Leta 1940 so štirje najstniki med igro po naključju odkrili jamo v Lascauxu z upodobitvami, katerih starost je ocenjena na 17.000 let. Ko so presunjeni zrli v skrivnostne poslikave in njihovo neznano govorico, se verjetno sploh niso zavedali, da je to odkritje odprlo nova vprašanja o začetkih umetnosti in s tem tudi človeka v današnjem pomenu besede.

Na prvi pogled med temi izredno realističnimi in živimi liki ne najdemo povezave oziroma vnaprej določenega reda. Toda v devetdesetih letih prejšnjega stoletja je nemški raziskovalec dr. Michael Rappenglück predstavil svojo astronomsko-koledarsko interpretacijo poslikav.

Po njegovem mnenju simbolične poslikave Lascauxa prikazujejo lunine mene. Skupine pik in kvadratov med risbami bikov, antilop in konjev naj bi se nanašale na 29-dnevni lunin ciklus. Pod upodobitvami jelenov v drugem delu jame je prav tako odkril niz 13. pik, ki se končujejo s kvadratom, kar naj bi predstavljalo polovico luninega ciklusa. Kvadrat naj bi se nanašal na dneve, ko luna ni vidna. Po trditvah dr. Rappenglücka naj bi poslikave predstavljale najstarejši lunarni koledar.

Obstajajo tudi drugačne interpretacije, vendar se razlagalcem pravi pomen vedno znova izmika. Preostane nam le, da občudujemo izjemno lepoto skrivnostnih poslikav, čeprav morda nikoli ne bomo uspeli razvozlati njihovega izmuzljivega jezika. Kakorkoli obrnemo – te upodobitve vsekakor potrjujejo, da je človek znal ustvarjati neprecenljiva umetniška dela že v zelo oddaljeni preteklosti.