Kako se udejanijo sanje
zapisano po predavanju Jorgeja A. Livrage
Tistim, ki me berete prvič, naj povem, da so moji članki refleksije, vtisi, razmišljanja. Želel bi še dodati, da tak način uporabljam zato, ker verjamem, da je vsak človek po naravi filozof oziroma da “smo vsi filozofi”. Ni univerze, ki bi lahko ustvarila filozofa, kot ni akademije, ki bi ustvarila pesnika ali glasbenika. Te nam dajo le tehnično znanje in informacije. Človek nosi ta filozofski nemir v sebi. Človek je “filo-sofos”, tisti, ki je “zaljubljen v modrost”, zaljubljen v globino stvari.
Ta “filo-sofos” je v vsakem od nas. Vprašanje je le, kot pravi Sokrat, če se prepoznamo kot taki. Moramo stopiti v stik s samimi seboj, da bi prepoznali resnični del sebe, da bi v čudovitem ogledalu videli svojo novo podobo, notranjo, globljo podobo, ki bi jo lahko imeli.
In ta globoka podoba naj bo izhodiščna točka za temo, o kateri bom govoril – kako se udejanjijo sanje. Ne bom govoril o sanjah v fizičnem pomenu, povezanem z budnostjo ali spanjem, temveč o sanjah kot arhetipih, o vsem tistem, kar presega fizično raven.
Vem, da obstaja zakon težnosti, zaradi katerega teče voda iz gora v morje. Toda ta zakon težnosti je le mehanični odraz, za katerim mora biti Bitje, in to Bitje, kot bi rekel Calderón de la Barca, so sanje, o katerih sanja reka.
Reka je reka, ker sanja, da je reka, in teče, ker sanja, da teče; ptice na določen način sanjajo, da so ptice in tudi mi smo na svoj način sanjali to, kar smo danes. Vsi nosimo v sebi številne sanje. Nekatere so umetniške, druge družinske, ekonomske, politične, socialne … Vsak človek ima svoje sanje. Včasih mislimo, da nekdo, ki je reven, nima možnosti sanjati. Vsakdo ima na svoj način to možnost.
Vsi smo na nek način v stiku s tem notranjim Bitjem, kjer živijo arhetipi, kjer so sanje. Vsi včasih v svoji ponižnosti in notranji tišini začutimo močne iskre sanj. Skrivnostni glasovi nam vpijejo iz pesmi, ki jih morda nikoli nismo napisali, ker si tega nismo upali.
Obstaja nenavadna glasba, ki je nismo mogli zaigrati, ker ne znamo igrati na noben inštrument ali ker se ne spoznamo na glasbo. Imamo tisoče idej, ki jih želimo udejanjiti, vendar tega ne moremo, ker nimamo dovolj potrebnih sredstev …
V nas obstaja svet arhetipov, v nas obstaja pradavni klic k popolnosti, dobremu, slogi, ljubezni. Silovit, nenehen, vztrajen klic, ki nas nikoli ne zapusti. To je klic, ki nikoli ne potihne, to je klic, ki se nikoli ne postara. Ni pomembno, koliko let imamo, ta klic se nadaljuje in nadaljuje.
In kako se udejanjijo sanje? Poglejmo si majhno shemo. Pogosto govorimo o tem, da lahko Naravo razdelimo na sedem ravni, tako kot je sedem dni v tednu, sedem osnovnih tonov v glasbi, sedem temeljnih barv itn. Obstaja sedmerost, na kateri temelji manifestirani svet, kot ga poznamo.
Tudi udejanjanje sanj temelji na številu sedem. Obstaja raven, ki jo lahko imenujemo raven volje. Na tej ravni so stvari “kemijsko čiste” – tisti, ki ste brali Schopenhauerja, se boste spomnili, kaj pravi o volji, o čistih impulzih, o nekakšnih številih ali stvareh, ki presegajo vsakršno pojavnost in vedno znova povzročajo podobne pojave.
Te ravni ne dosežeta niti smrt niti propad, nobena od oblik razvrednotenja, kot jo poznamo danes. Pod to ravnjo je raven intuicije, na kateri prideta subjekt in objekt v neposreden stik, raven, na kateri lahko spoznamo stvari neposredno, brez potrebe po posrednikih. Kot če greste na primer v Grčijo in obiščete Partenon – rekli boste, da je Partenon lep, čeprav ne poznate arhitekture in arheologije.
