Je veliki potop le mit?
V tem času, ki ga zaznamuje prehod iz enega tisočletja v drugo, postaja vse bolj jasno, da je kriza, ki jo večina ljudi doživlja kot politično in gospodarsko, predvsem kriza smisla. Čas, v katerem živimo, je čas vse večje tesnobe in občutka izgubljenosti, kajti človeška skupnost je izgubila zmožnost, da bi gradila vizije o ciljih in smereh za razvoj civilizacije.
Poleg vedno očitnejše krize pa v zadnjih letih naletimo tudi na vse številnejše napovedi, da bo naša neposredna prihodnost še bolj dramatična. Na Zahodu so te napovedi povezane predvsem z biblijsko Apokalipso in Poslednjo sodbo. Obenem vse bolj pritegujejo tudi zgodbe o Vodnarjevi in Zlati dobi, Nostradamusove prerokbe in astrologija pa so “obvezno” čtivo za tiste, ki želijo prodreti vsaj v bližnjo prihodnost.
Večino ljudi zanima, ali med temi nepreštevnimi miti, legendami in tradicijami obstaja kakšna medsebojna povezava, ali je v njih kaj resnice ter kako so ti povezani z značilnostmi današnjega časa.
Toda malo jih ve, da napovedi o koncu sveta niso izum dvajsetega stoletja. Človeška zgodovina je polna milenarističnih in eshatoloških mitov – mitov o koncu sveta – in najznačilnejši primer so ravno miti o potopu.
Mitološki pogled na svet
Vsak čas in vsaka kultura ima potrebo po tem, da poda jasen opis sveta, v katerem živi, ter pojasni vzroke in zakone njegovega obstoja. Za razliko od časov, ko so na mite gledali samo kot na plod infantilnega duha predznanstvenih civilizacij, pa danes nanje gledajo kot na poskus naših prednikov, da na ta vprašanja dajo jasne odgovore. V vrednostnem smislu je njihov opis sveta enako resničen kakor naša znanstvena slika. Z vztrajanjem na tem, da so miti preživeti, pozabljamo, da je tudi naše znanje o svetu relativno, ker je omejeno z našimi tehničnimi in umskimi zmožnostmi. Čez petdeset let bodo današnja znanstvena dognanja “miti preteklosti”, njihovo mesto pa bodo zasedla druga.
Toda miti imajo vendarle nedvomno prednost v primerjavi z našo razlago resničnosti. Medtem ko znanost želi s strogo razumskim jezikom opisati zakone človeka, narave in celotnega vesolja, pa miti govorijo o smislu njihovega obstoja.
Potop v mitih
Koliko je torej resnice v znani biblijski zgodbi o potopu in ali ima ta zgodba kakšen globlji pomen?
Pred davnimi časi je ta zgodba predstavljala nedvomno resnico, toda s krepitvijo racionalizma je za večino znanstvenikov postala samo lepa simbolična zgodbica z moralnim sporočilom. Toda tisti, ki so preučevali kulture drugih civilizacij, so ugotovili, da to ni niti edina niti najstarejša zgodba takšne vrste. Praktično enake mite najdemo v civilizacijah, ki med seboj niso bile niti prostorsko niti časovno povezane.
Mezopotamija
Leta 1802 so razvozlali klinasto pisavo in skoraj istočasno odkrili tudi veličastne knjižnice Babilona in starega Sumerja. Našli so eno najlepših in najstarejših del – Ep o Gilgamešu. Ta med drugim ep vsebuje tudi Utnapištimovo zgodba o potopu.
“Utnapištim je dejal: Gilgameš, želim ti zaupati neznani dogodek in razkriti eno od skrivnosti bogov. Suripak je mesto na Evfratu, tudi sam ga poznaš. To je starodavno mesto. Bogovi so mu bili dolgo naklonjeni. Toda nekega dne so se odločili, da bodo nadenj poslali potop. Na posvetu bogov je sedel tudi Ea, bog morskih globin … Rečeno mi je bilo:
Utnapištim, sin Ubara-Tutua, napravi leseno hišo, napravi jo v ladji. Pusti bogastvo, išči življenje. Prinesi v ladjo življenjsko seme za vsako vrsto! … Na ladjo sem spravil vso družino in najbližje sorodnike. V njo sem prignal veliko čredo in majhne živali. Obrtnikom vseh veščin sem pustil, da vstopijo … Ko je napočil čas, so vladarji teme spustili strahoten naliv … Padalo je šest dni in šest noči. Sedmega dne je prenehalo padati. Vladala je tišina kakor po bitki … Ladja je plula proti gori Nisir. Pristala je in se trdno zasidrala. Ko je napočil sedmi dan, sem vzel goloba in ga izpustil. Golob je odšel in se ponovno vrnil. Ni našel kraja, kjer bi se lahko ustavil, zato se je vrnil. Vzel sem lastovico in jo izpustil. Lastovica je odletela in se vrnila. Ni našla kraja, kjer bi se ustavila, zato se je vrnila. Vzel sem krokarja in ga izpustil. Krokar je odletel, videl je, kako vode usihajo, in ni se več vrnil. Tedaj sem jih vse spustil na prosto, na vse štiri strani …”
Grčija
Mit o potopu poznajo tudi stari Grki. Zevs, ki se je želel osebno prepričati, koliko se je pokvaril človeški rod, je prišel na dvor arkadskega kralja Likaona. Čeprav so ga prepoznali kot nesmrtnega, so mu postregli s človeškim mesom in v upravičenem besu se je Zevs odločil, da bo uničil človeški rod s potopom. Rešila sta se le pobožni Prometejev sin Devkalion in njegova žena Pira, ki sta postala prastarša celotnega človeštva.
