Legendarna bitka pri Termopilah –
Leonidas in peščica pogumnih mož spreminjajo tok zgodovine

Obstajajo bojevniki in izvrstni bojevniki. Elita takih ljudi, ki se blešči nad vsemi, zavzema edinstven prostor v zgodovini, v slavi nesmrtnih, ki so premostili brezno med smrtniki in izjemnimi možmi. Za nekatere med nami so te zgodbe le prikaz poguma, vendar gre za ljudi, ki so spreminjali tok zgodovine skoraj na lastno pest. In prav ta združitev uravnoveša mit in legendo. Ena takih legend, ki ostaja vzor poguma, je bila velika bitka pri Termopilah iz leta 480 pr. n. š. Mož časti v tej bitki je bil špartanski kralj Leonidas, nesebičen heroj in bojevnik, strateg in neustrašen poveljnik.

Perzija je bila v 5. stol. pr.n.š. vojaška velesila, ki je obvladovala skoraj celotno Sredozemlje. Edino še nezasedeno ozemlje, ki ji je povzročalo preglavice, je bila Grčija. Tedaj so Grčijo sestavljale majhne mestne državice ali t. i. polisi, ki niso bili povezani med seboj. Grožnja, ki jim je pretila iz vzhoda, je napovedovala njihovo pogubo, saj se posamični polisi niso bili sposobni zoperstaviti orjaški perzijski vojski. Peščica modrih ljudi je uvidela, da ne smejo gledati le na lastne koristi in dobrobit, temveč se morajo združiti in boriti za skupno dobro.

Kserks, tedanji perzijski kralj in sin Dareja I., ki je sramotno izgubil bitko proti Atencem pri Maratonu, je v svojem srdu in želji po maščevanju očeta spravil v zagon grozljiv vojni stroj. Gradil je bojne ladje po vsem svojem ozemlju in v treh letih je bilo nared za bitko kar 1200 vojnih ladij. Kot svoje zaveznike je pozval še Kartažane, da se mu pridružijo in podredijo vse Grke, ki živijo na Siciliji in v Italiji, sam pa si je nameraval podjarmiti vse, ki so prebivali na grškem ozemlju. Zbral je pehoto in konjenico iz vseh satrapij in nato krenil na bojni pohod. Na svoji poti je dal zgraditi most čez Helespont in skopati kanal skozi Atos. Namen tega ni bil le narediti varen in hiter prehod za svojo vojsko, temveč z veličastnostjo svojih dejanj Grkom pognati strah v kosti. Medtem pa je razposlal po celotni Grčiji svoje sle, da bi zahtevali od Grkov prst in vodo, kar je pomenilo obljubo zvestobe in neupiranja.

Združevanje Grčije

Ko so Grki izvedeli za napredovanje perzijske vojske, sta Synetus, ki je bil na čelu Lakedemoncev, in Temistokles, poveljnik Atencev, poslala zastopnike po državicah s prošnjo, naj pošljejo svojo vojsko, ki bi se združila v skupni obrambi prehodov. Kmalu sta ugotovila, da je večina Grkov, ki so živeli v bližini prehodov, že obljubila Perzijcem prst in vodo in se razočarana vrnila nazaj. Del Grkov se je odločil, da se bo boril za združeno Grčijo, del pa jih je prestopil na stran barbarov. Dejanje slednjih je postalo prispodoba za vse strahopetce, ki se bojijo prihodnosti, in izdajalce skupne svobode.

Nato so se Grki zbrali v ožini in ponovno poslali predstavnike h Grkom, ki so še bili nevtralni, da bi jih spodbudili k boju za skupno svobodo. Nekateri od teh so se nemudoma priključili Grkom, medtem ko so ostali še vedno omahovali in v strahu za svojo lastno varnost zaskrbljeno čakali na izid vojne.

Poseben primer so bili Argejci, ki so poslali svoje predstavnike na istmoški kongres in tam obljubili, da se bodo pridružili grški zvezi pod pogojem, da jim bo kongres dal določen delež vodilnih položajev. Vodje kongresa pa so jim odgovorili: ”Če mislite, da bi mi raje imeli neprimernega Grka za vodjo kot barbara za gospodarja, se motite, zato raje ostanite nevtralni.” Jasno je, da zveza ni hotela sprejeti pomoči dodatne vojaške čete, ki ne čuti iskrene pripadnosti, in s tem dejanjem zatajiti svoj najbolj plemeniti del ter prodati svoj ideal v strahu pred porazom. Ni bila pomembna navidezna fizična varnost, ampak svoboda in plemenitost, ki jo mora ohraniti družba, kateri mora biti vodstvo za zgled. Le taka družba je sposobna premostiti največje ovire in postaviti zdrave okvire za slehernega prebivalca. Rečeno jim je še bilo, da v kolikor imajo težnje po vodilnih položajih, morajo prej opraviti dejanja, s katerimi si bodo zaslužili vodstvo in čast, ki ga spremlja.

