Zakaj se kljub pravici na svetu dobrim ljudem dogajajo slabe stvari?

Vprašal si me, Lucilij, če svetu vlada Previdnost, zakaj se toliko zla dogaja dobrim ljudem? To vprašanje bi zahtevalo celovitejšo obravnavo, v kateri bi moral pokazati, da Previdnost vlada univerzumu in da bogovi skrbijo za nas. Ker pa tebe zanima le čisto določeno vprašanje, v zvezi s katerim želiš, naj zavrnem tvoj očitek, bom storil, kar ni pretežko, in sicer bom zagovarjal delovanje bogov.

Ljubezen, ki daje zahteve

/…/ ker ne dvomiš o samem obstoju Previdnosti, temveč se nad njo le pritožuješ, se boš lahko prej pomiril z bogovi, ki so najbolj naklonjeni najvrlejšim ljudem: narava stvari namreč nikoli ne dopušča, da bi dobro škodilo dobremu. Dobre ljudi in bogove povezuje prijateljstvo, ki se zgradi z vrlino, oziroma prej kot prijateljstvo jih povezujeta sorodnost in podobnost, kajti dober človek se od bogov razlikuje le z vidika časa; tak človek je njihov učenec in tekmec ter njihov resnični otrok, ki ga častitljivi starši vzgajajo strožje od drugih ljudi in dosledno zahtevajo vrlo delovanje podobno kot strogi očetje. Če torej vidiš ljudi, ki so dobri in ljubi bogovom, kako se naprezajo, potijo in si s trudom utirajo pot navzgor, slabi ljudje pa se vdajajo razuzdanosti in užitkom, je to isto kot pri naših otrocih, pri katerih nam ugaja samoobvladovanje, sužnjem, rojenim v naši hiši, pa pustimo, da počnejo kar koli; nad prvimi bedimo s strogimi pravili, drugim pa dopuščamo več svobode. Vedi, da Bog ravna podobno: dobrega človeka ne bo razvajal, temveč ga bo preizkušal, utrdil in poskrbel, da postane podoben Njemu samemu.

Brez preizkušenj naše moči zaspijo

/…/ Zakaj dobre ljudi doleti toliko slabih stvari? Dobrega človeka namreč ne more doleteti zlo: nasprotja niso združljiva. Tako kot številne reke, številne padavine iz oblakov, številni zdravilni izviri ne spremenijo okusa morja, temveč ga kvečjemu rahlo osladijo, podobno niti breme nesreč ne vznemiri uma pogumnega človeka; kajti um pogumnega človeka ohrani svoje ravnotežje in da svojo barvo vsemu, kar se dogaja, ker je močnejši od vsakršnih zunanjih okoliščin. Ne pravim, da okoliščin ne čuti, temveč jih zna premagati ter takrat, ko ga doletijo, mirno in spokojno kljubuje njihovim napadom ter na vse tegobe gleda kot na preizkušnje njegove trdnosti. Če je človek resnično človek in ima častivredne cilje, mar ne bo hrepenel po temu primernih pomigih in mar si ne bo kljub nevarnosti želel izpolniti svoje dolžnosti? Mar za človeka, ki trdo dela, ni hujše kazni od brezdelja? Vidimo atlete, ki se posvečajo le krepitvi telesa in se udeležujejo tekmovanj z najmočnejšimi možmi, pri čemer od tistih, ki jih urijo za areno, zahtevajo, naj pri tem uporabijo vse svoje moči – tako trpijo udarce in trpinčenje in če ne morejo najti nikogar, ki bi jim bil kos, se spopadejo z več možmi naenkrat. Njihova moč in pogum brez nasprotnika upadeta. Svojo veličino in moč lahko dokažejo le tako, da pokažejo, kako veliko lahko zdržijo. Vedeti bi moral, da bi morali dobri ljudje delovati podobno, in sicer tako, da se ne bojijo tegob in težav niti ne tožijo nad svojo težko usodo, da sprejmejo vse, kar jih doleti, in to spremenijo v blagoslov. Ni pomembno, kakšno je naše breme, temveč kako ga nosimo. Mar ne vidiš, kako različno očetje in matere vzgajajo svoje otroke? Kako jih prvi silijo, naj pravočasno opravijo svoje naloge, naj se ne vdajajo brezdelju niti na počitnicah, ter jih urijo do zadnjega diha in včasih dokler se jim ne ulijejo solze – medtem ko jih želijo njihove matere ujčkati v svojih naročjih, jih obvarovati pred soncem in pred tem, da bi bili prizadeti ali da bi jokali ali delali. Bog ima do dobrih ljudi očetovski odnos in jih ljubi v moškem duhu. Zato pravi: “Naj se urijo z naporom, bolečino in izgubo, da bi tako pridobili resnično moč.” Tiste, katerih življenje je preveč enostavno, zlomijo ne le napor, temveč že sam premik in njihova lastna teža. Kdor neprekinjeno živi v udobju, ne more prenesti niti enega samega udarca; kdor pa se nenehno spopada s težavami, s premagovanjem svoje bolečine dobi debelo kožo, se ne ukloni nesreči in tudi če pade, se bori še naprej na kolenih. Mar se čudiš, da Bog, ki tako ljubi dobrega človeka in si želi, da bi ta dosegel najvišje dobro in vzvišenost, kot njegovega nasprotnika določi usodo? Ne bi smel biti presenečen, če si bogovi včasih zaželijo videti velike može, kako se borijo s kakšno nesrečo. Včasih pa tudi nas ljudi vzradosti mladenič, ki z neomajnim pogumom s sulico odbije napad divje zveri. Ali ko se neustrašno zoperstavi napadu leva; in imenitnejši je mož, ki tako deluje, privlačnejši je prizor. Vendar to niso stvari, ki bi zanimale bogove, temveč samo prostočasno razvedrilo plehkega človeka. Poglej prizor, vreden ogleda boga, ki ga zanima njegovo delo, poglej tekmo, vredno boga, to je pogumen mož, ki se spopada z zlo usodo, zlasti če je on sam zadal izziv.

