Kritike in dobri zgledi
Čeprav mnogi pogosto govorijo o konstruktivnih in destruktivnih kritikah, si upam ne strinjati se s to razdelitvijo, ker nam vsakodnevne izkušnje kažejo, da so kritike vedno destruktivne. Ni težava v sami kritiki kot racionalnem postopku, temveč v tistih, ki delujejo pod vplivom čustvenih in subjektivnih impulzov namesto z zdravim razumom.
Živimo v svetu, ki nosi masko gotovosti in zanesljivosti, toda v globini vsakega človeka se bolj ali manj očitno kažejo negotovost, dvom in strah. Zmožnost delovanja in ustvarjanja se je precej zmanjšala; zmožnost razumevanja težav in njihovega preseganja je ošibila zaradi neznanja, ki je prisotno na vseh področjih. Človek se poskuša zaščititi tako, da tudi svoje strahove in nezmožnost skrije pod masko kritike. Na splošno je vse postalo tarča kritik, in to seveda destruktivnih, kajti slabši kot so drugi, bolje se počuti tisti, ki se tako nezavedno brani s skrivanjem lastnih napak. Kdor kritizira, je samodejno tisti, ki ve, tisti, ki lahko domnevno vse naredi bolje od drugih, in tisti, ki ima rešitve za vse probleme.
Kdor kritizira, nikoli ne poskuša poiskati ničesar dobrega v ničemer; ne opraviči niti ene napake; ne odpusti niti ene pomanjkljivosti. Kdor kritizira, meni, da si lasti vso resnico in da je brez kakršnih koli napak. V najboljšem primeru bo svoje – po potrebi večje ali manjše – pohvale omejil le na osebo, skupino ali družbeno-politično skupino, v kateri se počuti zaščitenega. Kdor kritizira, vsekakor budno pazi, da svojih zamisli ne bi udejanjil v praksi, kajti ni boljšega načina, kot je delovanje, da bi se pokazalo, da je lahko tudi on tarča enakih ali še hujših kritik od teh, ki jih je izrekel. Kritika rodi kritiko; zlonamernost rodi le zlonamernost.
To ne pomeni, da moramo zapreti oči in usta, si zamašiti ušesa ter dopuščati vse, kar je dejansko napačno. Menim, da so številni načini, na katere lahko pokažemo na napake, in številni načini, da kritičnega duha usmerimo proti sebi v prizadevanju, da bi se izboljšali, kar vsaj opravičuje tako kritiko. Kljub splošno sprejetim zablodam, katerih sužnji smo zaradi današnjega popačenega načina življenja, nedvomno na svetu obstajajo ljudje z dobro voljo. Nedvomno ni nič lepšega od tega, da tem ljudem izkažemo priznanje zaradi njihovih dosežkov in jih spodbujamo. Nedvomno pa je tudi to, da če ne najdemo ničesar, kar bi bilo vredno, ni konstruktivnejše kritike, kot je ta, da sami začnemo delovati za nekaj, kar je po našem mnenju dobro in možno. Zgled je še naprej najučinkovitejši način poučevanja, najboljši dokaz in najmočnejši argument.
