Kult mladosti in zlata leta
Le kdo še ni videl reklame za obrazno kremo, na kateri sta upodobljeni mati in hči z enako sijočo poltjo, kožo, ki je pri obeh napeta kot otroška – obe večno lepi in mladi? Veselo se smehljata v fotoaparat in nevede človek pomisli, da sta nedvomno tudi najboljši prijateljici.
Današnji ideal mladosti in lepote gre z roko v roki s pospešenim staranjem prebivalstva, kar je pravzaprav protislovje. Leta 2050 se bo namreč po izračunih povprečna starost v Evropi z današnjih 39 povzpela na 49 let. Medtem ko politiki ob tem zaskrbljujočem demografskem razvoju ostajajo nemočni, pa se del gospodarstva že preusmerja na izdelke, narejene posebej za starejše uporabnike, kot so npr. mobilni telefoni z glasovno pošto ali večjim ekranom, s katerega lahko berejo tudi brez očal. Proizvajalci avtomobilov načrtujejo modele, prilagojene ljudem s telesnimi pomanjkljivostmi, turistične agencije pa se usmerjajo na potrebe starejših dopustnikov, ki se raje odpravijo na križarjenje kot na smučanje. V državah tehnološko razvitega Zahoda upokojencem ni šlo še nikoli tako dobro kot danes in nikjer drugje na svetu niso deležni takšne oskrbe. Na razpolago imajo zdravnike, fizioterapijo, medicino, zdravljenje, rehabilitacijo, dolga potovanja, šport za starejše osebe itn. Ljudi v svojih zlatih letih lahko srečamo na vsakem koraku – dobro so negovani, mladostni, premožni, čili in polni pobud. S svojo identiteto nimajo težav. Svoje življenje želijo uživati, saj so navsezadnje desetletja garali.
Toda izgubljenost generacije med 15. in 25. letom, ki dejansko poseduje to v zvezde kovano mladost, je v ostrem nasprotju z zgoraj navedenim. Če je bilo še pred 20. leti nadvse zaželeno odrasti, danes pri vse večjem številu mladih upada želja po pridobitvi svojega mesta v družbi. Še nikoli niso odrasli hoteli na vse kriplje ostati mladi tako kot danes. V katero smer se bodo razvijali mladi, če pa njihovi starši za vsako ceno želijo živeti tako kot njihovi otroci?
Vse to je razvidno že navzven, kajti odrasli se po svojem načinu oblačenja, pričeski in vedenju pogosto sploh ne razlikujejo od svojih otrok. Marsikateremu dekletu gre v nos to, da njihova mati nakupuje oblačila v istih trgovinah kot ona, medtem ko očetje hodijo naokrog v supergah in z narobe obrnjeno bejzbolsko čepico ter svoje sinove spremljajo na pop koncerte. Mladim tako preostaja vse manj lastnega prostora, ki jim ga zavzemajo njihovi starši, saj obiskujejo iste lokale in isti kino. Ali ima potem sploh še smisel odrasti? Nemški filozof Dieter Thomä je nekoč dejal: “Kdor jemlje prostor svojim lastnim otrokom, jih prikrajša za občutje dolge, težke poti, ki nekega dne pripelje do odraslosti.” Toda otrokovo potovanje in iskanje svoje lastne prihodnosti se konča tam, kjer že je. Le kako naj mladi odrastejo, če pa postajajo odrasli vse mlajši? Povzdigovanje mladosti je postalo glavni izraz splošne materialistične kulture.
Po drugi strani mladost ne more biti stanje, odvisno od fizične starosti in števila proslavljenih rojstnih dni. Pri iskanju večne, neminljive mladosti sem se odločila, da bom izpostavila naslednje točke:
Bodimo v skladu s svojimi leti. Ne glede na to, koliko smo stari, naša leta zaznamujejo osebnost – tako kot vplivajo na barvo las ali naše sposobnosti. Bodimo ponosni na izkušnje, ki smo jih nabrali in veselimo se miru in modrosti, ki nam ju te prinašajo. Ne tarnajmo nad staranjem in brez zadržkov odgovorimo, ko nas nekdo vpraša po naši starosti.- Ohranimo svoje dostojanstvo. V znameniti pesmi “Desiterata” je zapisano naslednje: “Spokojno sprejmi izkušnje let in postopoma opuščaj stvari iz mladosti.” Razmišljajmo o svojem vedenju in izogibajmo se neprimernem in občasno celo neokusnem izkazovanju mladostnosti.
- Glejmo na smrt kot na prijateljico. Duša je nesmrtna, smrt pa samo prehod v drugo obliko obstoja. Stoiki so govorili: “Celo življenje se moramo učiti umreti.” Brez strahu “proslavljajmo” vse tiste majhne smrti v življenju, ki so povezane z novim življenjskim obdobjem (rojstni dan, novo leto, konec neke življenjske faze itn.) in se zavedajmo, da se nič ne konča enkrat za vselej.
Iz antike poznamo zlato Afrodito, boginjo večne, notranje mladosti. Kaj ta pravzaprav pomeni, nam bo pojasnil govor, ki ga je rimski cesar in filozof Mark Avrelij naslovil na svoje vojake in v katerem jih poziva, da najdejo svojo lastno večno mladost.
Govor Marka Avrelija
“Mladost ni eno od življenjskih obdobij, temveč stanje duha. Mladost je izraz volje, zmožnost spoznavanja in moč občutkov. Predstavlja zmago poguma nad strahopetnostjo, zmago želje po avanturi nad udobnim življenjem.
Človek ne postane star, ko doseže določeno število let. Človek postane star, ko izgubi svoje ideale. Leta sicer puščajo sledi na obrazu, izguba idealov pa pušča sledi na duši. Predsodki, neodločnost, strah in brezup so naši sovražniki, ki nas pritiskajo k zemlji in ki nas bodo še pred smrtjo spremenili v prah.
Mlad je tisti, ki se lahko še vedno čudi in navdušuje, tisti, ki kot otrok neutrudljivo sprašuje: ‘In potem?’ Tisti, ki izziva dogodke in se radosti nad igro življenja. Mladi ste toliko kot vaša vera. Stari ste toliko kot vaši dvomi. Mladi ste kot vaše samozaupanje in vaši upi. Stari kot vaša potrtost. Mladi boste ostali, vse dokler boste dojemljivi za Lepo, Dobro in Veliko, dojemljivi za glasove narave, svojih bližnjih, tistega nepojmljivega. Če bo vaše srce nekega dne posušeno zaradi brezupa in razžrto od cinizma, naj se Bog usmili vaše duše – duše starca.”
