užival v Wagnerjevi družbi – njuna medsebojna naklonjenost številnim ni bila všeč, saj so nekateri menili, da kralj daje skladatelju preveč pooblastil, in se bali vsega, kar bi se lahko porodilo iz prijateljstva obeh vizionarjev. Wagner je bil kmalu primoran zapustiti Bavarsko. Razočarani Ludvik je celo pomislil, da bi odstopil s prestola. Krizo je premagal, vendar po njej ni bil nikoli več isti; del njegovega mladostniškega žara je za vedno ugasnil.
Ludvik se je po Wagnerjevem odhodu umaknil iz mesta in odslej vladal z gradu Hohenschwangau, daleč od dvornih zabav, balov in spletk. Še naprej je skrbel za državniške zadeve, hkrati pa se je z vso dušo posvetil snu, ki ga je v sebi gojila njegova celotna družina … Ljudi je želel spomniti na viteške čase in velika dela z gradnjo veličastnih gradov, po katerih se je zapisal v zgodovino vse do danes. Medtem ko so drugi evropski vladarji zapravljali denar za bale, lov in zabavo, je Ludvik uresničeval svoje mladeniške sanje ter gradil grad za gradom – eden za drugim so vznikali Linderhof, Herrenchiemsee in čudoviti Neuschwanstein.
Ti podvigi so naleteli na splošno neodobravanje. Očitali so mu visoke stroške izgradnje, čeprav je Ludvik porabljal svoj denar. Na Bavarskem so tedaj vladale nezavidljive politične razmere. Prusija z Bismarckom na čelu je želela vladati vsem nemškim deželam. Kralj je bil razpet med idejo o združitvi cesarstva, ki ga je spominjalo na veliko rimsko cesarstvo, in željo, da bi ohranil samostojnost Bavarske.
Ko se je Bismarck odločil napasti Francijo, je bil Ludvik primoran sodelovati v tej vojni. To je bilo zanj toliko težje, ker je v nekaterih francoskih vladarjih videl vzor. Nemčija je leta 1870 premagala Francijo v bitki pri Sedanu. Napoleona III., s katerim je bil Ludvik v prijateljskih odnosih, so poslali v ujetništvo, leta 1871 pa je Bismarck z Ludvikom izpogajal pristop k nemškemu cesarstvu s središčem v Berlinu.
Neustavljivo so se približevali novi časi in zdelo se je, da Ludvik izgublja bitko … Vendar je kljub vsemu nadaljeval s svojimi načrti in gradovi so rasli eden za drugim, eden veličastnejši od drugega.
Grad Linderhof
Leta 1868 se je začela izgradnja dvorca Linderhof po vzoru na francoske gradove. Ludvik je želel s tem dvorcem izkazati občudovanje francoskih kraljev. Dvorec je bil zgrajen v desetih letih, v njem pa je bil med drugim postavljen kip Ludvika XIV., ki mu je dvorec tudi posvečen.
Ludvik je dal v bližini dvorca zgraditi lovsko kočo, zvesto kopijo scene iz prvega dejanja Wagnerjeve opere Valkire. Ob koči raste stari jesen, ki ji daje mistični pridih stare germanske sage. Meč, zaboden v jesen, lahko potegne ven le nekdo, kot je junak Siegmund. Pohištvo je izdelano iz grobo tesanega lesa, pročelje pa krasijo čudoviti lesorezi s prikazi mitoloških živali.
V parku tega dvorca je narejena tudi Venerina votlina iz Tannhäuserja, v kateri je majhno jezerce, ponaša pa se s tako tehnično izpopolnjenostjo, ki je prav izjemna za tiste čase, saj igra slapov, luči in zvokov ustvarja resnično mistično občutje. Tu so prebirali dela Schillerja, Calderona, Shakespeara in Molierja, kralj pa je občasno nastopil tudi v kostumu svojega junaka Lohengrina, ki je veslal v čolnu v obliki laboda.
Grad Herrenchiemsee
Ludvik je leta 1878 kupil Herreninsel, otok na Kimskem jezeru, da bi tako preprečil sečnjo dreves na njem. Istega leta se je začela gradnja gradu, ki ga je prav tako posvetil svojima vladarskima vzoroma Ludviku XVI. in kraljici Mariji Antonietti. Številni kipi tega vladarskega para krasijo dvorec, ki je videti kakor Versailles v malem.
Na vhodu v grad stoji Apolonov kip in z vseh strani so razpostavljeni antični junaki. Podobno kot v Versaillesu je v dvorcu tudi Dvorana zrcal, v kateri je mogoče občudovati veličastno igro svetlobnih učinkov.