Ko je grška zveza prosila za pomoč Gelona na Siciliji, je ta prav tako v zameno zahteval vrhovno vodstvo nad helensko vojsko. Atenski predstavnik je jasno povedal, da ne potrebujejo vodje, temveč vojsko. Vodstvo kopenskih sil je že pripadalo Lakedemoncem, morskih sil pa Atenam. Lakedemonci so bili znani kot najbolj sposobni bojevniki, vredni zastopanja Grčije. Atene, od koder je po Homerjevih besedah prihajal mož, ki je pred Trojo znal bolje kakor kdorkoli postaviti in razporediti čete, pa so bile največja grška pomorska sila, zaradi česar jim nihče ni mogel zameriti, če so poveljstvo na morju zahtevale zase. Še več, dejal je, da bi vodstvo na morju odstopili le Lakedemoncem, če bi ga ti zahtevali. A Gelon je videl le sebe in priložnost, da se v dani situaciji postavi in izkaže, namesto da bi uvidel, da je edina pomembna skupna svoboda, za katero mora vsak skromno in nesebično sprejeti svojo nujno potrebno vlogo, vodstvene položaje pa prepustiti najbolj sposobnim in častnim ljudem, saj je le na ta način moč doseči višji skupni cilj.

Prav tako nečastno so se odzvali tudi Kerkirci. Ko so odposlanci grške zveze prišli do njih z isto prošnjo za pomoč, so sicer privolili, saj bi v primeru poraza Grkov tudi njih doletelo suženjstvo. To je bilo sicer lepo slišati, a ko je bilo potrebno poslati pomoč, so se s šestdesetimi ladjami sicer res odpravili na Peloponez, vendar so se tam zasidrali in le čakali na razplet vojne. Pričakovali so namreč, da si bodo Perzijci s svojo veliko premočjo podjarmili celotno Helado. V tem primeru bi perzijskemu kralju lahko rekli:

”Gospod, Grki so nas hoteli v tej vojni pritegniti na svojo stran, ker imamo dokaj močno ladjevje, vendar se nismo hoteli zoperstaviti tebi in storiti ničesar, kar bi ti bilo neljubo.” A stvari se niso odvijale na tak način, zato so se pred Grki zagovarjali, da se niso udeležili bitke, ker zaradi pasatnih vetrov niso mogli objadrati Maleje in priti do Salamine.

Takih dvoličnih igralcev človek pri svojem prizadevanju za dobro žal sreča vse preveč. Vendar pa se vztrajni pobudniki za združitev Grčije, ne glede na nečasten odziv nekaterih, niso vdali in izgubili upanja ter vztrajno podžigali in širili zavest o enotnosti. Uspelo jim je spodbuditi iskrico v ostalih, in tako je večina Grkov Perzijcem jasno pokazala vnemo, ki so jo čutili do skupne svobode.

Priprave na boj

Grki so svoje ladjevje postavili v morsko ožino na Artemisu na Evboji, kajti predpostavljali so, da je ta kraj primeren za srečanje s številčno močnejšim sovražnikom. V obrambo Termopilske ožine pa so poslali hoplite, da bi barbarom preprečili prodiranje v notranjost Grčije. Tudi ta lokacija je bila izbrana zato, ker je ožina onemogočala veliki perzijski vojski, da bi se vsa naenkrat zgrnila nad njih. Vodja enote, poslane v Termopile, naj bi bil špartanski kralj Leonidas, človek, ki je imel za seboj veliko vodstvenih izkušenj in pogumnih dejanj.

Ko so ga na kongresu imenovali za to vlogo, je dejal, da potrebuje le 1000 ljudi, ki mu bodo sledili. Oporekali so mu, da je to premalo ljudi za ogromno perzijsko vojsko, in mu naročili, naj jih vzame več, a je odgovoril: ”Da bi preprečil barbarom prehod preko ožine, jih je res premalo, vendar jih je za nalogo, ki jim je namenjena, veliko.” Nato so ga vprašali, ali misli, da jih vodi v nepomembno nalogo, on pa jim je odgovoril: ”Na videz jih vodim v obrambo ožine, v resnici pa v smrt za svobodo vseh.” Niso se zavedali, da se je pripravljal na smrt in ostalim Grkom želel dati čas, da zberejo svojo vojsko. Ne le z besedami, temveč tudi z dejanji je dokazoval svojo čast in levje srce, ki je bílo za celotno Grčijo.

