Sreče je deležna množica, deležni so je topoumneži, pa tudi veliki umi; a nesreče in strahote smrtnega življenja so izključni privilegij velikih ljudi: kdor namreč večno uživa v sreči in gre skozi življenje brez trohice duševnega pretresa, ne bo spoznal niti polovice svoje narave. Velik mož si, toda kako naj to vem, če ti usoda ne da priložnosti, da bi izkazal svojo vrlino? Stopil si v olimpijsko areno /…/: priboril si sebi venec, ne pa tudi zmage: ne čestitam ti, kot bi pogumnemu možu, temveč kot nekomu, ki je postal konzul ali pretor. To, kar si pridobil, je le pomemben položaj. Enako lahko trdim za dobrega človeka, če mu težke okoliščine nikoli niso dale niti ene same priložnosti, da bi pokazal moč svoje duše. Imam te za nesrečnega, ker nikoli nisi bil nesrečen: skozi življenje si šel, ne da bi se srečal z nasprotnikom. Nihče ne bo spoznal tvojih moči – niti ti sam. Človek namreč sebe ne more spoznati, če se ne spopade s preizkušnjami. Nihče se ni še ničesar naučil, ne da bi prej opravil testa. Zato so mnogi po svoji volji sebe izpostavili nesrečam, ki jim niso več prihajale na pot, in iskali priložnosti, da bi njihova vrlina zasijala v svetu, namesto da bi se izgubila v temi.

***

Pravim, da Bog izkazuje naklonjenost tistim, ki jim želi največjih časti, kadar koli jim da sredstva, da se nekega podviga lotijo pogumno in energično, da se lotijo nečesa, kar ni enostavno izvedljivo: krmarja lahko presojamo šele, ko se znajde sredi nevihte, vojščaka, ko se znajde sredi boja. Kako naj vem, kako pokončno bi lahko prestal revščino, če se koplješ v bogastvu? Kako ti lahko povem, s kakšno trdnostjo bi lahko kljuboval nemilosti, sramoti in javni osovraženosti, če ne bi prerasel veselja nad zvenom aplavza, če ti ne bi mogla biti odvzeta naklonjenost ljudi /…/? Kako naj vem, kako mirno bi lahko prestal izgubo otrok, če si obdan z otroki? Slišal sem, kaj si dejal, ko si tolažil druge: potem bi moral videti, ali bi tolažil tudi sebe, ali bi obvladoval tudi svojo žalost. Prosim te, ne boj se teh stvari, ki jih nesmrtni bogovi namenjajo našim dušam kot puščice: nesreča je priložnost za vrlino.

***

Upravičeno nesrečni bi se morali imenovati tisti, ki so otopeli od čezmernega užitka, kot bi jih lenobno zadovoljstvo zadrževalo v mirnem morju: kar koli jih bo doletelo, se jim bo zdelo tuje. Nesreče najbolj udarijo tiste, ki se z njimi ne srečujejo: jarem je za nežen vrat težak. Novinec prebledi ob pomisli na rano: veteran, ki ve, da je pogosto dobil zmago, potem ko je izgubil kri, pogumno gleda, kako mu odteka kri. Podobno tudi Bog utrdi, preverja in uri tiste, ki jih preizkuša in ljubi: tiste, za katere se zdi, da jih razvaja in jim prihrani težave, le začasno odvrača od prihodnjih nesreč: kajti motiš se, če misliš, da bo kdor koli ubežal nesreči. Kdor je užival dolgotrajno srečo, bo nekega dne dobil svoj delež; nesreče so pri tistih, za katere se zdi, da so jim prihranjene, le preložene. Zakaj Bog najboljše ljudi pesti z boleznijo, žalostjo ali drugimi težavami? V vojski so najbolj tvegane naloge dodeljene najpogumnejšim vojakom: general pošlje svoje najboljše čete v napad na nasprotnike v polnočni zasedi, da bi ponovno zavzeli svojo linijo ali da bi nasprotne posadke pregnali iz njihovih oporišč. Nihče od teh mož, ko se poda na pohod, ne bo dejal: “General je grdo ravnal z menoj,” temveč bo dejal: “O meni ima dobro mnenje.” Naj tisti, ki jih je doletelo to, kar šibke in strahopetne spravlja v jok, porečejo podobno: “Bog je presodil, da smo vredni tega, da na nas preizkusi in vidi, koliko trpljenja lahko prestane človeška narava.”

***

Izogibaj se razkošju, izogibaj se poženščenemu uživanju, ki pomehkuži človeške duše in se mu – dokler se jim ne pripeti nekaj, kar jih spomni na skupno usodo človeštva – vdajajo kakor nezavestni, kakor bi bili potopljeni v neprekinjeno opijanjenost. Kogar so zloščena okna vedno varovala pred vetrom, čigar noge so tople zaradi vedno menjavajočih se vročih obkladkov, čigar jedilnico segreva vroč zrak pod tlemi, ki se širi skozi stene, ne bo prenesel niti najmanjšega vetrca brez nevarnosti. Čeprav je vsako pretiravanje škodljivo, je še najškodljivejše pretiravanje v udobju, saj slabo vpliva na um, ljudi peha v prazne fantazije ter meje med lažnim in resničnim zagrne z debelimi oblaki. Mar ni bolje z vrlino ob boku kljubovati nenehnemu navalu težav kot pa se razpočiti od neprekinjene preobilice dobrih stvari? Želodec se bo razpočil, če je prenatrpan: milejša je smrt do stradajočega želodca. Bogovi z dobrimi ljudmi ravnajo enako kot s svojimi učenci ravnajo učitelji, ki največ zahtevajo od tistih, v katerih vidijo največje upe.