Grad Neuschwanstein
Od vseh Ludvikovih gradov ta priteguje še največ pozornosti in magično privablja tisoče obiskovalcev letno. Načrti za njegovo izgradnjo so bili izdelani leta 1868, izgradnja pa se je začela 22. septembra 1869. Na osamljeni “Labodji skali” (Schwanstein), ki jo je Ludvik že od otroštva opazoval z gradu Hohenschwangau, se je začelo ravnanje terena (odstranjeno je bilo osem metrov skal), da bi se ustvaril prostor za gradnjo. Narejena sta bila vodovod in pot za dostop. Zatem sta bila postavljena obok za vrata in stolp nad njim. Ludvik je nadzoroval vsak korak pri gradnji in sodeloval pri vsaki podrobnosti. Njegova domišljija si je utrla pot na platna gledališkega slikarja Christiana Janka, poleg njega pa so k temu celotnemu veličastnemu podvigu prispevali številni drugi umetniki, arhitekti in kiparji.
Gradu vladajo sloki, pravljični stolpi. V petnadstropnem stražnem stolpu domujejo najpomembnejše kraljeve dvorane in prostori. Na nižjih nadstropjih se vrstijo soba za goste, delovni prostor, spalnica, kuhinja, prostori za služabnike, ozke in zavite stopnice pa vodijo na zgornja nadstropja v povsem drugačen svet, v katerem poleg drugih prostorov kraljujeta prestolna dvorana in dvorana za petje.
Vsaka dvorana in prostor sta razkošno urejena ter do zadnjega kotička poslikana s prizori iz germanske in grške mitologije ter srednjeveškimi viteškimi in krščanskimi upodobitvami. Dvorana za petje spominja na dvorano v gradu Wartburg, opevano v sagah.
V dvorani na četrtem nadstropju je upodobljena saga o Sigurdu, delovno sobo krasijo prizori iz pripovedi o Tannhäuserju, v sobi za oblačenje je prikazano življenje viteza Waltherja von der Vogelweideja, v dnevnem salonu pa prebiva skrivnostni labodji vitez Lohengrin. V vsakem kotičku gradu je mogoče naleteti na upodobitve labodov, ki jih je Ludvik prevzel kot svoj viteški simbol. Nad labodi je bil očaran že kot otrok in šele pozneje je odkril, da so tudi emblem viteza Lohengrina.
Še posebej je zanimiva dvorana z zimskim vrtom, v katerem je nekoč šumel vodomet in sijala umetna luna, ki je prehajala skozi svoje faze in se zrcalila v vodi. Vsak prostor je bil zasnovan po natančno določenem razporedu in izražal določen ideal, ki je navdihoval Ludvika.
Vendar dvorane niso nikoli sprejele gostov in v dvorani za petje ni nikoli zazvenela pesem. Povabljencev, plemenitih vitezov in dam, ki bi znali ceniti ta posvečeni prostor, ni bilo več okoli osamljenega kralja. Njegova edina prijatelja, Wagner in avstrijska cesarica Elizabeta, sta bila daleč. Na vprašanje, zakaj mogočni grad samuje, je Ludvik odgovoril: “Svoje gradove sem gradil zato, da bi lahko v njih prebivale sanje in ideali lepote.”
Ludvik se je globoko razočaran nad politiko svoje vlade in popolnim nerazumevanjem javnosti leta 1886 preselil v Neuschwanstein. Leta ni sodeloval v münchenskem družbenem življenju, ni sprejemal gostov niti se ni pojavljal na javnih prireditvah. Gledališke predstave in opere si je ogledoval sam. Še naprej se je ukvarjal z državniškimi dolžnostmi, čeprav vse manj.
Krogi, ki so zahtevali omejitev kraljeve moči, ministri, ki so si želeli prigrabiti oblast zase in niso razumeli idealov, ki so goreli v Ludviku in bili njegovo gibalo, so mu začeli zategovati zanko: kralja so razglasili za duševno motenega, ker je gradil gradove, ker je namesto ljudi izbiral družbo junakov, ker se ni želel poročiti, ker je podnevi spal in ponoči bedel … Vlada je 10. junija 1886 Ludvikovega strica razglasil za regenta, Ludvika pa nesposobnega za vladanje. Psihiatri in stražarji so ga 1. junija z že določeno diagnozo – čeprav ga nikoli niso pregledali – odvedli iz Neuschwansteina. Ludvik se ni upiral, ker ni želel bežati: “Ostal bom večni misterij, sebi in drugim,” je dejal.
V ujetništvo na gradu Berg je bil poslan 12. junija. 13. junija se je z zdravnikom dr. Guddenom podal na sprehod ob jezeru … Istega večera so oba našli mrtva na obali.Ludvik II. je bil vladar s sanjami in voljo, da jih uresniči. Ostali so njegovi gradovi, v katere se danes zlivajo reke turistov, Bavarska pa izkazuje hvaležnost kralju, ki kljub vsemu ni izgubil v svojem donkihotskem boju …
“To je bil kralj od glave do pete!
Ponosen, lep in svoboden, vzvišen in dober kakor otrok –
toda verjel je v pravljice, kot vanje verjamejo otroci!
Ostal je osamljen.
Slepeča resničnost dneva je bila zanj vse bolj oddaljena in
nadenj se je spuščala vse globlja noč
s skrivnostnim čarom svojih sanj /…/”(del ljudske pesmi)