Prerokba iz delfskega preročišča, kjer so se Špartanci pred tem pomembnim dogodkom posvetovali, je govorila: ”V kolikor Špartanci ne bodo objokovali smrti kralja, bo Šparta padla.” Leonidas se je v prerokbi prepoznal, vendar se je ni ustrašil in se ni oklepal lastnega življenja. Sprejel je svojo usodo in vztrajal pri svoji dolžnosti. Prav v tem času so v Šparti praznovali tradicionalni praznik carnei. Zaradi tega svetega praznika špartanski Efori niso dovolili vojakom oditi z Leonidasom. A perzijska vojska je hitro napredovala, zato je bilo treba nemudoma ukrepati in jo zaustaviti za toliko časa, da bi se lahko ostala grška vojska organizirala in pripravila. Ker je celotna Grčija računala na vodstvo Šparte pri kopenskih spopadih in so bili prav oni tisti, ki so ostalim vlivali pogum, je Kralj Leonidas, kljub temu, da ni imel podpore s strani Eforov, s seboj vzel svojo osebno četo, ki je zajemala le 300 izbranih hoplitov, in se podal v obrambo prehoda. Poleg njih je prispelo v Termopilsko ožino še 1000 ostalih Lakedemoncev in 3000 drugih Grkov. Tudi Lokrijci, ki so živeli ob Thermopilskem prekopu in so že dali prst in vodo Perzijcem, so si, potem ko so slišali, da prihaja Leonidas s svojimi četami, premislili in se priključili k Grkom. Tako se jim je pridružilo še 1000 Lokrijcev in 1000 Melisanov.

Boj

Ko je Kserks preštel svojo bojno opremo, je odrinil naprej s svojo vojsko skupaj z ladijsko floto, ki je spremljala ostale. Na poti so se mu pridružili še vojaki iz Evrope, tako da je zbral več sto tisoč vojakov (po Herodotu celo pet milijonov). Ljudje so pripovedovali, da so se neusahljive reke izsušile, ko so se neskončne množice skušale napojiti, in da so bila morja prekrita z jambori perzijskih ladij. Zgodovinski viri si niso enotni glede številk, nedvomno pa je bila po vseh tedanjih zgodovinskih zapisih to največja vojna sila.hoplit

red spopadom je Kserks poslal odposlance, da preverijo grško psihično stanje in jim prenesejo Kserksov ukaz, naj odložijo orožje in postanejo perzijski zavezniki, da bi nepoškodovani lahko odšli v svoj domači kraj. Vsem Grkom, ki bodo storili tako, bo dal več zemlje in boljšo, kot so jo tedaj imeli. Ko je Leonidas slišal za ukaz odposlancev, jim je odvrnil: ”Če bi postali njihovi zavezniki, bi jim bili bolj koristni, če bi obdržali orožje. V kolikor pa se spustimo v vojno z njimi, se bomo najbolje borili za našo svobodo, če orožje obdržimo. Kar pa se tiče ozemlja, ki nam ga obljublja – Grkov njihovi očetje niso učili pridobivati zemljo s strahopetnostjo, temveč s pogumom.” Špartanci so se zavedali, da mora človek biti aktiven in koristen ne glede na okoliščine in vlogo. Bojevnik brez orožja zgubi smisel. Poleg tega se ne sme podrejati iz strahu, temveč, če se že mora, iz odgovornosti in spoštovanja. Zato mora ohraniti svoje dostojanstvo in čast ne glede na situacijo.

Kserks, ki ni poznal vzvišenosti Špartancev, zaverovan v svojo premoč in misleč, da se bodo Grki prestrašili, je počakal štiri dni. Ko pa je videl, da so Grki odločni, je peti dan začel z napadom. Najprej je v boj poslal Medejce in brate ter sinove tistih, ki so padli v bitki pri Maratonu, saj je mislil, da bodo stresali maščevanje nad Grke z največjim besom. Medejci so napadli, vendar se je Leonidas premišljeno pripravil in postavil Grke na najožji del prehoda. Napad je bil silovit, vojaki so se bíli z ramo ob rami, bojne črte so bile tesno skupaj in precej časa je bil boj izenačen. Z Leonidasovo spodbudo k spopadu, s svobodo v mislih in s svojo srčnostjo so Grki prisilili Medejce k umiku.

Mesto Medejcev so takoj prevzeli spočiti Cisijci in Sacsi, izbrani zaradi svojega poguma. Čeprav so se borili proti možem, ki so bili izčrpani, so se lahko zoperstavili nevarnemu spopadu le za kratek čas, nato pa so jih Leonidasovi vojaki pobili.