Zlo je le dozdevno

/…/ v nadaljevanju bom dokazal, da to, kar se zdi kot zlo, dejansko ni zlo; za zdaj pravim, da je vse to, kar imenuješ “trdi ukrepi, nesreče in stvari”, proti katerim bi morali moliti, dejansko blagoslov, prvič, za tiste, ki se jim zgodijo, in, drugič, za človeštvo, za katero bogovi skrbijo bolj kot za posameznike; in potem bom še dokazal, da jih ta zla doletijo po njihovi lastni dobri volji in da si ti ljudje zaslužijo trpeti nesrečo, če jo neradi sprejmejo. K temu naj še dodam, da nam težave prinaša usoda in da te doletijo dobre ljudi po istem zakonu, ki jim omogoča, da postanejo dobri. Po tem te bom poskušal prepričati, da nikoli ne pomiluješ nobenega dobrega človeka, kajti čeprav ga lahko imajo za nesrečnega, v resnici ne more biti tak.

Preizkušnje so priložnosti

Med vsemi mojimi navedenimi trditvami se zdi prva najtežje dokazljiva – to je, da so stvari, ki se jih bojimo in pred katerimi trepetamo, blagoslov za tiste, ki se jim dogajajo. “Njihov blagoslov je”, praviš, “da so izgnani, da živijo v pomanjkanju, da morajo pokopati svoje otroke in ženo, da so javno zasmehovani, da izgubijo zdravje?” Da! In če te preseneča, da je vse to za človeka blagoslov, te bo presenečalo tudi, da je za človeka včasih koristno, če ga režejo in žgejo ali če trpi lahkoto in žejo. Če upoštevaš, da morajo nekateri, da bi ozdraveli, pustiti, da jim režejo kosti, da puščajo kri, režejo ude, ki ne smejo ostati v telesu, sicer bi ga uničili, potem mi boš dovolil tudi, da ti dokažem, da so nekatere nesreče v dobro tistih, ki jih doletijo, tako kot, pri Herkulu, so nekatere stvari cenjene in zaželene, čeprav škodujejo tistim, ki jih uživajo, kot so preobjedenost in pijanost ter drugi užitki, ki nas ubijajo. Med številnimi velikimi izreki našega Demetrija, ki sem ga pravkar slišal in še vedno odzvanja v mojih ušesih, je: “Nihče se ne zdi bolj nesrečen kot tisti, ki ga nikoli ni doletela nesreča.” Tak ni nikoli imel možnosti, da bi se preizkusil. Čeprav se mu je izpolnila vsaka želja, celo še preden si jo je zamislil, mu bogovi niso namenili srečne usode, kajti nikoli ga niso imeli za vrednega, da bi lahko premagal zlo usodo, ki se izogiba največjim strahopetcem, /…./

/…/ Povsem enako deluje tudi usoda – ta poišče najpogumnejšega, s katerim bi se lahko pomerila, nekatere prezirljivo spregleda, napade pa tiste najbolj neupogljive in pokončne, da bi v boju z njimi urila svojo moč. Muncija je preizkušala z ognjem, Fabricija z revščino, Rutilija z izgonom, Regula z mučenjem, Sokrata s strupom in Katona s smrtjo: te slavne primere lahko razkrije le težka usoda. /…/

Odlomek iz dela On Providence: Lucius Annaeus Seneca,
zbirka: Dialogues and Essays, Oxford University Press 2009.

___________

*Mednaslovi so dodani (op. prev.)