Egipt in Amerika
V Egiptu bog Atmu črpa vode iz kozmičnega prepada, da bi potopil in uničil človeški rod. Rešili se bodo samo tisti, ki so na Atmujevi ladji. Podobno pripovedujejo tudi Inki in Maji, ki govorijo o tem, da so se njihovi predniki želeli rešiti med velikim potopom in na veliki ladji pripluli iz daljnje vzhodne dežele, imenovane Aztlan. Konec potopa sta oznanila mavrica in črno drevo, ki se je dvignilo iz vode in na katerem je sedela ptica s črnimi prsmi.
Vprašljiva zgodovina
To, kar je presenetilo raziskovalce mitov, so bili podobni, včasih skorajda enaki opisi tega dogodka, presenetljive vzporednice in uporaba podobnih simbolov v tekstih, ki niso bili ne v časovnem ne v prostorskem stiku. Te nepreštevne podobnosti mnoge tudi danes navajajo na to, da miti o potopu opisujejo resničen kataklizmičen dogodek. In v resnici so po vsem svetu posejani številni dokazi, ki se ne skladajo povsem z uradnim pogledom na zgodovino.
Obstaja vrsta odkritij, ki ne sovpadajo z zgodovinsko teorijo o postopnem tehnološkem razvoju. Veščine graditeljev Tiahuanaca v Južni Ameriki in Velike piramide v Egiptu do danes nismo dosegli. Raziskave, povezane z astronomsko orientacijo sakralnih gradenj, so pokazale, da bi Tiahuanaco moral biti star vsaj 12000 let. Egipčani so diorit, eno najtrših vulkanskih kamnin, vrtali z bakrenim svedrom, baker pa je neprimerljivo mehkejši od diorita. Poznali so elektriko in bili izvrstni zdravniki, ki so poznali zdravila z antibiotskimi lastnostmi. Na drugem koncu sveta, na Kitajskem, so našli obdelane kose platine in aluminija, kovin, ki ju glede na današnje poznavanje dobimo samo z elektrolizo. Pri izkopavanju starodavnega sumerskega mesta Ura, zgrajenega na griču, so 12 metrov pod prvimi temelji našli 2,5 metrov debelo plast gline. Strokovnjaki menijo, da je takšno plast lahko ustvarila samo voda, visoka 60 metrov, in to skozi daljše obdobje.
Tudi na drugih delih sveta obstajajo podobna odkritja, ki nakazujejo, da je človeška zgodovina morda malo drugačna od tiste, ki se je učimo iz knjig. Mnogi se pri tem sklicujejo na zgodbo o Atlantidi, visoki civilizaciji, uničeni v veliki kataklizmi. Znameniti grški filozof Platon je zapisal pripoved nekega egipčanskega svečenika o veličastnem otoku Atlantidi, ki je po volji bogov potonil v ocean.
Zakoni ciklusov
Lahko bi zaključili z ugotovitvijo, da so miti o potopu morda dramatični opisi predzgodovinske kataklizme planetarnih razmerij. Za pripadnike teh kultur so bili dogodki, opisani v mitih, nedvomna dejstva. Namen prenosa teh mitov ni bil, da bi neki dogodek obvarovali pred pozabo, temveč da bi podali vzroke, ki so privedli do tega. Miti o potopu zanje niso bili samo opisi resničnih kataklizem, temveč so bili del širše slike sveta, ki jim je dajala jasen smisel.
Velike katastrofe v takšnem doživljanju sveta označujejo samo trenutke velikega preobrata, spremembe smeri, konec enega zgodovinskega ciklusa, da bi se lahko začel novi.
Če sodobni človek sprejme zakonitosti duhovne evolucije človeštva in razume zakone ciklusov, lahko tudi razume, kateri del mita se nanaša na današnji čas, kakšna je naša vloga v tem mitu in kakšna prihodnost nas čaka.