***

Zakaj bi se potem morali čuditi, če Bog ostro preizkuša plemenite duhove? Preprostega preizkušanja za vrlino ni. Usoda nas biča in trga: dobro, potem pa to prestanimo: to ni krutost, to je napor, in pogosteje, kot ga moramo opraviti, pogumnejši bomo postali. Najmočnejši del telesa je tisti, ki ga najpogosteje urimo: zaupati se moramo usodi, da bi nas utrdila tako, da bi ji postali kos. Postopoma bo iz nas naredila sebi enakovrednega nasprotnika. Če nam nevarnost ni tuja, se jo naučimo prezirati: telesa mornarjev se utrdijo s kljubovanjem morju, roke kmeta z delom, roke vojaka postanejo močne z lučanjem kopja, noge tekača s tekom: najmočnejši del človeka je tisti, ki ga najbolj uri. Podobno se tudi duša z vzdržljivostjo nauči prezirati moč nesreč, ki jo doletijo.

***

K temu dodaj, da je v dobro vsakogar, da bi morali dobri ljudje tako rekoč aktivno delovati in opravljati svoje naloge. Bog ima enak cilj kot modrec, to je dokazati, da stvari, po katerih množica hrepeni, in stvari, ki se jih boji, same po sebi niso ne dobre ne slabe. Le če jih dodeli dobrim ljudem, bo očitno, da so dobre, in da so slabe, le če jih dodeli slabim ljudem /…/ Bogastvo samo po sebi ni dobro: zato naj ga zvodnik Elij le ima /…/ kajti Bog vrednost želenim stvarem najučinkoviteje odvzame tako, da jih dodeli najslabšim ljudem in jih odvzame najboljšim.

***

“Toda zakaj Bog dovoli, da se zlo dogaja dobrim ljudem?” Tega ne dovoli: odvzame jim vse zlo, kot so zločini in pohujšljiva zloba, predrzne misli, pohlepne namere, slepi užitki in hlepenje po sosedovih dobrinah. Bog dobre ljudi varuje in ščiti. Mar boste od Boga zahtevali, naj skrbi še za prtljago dobrih ljudi?

***

Predstavljaj si, torej, da Bog reče: “Ti, ki si izbral pravičnost, kaj se še pritožuješ nad menoj? Drugim ljudem sem dodelil stvari, ki nimajo resnične vrednosti, in njihove prazne duše zapeljal v dolge in zavajajoče sanje: okitil sem jih z zlatom, srebrom in slonovino, toda znotraj njih samih ni nič dobrega. Če bi pri tistih ljudeh, ki jih imaš za srečne, videl – ne njihove zunanjosti, temveč njihovo skrito življenje – bi sprevidel, da so resnično nesrečni, ubogi in nizkotni, okrašeni le na zunaj kakor zidovi njihovih hiš. Sprevidel bi, da njihova sreča ni globoka in pristna: je le zunanja glazura, in to tanka. Dokler torej lahko stojijo pokonci in se razkazujejo, kot se jim zahoče, se bleščijo in slepijo druge; ko pa se zgodi nekaj, kar jim sname masko, vidimo, kako se je globoko za vso to nepristnostjo skrivala prava trohnoba.

***

Tebi sem dodelil resnične in trajno dobre stvari, ki postanejo večje in boljše, bolj kot jih obračamo naokoli in si jih ogledujemo z vseh strani. Dodelil sem ti, da preziraš nevarnost, da preziraš strast. Ne prizadevaj, da bi se bleščal navzven, vse odlike prihajajo od znotraj. Tudi kozmos zanemarja to, kar leži zunaj njega, in se radosti v kontemplaciji samega sebe. Vse, kar je dobrega, sem naselil znotraj tvojih prsi: tvoja sreča je, da ne potrebuješ sreče. ‘Toda doletijo te številne žalostne, strahotne stvari, ki jih je težko nositi.’ No, čeprav teh nisem mogel odstraniti s tvoje poti, sem tvoji duši dal moč, da jih vse premagaš: pogumno jih nosi. V tem lahko presežeš celo Boga; On je onkraj trpljenja in zla; ti si nad njim. Preziraj revščino; nihče ne živi tako reven, kot je bil ob rojstvu. Preziraj bolečino; bodisi te bo zapustila ona ali pa boš ti zapustil življenje. Preziraj smrt; z njo te bodisi ne bo več ali pa te bo odvedla drugam. Preziraj usodo; dal ji nisem nobenega orožja, ki bi lahko doseglo tvoj um. Predvsem pa sem poskrbel, da te nihče ne more zasužnjiti brez tvoje volje – pot za beg ti je odprta: če se odločiš, da se ne boš boril, lahko zbežiš.”

Odlomek iz dela On Providence: Lucius Annaeus Seneca,
zbirka: Dialogues and Essays, Oxford University Press 2009.