Vsak med nami lahko reče, ali je neka stvar lepa ali pa ne; morda se o tem vsi ne strinjamo, morda imamo različna merila lepote, toda vsi se lahko strinjamo, da je nekaj lepo, ko je resnično lepo. Ni treba, da nam kdo razlaga, da je narejeno iz tega ali drugega materiala. Je nekaj v nas, nekaj neizprosnega, kar nam pravi, da je nekaj lepo ali ne.
Tu je še tretja raven, raven inteligence. Ta nam v skladu s pojmovanjem grških filozofov omogoča razumeti stvari v svoji globini, zajeti stvari do dna, prodreti v njihovo bistvo. Pod tem je svet razuma in želja. Tu vstopamo v večno dualnost, kajti naš razum je dualen. To je raven razuma, prežetega z željo, ki poskuša nekaj izvedeti, tistega, ki ga žeja po spoznavanju, raven spekulativnega razuma, raven naših zmag in izgub.
Pod tem je psihični svet, kjer se začnejo naše sanje, imaginacija, fantazije. Zaradi njega nas ljudje vidijo popolnoma drugačne, kot dejansko smo. Nekateri niso fizično lepi, a imajo poseben čar, zaradi katerega nas pritegnejo, imajo “tisto nekaj”, kar zbudi naše zanimanje. So pa tudi tisti z izjemnimi fizičnimi lastnostmi, lepo oblečeni, prijetnega videza, vendar na nas neznano zakaj naredijo slab vtis in se nam ne zdijo simpatični. Tako se pogosto sprašujemo, zakaj nas odbija nekdo, ki je dober in pošten.
Govorimo o psihičnem svetu, ki je povezan z intuitivnim svetom. Psihični svet je krona nižjega sveta, sveta življenjske energije. Vse ima v sebi to energijo. Vse ima dih življenja in ta dih vse ohranja v manifestaciji. Pod svetom življenjske energije je torej svet manifestacije.
Kako se manifestirajo sanje? Obstaja svet arhetipov. Če vas na primer vprašam, koliko je 2 plus 2, boste odgovorili 4. Odlično – toda 4 česa? Ne potrebujemo razlage. Obstaja višji svet, abstrakten svet, ki je nad značilnostmi, kot so barva, oblika, velikost, in v tem svetu obstajajo arhetipi sanj, ki gredo v manifestacijo.
Vendar sanj po besedah klasičnih filozofov ni ustvaril človek, temveč so te obstajale že pred njim. Te sanje, ti arhetipi obstajajo od samega začetka vsega. Vse v naravi obstaja nad tem, kar lahko človek odkrije ali pa ne. Obstaja že vnaprejšnji načrt narave, ki presega to, kar lahko dojamemo. Danes pravimo, da obstaja sedem glasbenih tonov, teden smo razdelili na sedem dni glede na planete itn. Toda to je bilo nekako že udejanjeno, to je bilo že vključeno v celotno zasnovo kozmosa. Te sanje živijo in obstajajo kot namišljeni prijatelji, kot nenavadna bitja, ki nas nikoli ne zapustijo in prebivajo v svojem svetu arhetipov. Veliki duhovi, vitezi, dame, barvite luči, neobičajne stvari, neznani glasovi, slike, ki jih nikoli nismo videli, besede, ki jih nikoli nismo slišali, besede, ki se jih nikoli nismo učili … Obstajajo v nekakšni Pandorini skrinjici, iz katere nikoli ne zbeži upanje, sanje, ki gredo postopoma v obstoj.
Kako se udejanjijo? Korak za korakom. Poglejmo si na primer, kaj je treba storiti za izgradnjo hiše. Najprej se pojavi volja po njej. Pozneje razmišljamo o tem, da bi radi imeli okna s štirimi prečkami in dvema lončnicama na polici, pa vrt s smreko in psa … To, kar čutimo intuitivno, to je naš arhetip, to so naše sanje, ki se že spuščajo in utelešajo. Sedaj jih začnemo obdelovati z inteligenco. Kakšno obliko bo imela hiša? Bo okrogla, kvadratna, visoka, nizka, velika? Tako začnemo hišo načrtovati. Nato je na vrsti drugi del – koliko stane kvadratni meter, pa cement in opeka? To je torej svet razuma, svet želja.