Ko je Kserks videl, da je bojišče posejano z ogromno mrtvimi trupli, saj barbari niso zdržali odpora hrabrih Grkov, je poslal naprej izbrano perzijsko vojaško enoto, imenovano “Nesmrtni”, ki je zaradi svojih pogumnih dejanj uživala največji sloves v vsej vojski. Tudi slednji so po kratkem odporu padli, zato so prekinili z bitko. Barbari so utrpeli veliko izgubo, medtem ko so Grki izgubili le malo mož.

Naslednji dan je Kserks videl, da se bitka obrača drugače, kot je predvideval, zato je izbral med vsemi svojimi možmi take, ki so bili znani po svoji vzdržljivosti, hrabrosti in drznosti. Pred bitko jim je obljubil pomembna darila, če bodo silovito ukrepali, v primeru bega pa jim je zagrozil s smrtno kaznijo. Po gorečem spodbujanju so se divje, kot ena sama ogromna masa, zagnali proti Grkom. Leonidasovi vojaki so strnili svoje vrste v živi zid. Začel se je neizprosen boj. Grkom sta goreča vnema in vzdržljivost omogočili, da so pobili veliko izbranih barbarov.

Ne številčna premoč, ne obljubljanje bogastva, ne ustrahovanje s smrtjo niso v Perzijcih vzbudili večje motivacije, kot so jo imeli Grki. Boj za domovino in lastne pravice skupaj z občutkom pripadnosti in enotnosti je vanje vlil toliko moči, da so bili sposobni dejanj, ki so presegala vse predstave o človeških zmožnostih.

Medtem ko je bil kralj Kserks prestrašen in je mislil, da noben vojak ne bo imel več poguma vstopiti v boj, je prišel k njemu Trahijec Efialtes, domačin, ki je poznal hribovito področje tiste regije, in je v zameno za materialno bogastvo ponudil, da bo vodil perzijsko vojsko po pozabljeni ozki in strmi poti, po kateri bi lahko prišli Leonidasovim vojakom za hrbet. Tako obkrožene bi jih z lahkoto premagali. Zadovoljen Kserks je pod krinko noči z njim poslal 20.000 vojakov. Vendar je eden izmed perzijskih mož, po imenu Tyrrhastiadas, ki je bil časten in pokončen v svojih dejanjih, dezertiral iz perzijskega tabora in ponoči prišel do Leonidasa ter ga obvestil o perzijskih namenih. Ko so Grki slišali za to, so se zbrali sredi noči in se posvetovali glede nevarnosti, ki jim preti. Leonidas, kralj Špartancev, je ukazal Grkom, naj odidejo, Špartanci pa bodo ostali in ščitili njihov umik. Slednjim ni dovolil oditi in opustiti obrambo prehoda, saj je primerno, da tisti, ki vodijo Helado, častno umrejo v službi za svojo domovino. Tudi sami Špartanci se niso hoteli oddaljiti od svoje naloge, zato so raje ostali in pogumno gledali usodi v oči.

Kmalu zatem so ostali odpotovali, medtem pa so Leonidas in njegovi opravili velika osupljiva dejanja. Poleg njegove čete je ostalo še nekaj Lakedemoncev, vsega skupaj jih ni bilo več kot 500 mož, vojakov, ki so bili pripravljeni na srečanje s smrtjo v korist Helade.

Ko so Perzijci med prebijanjem po težavni poti naleteli na Leonidasa, ujetega med njihovimi silami, je bilo za Špartance izgubljeno vsakršno upanje na lastno rešitev. Enoglasno so prosili svojega vodjo, naj jih vodi proti Perzijcem, še preden se bodo ti zavedli, da so Grki obkoljeni. Leonidas je odobraval vnemo svojih vojakov in jim ukazal: ”Sedaj na hitro nekaj pojejte, saj bomo večerjali v Hadu z bogovi.” Sam je v skladu s svojimi navodili vzel le toliko hrane, da bi ohranil moči in prenesel breme boja.

Potem ko so se na hitro okrepčali, je ukazal vojakom naj napadejo perzijski tabor in pobijejo vsakogar, ki jim pride naproti. Vojaki so v skladu z dobljenimi navodili oblikovali strnjeno celoto in se pod krinko noči spustili v perzijski tabor. Leonidas, ki je vodil naskok, in prav tako barbari, presenečeni zaradi nenadnega napada, so skupaj stekli k šotorom in pri tem zganjali velik hrup. Mislili so, da je nad njih prišla celotna grška vojska. Veliko so jih pobili Leonidasovi vojaki, še več pa so jih potolkli njihovi tovariši, ki so jih v popolni zmedi in temi imeli za sovražnike. Prišlo je do velikega pokola, saj ni bilo nikakršnega generalnega ukaza in med bojevniki je zavladal popoln kaos. Špartanci so se borili s palicami kopij, z meči, nato s pestmi in brcami ter pustili za seboj več kot 20.000 mrtvih Perzijcev.

