Tedaj je dejal bogataš: “Govori nam o Dajanju.”

In odgovoril je:

“Malo dajete, če dajete to, kar imate.

Resnično dajete šele takrat, ko dajete del sebe.

Kajti kaj je vaše imetje, kot le kup stvari, ki jih hranite iz strahu pred stisko jutrišnjega dne?

In jutri, kaj naj bi prinesel jutri pretirano zaskrbljenemu psu, ki zakoplje kosti v sipki pesek, ko spremlja romarje v sveto mesto?

Mar ni strah pred revščino že revščina?

Mar ni strah pred žejo ob polnem vodnjaku že neugasljiva žeja?

Nekateri dajejo malo, čeprav imajo veliko – in še to dajejo zaradi priznanja. Njihova skrita želja umaže to, kar so dali.

Nekateri pa imajo malo in dajejo vse.

Le ti zares verjamejo v življenje in v radodarnost življenja in njihova zakladnica se nikoli ne izprazni.

Nekateri dajejo z radostjo, in ta radost je njihovo plačilo.

Nekateri dajejo z bolečino, in ta bolečina je njihov krst.

Nekateri pa dajejo in pri tem ne poznajo niti bolečine, niti ne iščejo radosti, niti jih ne spremlja občutek vrline.

Dajejo kakor mirta, ki v daljni dolini širi svoj vonj okoli sebe. Skozi roke takšnih spregovarja Bog in skozi njihove oči se smehlja na zemljo.

Dobro je dajati, kadar vas za to prosijo, še bolje pa je dajati, kadar vas ne prosijo, iz razumevanja;

Za tistega, ki daje odprtih rok, je iskanje tistega, ki bo dar sprejel, večja radost od dajanja.

Mar je na svetu kaj, kar boste zadržali zase?

Vse kar imate, bo nekega dne dano naprej;

Dajajte torej že zdaj, da bi bil čas dajanja vaš in ne šele vaših naslednikov.

Pogosto pravite: “Dal bi, vendar le tistim, ki so tega vredni.”

Drevesa v vašem sadovnjaku ne govoré tako, niti črede na vašem pašniku.

Dajejo, da bi živeli, kajti zadrževati zase pomeni umirati.

Kdor je vreden, da prejema svoje dneve in noči, je nedvomno vreden vsega drugega od vas.

In kdor si zasluži, da se napaja iz oceana življenja, si tudi zasluži, da svojo čašo napolni iz vašega vrelca.

In kaj je vredno več, kakor so pogum, zaupanje in celo ljubezen sprejemanja?

In kdo ste vi, da bi morali ljudje pred vami razparati prsi in razkriti ponos, da bi lahko vi videli njihovo vrednost razgaljeno in njihov ponos ranjen?

Najprej glejte, da boste sami vredni biti dajalci in orodje dajanja.

Kajti v resnici daje le življenje življenju – medtem ko ste vi, ki si domišljate, da ste dajalci, samo priče.

In vi, ki prejemate – in prejemate vsi – ne sprejmite nase nikakršnega bremena hvaležnosti, da ne naložite jarma sebi in tistemu, ki daje.

Raje se kakor na krilih dvignite skupaj z dajalcem in darovi;

Kajti preveč razmišljati o lastnem dolgu pomeni dvomiti o velikodušnosti tistega, čigar mati je radodarna zemlja in oče Bog.”