Ko uspemo razmišljati o tem, kaj je za nas bolj ali manj dosegljivo, tedaj si to začnemo psihično želeti in vstopimo v psihični svet, kjer to, kar si želimo, s ponavljanjem in pozorno hranimo z življenjsko energijo, zaradi katere raste. To je življenje, svojim sanjam smo dali življenje.
Morda obstajajo sanje, ki jih ni tako preprosto udejanjiti, toda ta tema bi nam vzela preveč časa. Včasih nastanejo interesi ali dejavniki, ki omejujejo naše sanje. Na primer sanje drugih včasih omejujejo naše lastne sanje.
So stvari, dejavniki, ki ne dopuščajo, da se sanje udejanjijo, kot si želimo. Prav zato je treba uriti voljo, treba je uriti samoobvladovanje, treba pa je tudi znati želeti si stvari. Ne zadostuje le, da nanje mislimo, moramo si jih želeti. Moramo imeti voljo, vero vase in se povezovati z duhovnim svetom, s to veliko duhovno zalogo, ki je nad nami. Volja, Intuicija, Inteligenca.
Tam živijo naše sanje, živijo naši arhetipi, ki jih bomo udejanjili sedaj ali v katerem drugem trenutku. Tam živi to, kar je navdihovalo Don Kihota, ki je živel kot norec in umrl razsoden, vendar – kdo ve? Morda pa ni umrl razsoden in živel kot norec, morda je bilo prav obratno … Kajti ni večje norosti, kot je dajati tolikšno pomembnosti telesnim stvarem in stvarem, ki so navidez razumne.
Morda ni večje razsodnosti in večjega približevanja resnici, kot je to, da se znamo spopadati s stvarmi z notranjo globino in notranjo močjo. Znati peti skupaj, znati govoriti skupaj, znati biti skupaj, znati sanjati globoke in močne sanje. Treba je sanjati, vendar ne kot kakšen japonski ali kitajski “potaj” z velikim trebuhom, ki sedi s pogledom, uprtim navzgor. Ne. Treba je sanjati močno, treba je sanjati, dokler se ne ulijejo solze iz oči, treba je sanjati in pri tem zavihati rokave, treba je sanjati zaprtih oči.
Treba je usmeriti vso svojo voljo proti sanjam, ki si jih želimo udejanjiti. Moramo imeti notranjo moč, po kateri se razlikujemo od živali. To je tisto, kar nas razlikuje, ta notranja moč, ta moč sanjanja in moč ustvarjanja.
Če bi sedaj propadel svet in bi izgubili vso svojo znanost, vso svojo umetnost, vso svojo filozofijo, vso svojo književnost, vsa svoja mesta, svoje ceste … In če bi ostal na zemlji le en človeški par, bi ta znova napolnil svet in vrnile bi se knjižnice, poezija, otroci, slikarstvo, znova bi zgradili Partenon in piramide. Kajti človek nosi v sebi arhetipe celotnega človeštva.
Vsak od nas nekako odraža vse ljudi, ki hodijo po zemlji; vsak od nas nosi v sebi sanje vseh ljudi, ki so živeli na zemlji, in tistih, ki še pridejo. Vsak od nas ima nesluten potencial, toda treba je biti vztrajen. Ni enostavno udejanjiti sanj, to je zelo težka naloga. Da bi se udejanjile, moramo vlagati napor leto za letom, mesec za mesecem, dan za dnem, uro za uro, minuto za minuto.
In če nimamo sanj, sledimo sanjam drugih, toda ne ostanimo brez njih. Tudi zvezd nimamo v rokah, pa vendar smo se naučili usmerjati pogled proti zvezdam na nebu. Tudi vodnih izvirov nimamo v svojih prsih, pa vendar smo se naučili piti vodo iz gorskih izvirov.
Tudi če nimamo lastnih sanj, poskušajmo slediti sanjam katerega velikega človeka, sanjam, ki v nas zbujajo vzvišeno stanje, ki nas naredijo bolj človeške, ne samo od zunaj, temveč tudi od znotraj. Toda če smo resnično ljudje, kakršne si nas želi filozofija, kakršne si nas želi Narava, ki je v vsakem človeku, stojmo pokončno v svoji ponižnosti pred Bogom.