Vse dokler je bila noč, so begali po celotnem bojnem polju, ko pa se je zasvital dan in je celotno dogajanje postalo očitno, so Perzijci videli, da je bilo Grkov v resnici malo in so nanje začeli gledati s prezirom. A kljub temu se niso spustili z njimi v boj iz oči v oči, ker so se bali njihovega junaštva, temveč so z varne razdalje nanje začeli streljati puščice in metati kopija in jih tako vse do zadnjega pobili.

Tak je bil konec življenja Leonidasa in njegovih vojakov, ki so branili prehod Termopile.
Tistih, ki padli so pri Termopilah,
veličastna je usoda, častna smrt;
Oltar je njihov grob, namesto solzá večni spomin
in njih usoda hvalospev.
Te mrliške oprave zasenčila ne bosta ne rja,
ne čas, ki vsemu vlada; ta pripada hrabrim možem.
Ta sveti kraj si vzela za svoj dom je slava Helade.
Priča temu je Leonidas, kralj Špartanski,
ki velik ornament kreposti zapustil je in večno slavo.

Simonides iz Creosa – 480 pr. n. š.

Nesmrtnost

Kdo ne bi gledal na zaslužnost teh mož z občudovanjem? Vztrajali so v svoji enotnosti in niso opustili naloge, ki jim jo je Grčija dodelila, temveč so se z veseljem odpovedali lastnemu življenju za skupno svobodo in raje pogumno umrli, kot da bi živeli v sramoti. Kdo bi si mislil, da bi si četa petstotih drznila napasti desettisočglavo množico vojakov? Kateri človek iz kasnejših časov bi se lahko kosal s pogumom teh mož, ki so se znašli v nemogoči situaciji, vedoč, da so njihova telesa podjarmljena, a niso podredili svojega duha? Tem ljudem je izmed vseh, ki jih pomni zgodovina, poraz prinesel večjo slavo, kot tistim, ki so v enostavnejših bitkah zmagali. Pomembna je srčnost mož, in ne sam izid njihovih podvigov. Pred očmi je treba imeti njihov namen, saj se vrednost ljudi meri po tem, za čimer stremijo.

Upravičeno lahko verjamemo, da so bili ti ljudje bolj zaslužni za svobodo Grkov kot tisti, ki so zmagovali v kasnejših bitkah proti Kserksu. In ko so bila dejanja teh hrabrih mož kasneje priklicana v spomin, je bil Perzijcem odvzet pogum, Grke pa je tisto dejanje spodbudilo k izpolnjevanju podobnih podvigov.

Le malo ljudi je bilo pripravljenih boriti se za skupno dobro, in čeprav podpore niso uživali v celoti, so bili prav oni tisti, ki so ostale spodbujali, vztrajali in s svojimi dejanji izkazali moč, pogum in bojevitost. Niso se ustavili, čeprav so jih zapustili celo njihovi najbližji. Prav v tej pokončnosti človeka, ko vsa zunanja pomoč odpade in ko posameznik ostane sam, se kaže njegova dejanska moč. Moč, čeprav leži le v peščici ljudi, lahko zaradi njihove iskrene plemenitosti premaga nepremostljive ovire. Pri tem niti ni toliko pomembno, kaj so v danih okoliščinah dejansko storili, temveč kako so se postavili in kaj so prenašali. Njihova moč ni usahnila skupaj z njihovimi telesi, temveč se je prenašala naprej in postali so nesmrtni; tako so med Grke vnesli impulz, ki je bil duhovna hrana vseh sodobnikov in kasnejših generacij. Še danes so živi zgled modernemu človeku, ki mora v boju z raznimi težavami najti v sebi to razboritost, dvigniti oči nad samega sebe k skupnemu dobremu in pogledati v večnost, v območje, kjer vlada Ljubezen, ter se zanjo boriti.

Še danes kljubuje času napis, vklesan na spomeniku v Termopilah, ki je posvečen herojem, in popotnike spomija na pokončnost mož, ki so pred 2500 leti zvesto spoštovali zakone svoje države:

‘Pojdi, mimoidoči, in povej Špartancem, da tukaj ležimo, ubogajoč njihove zakone.”

Avtor: Andrej Praček