Lahko rečemo – sem človek, imam sanje, nisem stroj, sem veliko več kot to. Lahko ustvarjam, lahko izboljšam samega sebe, lahko sanjam o nečem, kar me presega. Sem košček stvarstva in tako lahko sanjam o novem človeku; novem človeku, ki je brez naših omejitev, novem človeku, ki lahko, če se rodi kot pesnik, zapiše svoje verze, in če se rodi kot glasbenik, svojo glasbo.
Novi človek, ki bo lahko živel ekološko, ne v nasprotju z naravo, temveč v skladu z njo, tako da bo sledil svojim lastnim naravnim zakonom, očiščen od zunaj in od znotraj. Novi človek, ki ne pozna strahu, sovraštva, jeze. Novi človek, ki se nas bo spominjal z ljubeznijo, ker smo o njem sanjali, ko še ni obstajal … V tem temačnem zgodovinskem obdobju, sredi vseh kriz, sredi propada vseh vrednot, sredi vseh pomislekov in dvomov si upamo sanjati z njim, z novim človekom. Z novim človekom, ki bo prišel, nekom, ki se bo rodil v nas. Novi človek, ki bo celovit od znotraj, človek, ki ga ni mogoče kupiti niti z vsem zlatom tega sveta. Človek, ki se resnično zaveda svoje nesmrtnosti, človek, ki ve, da biti človek ne pomeni samo imeti kosti in meso …, temveč pomeni nekaj veliko globljega. Človek je kot žarek, strela sredi noči …
Biti človek v tem zgodovinskem trenutku, biti seme novega človeka, ne pomeni nič drugega kot biti luč sredi noči. Našo pot, kot pravi neki mislec, že mnogo let osvetljujejo strele, in prek teh strel bomo lahko prispeli do novega in boljšega človeka, o katerem vsi sanjamo. Sanjam bomo lahko omogočili, da se spustijo na zemljo; naše roke, polne semen, bodo sprejele bele golobice navdiha in znova bodo med nami Homerji, ki opevajo, znova bodo med nami veliki ljudje, ki so slikali in kiparili. Znova bomo lahko ponosni, da smo Ljudje.
To je udejanjanje sanj – malih sanj, kot so sanje o hiši, in velikih sanj, kot so sanje o novem človeku. Filozofska “mehanika” omogoča, da se lahko sanje utelesijo, da se udejanjijo. Vsak od nas je sen. Vi ste na določen način sanjali mene in jaz sem sanjal vas. In ker smo sanjali eden drugega, smo se srečali.
Mar v tem svetu sanj in iluzij zares vemo, kaj resnično smo? Smo le utrinek svetlobe na obzorju? Smo ljudje, smo filozofi, smo seme novega človeka, smo neizogibna moč, ki je sposobna tega, o čemer je sanjal Cervantes v svojem Don Kihotu – velikane pretvoriti v mline na veter, ne pa mline na veter v velikane. Spomnimo se Don Kihota, ko je napadel mline v prepričanju, da so velikani, Sančo Pansa pa mu je dejal: “Pazite, to so mlini!” Don Kihot je odgovoril: “To so velikani, to so naši sovražniki.” Napadel jih je in padel na tla. Sančo Pansa mu je nato dejal: “Ali vam nisem rekel, gospod, da so to mlini?” Don Kihot pa je odvrnil: “Mar ti jaz nisem rekel, Sančo, da obstajajo stvari, ki se jih lahko naučimo le iz viteštva – da se velikani, ko jih napademo, spremenijo v mline na veter …”
To se moramo naučiti, to moramo začutiti, to moramo imeti v svojih srcih in svojih glavah. V vsakem pismu, ki ga napišemo, v vsakem trenutku, ko smo v stiku z drugim človeškim bitjem, in tudi, ko smo sami. Vedno se spomnimo, da imamo dostojanstvo človeškega bitja, da so za nami tisoči in tisoči let preteklosti, pred nami pa tisoči in tisoči let prihodnosti.
Da smo člen nelike verige in imamo zgodovinsko odgovornost, da posejemo nova semena za novi svet in zaorjemo brazde v novo zemljo. Imamo dovolj moči, da vsako jutro vstanemo obnovljeni. Ne glede na to, kaj smo, ne glede na to, kaj počnemo, poskušajmo to narediti dobro. Poskušajmo to narediti na filozofski način. Poskušajmo biti vedno povezani s svetom sanj, s tem svetom, ki nas po smrti pričakuje, da bi nas čudovito sprejel in ovil v mir izpolnjene dolžnosti.
