Tako je na primer kamen, ki je v naravi ležal, v vrtu prepovedano postaviti pokonci, ribnik mora biti od glavne hiše oddaljen od 27 do 28 metrov in ne sme biti preglobok, ker bi se v njem lahko zaredile prevelike ribe, to pa bi lahko negativno vplivalo na zdravje in bogastvo gospodarja oziroma družine. 

Obstajajo tudi posebna pravila za to, kako urediti zavoj reke ali izvir vode, ali kako sredi vode ustvariti megleni otoček … Megleni otoček je mogoče ustvariti tako, da se rob otočka obda s kamni. Ti čez dan akumulirajo toploto, zaradi razlike v temperaturi pa se v jutranjih hladnih urah nad njim ustvari meglica. Otočki so po navadi v obliki želve in žerjava, to sta živali, ki simbolizirata dolgo življenje.

Osnovni elementi japonskih vrtov

Eden osnovnih elementov teh vrtov so bila svetišča s kamni, ki so bili stične točke med nebom in zemljo. Postavljali so jih v gozdovih. Za posvečene so izbirali tudi take, ki so se dvigovali iz morja. Približno v 6. stoletju so svečeniki prek Korejskega polotoka s Kitajske prinesli budizem, ki se je na Japonskem uspešno postavil ob bok prvotnemu šintoizmu. To je močno vplivalo tudi na nadaljnje oblikovanje vrtov.

Vrtovi so bili v prvem obdobju simbol sožitja človeka z naravo ter stika z božanstvi. V japonskem vrtu sta pomen in oblika neizogibno povezana. Če strnemo, je pri urejanju japonskih vrtov eno od osnovnih pravil: poglej naravo, vendar je ne posnemaj, temveč povzemi bistvo. Drugi sklop navodil se nanaša na geomantične pomene, principe petih elementov, mitoloških živali in drugo, kar obvaruje pred slabimi vplivi na hišno gospodarstvo. Tretji se nanaša na budizem – trije kamni ponazarjajo tri dragulje budizma – Buda, Darma (učenje), Sanga (skupnost). Četrti pomemben vidik so tabuji, povezani s postavljanjem kamnov, lokacijo, tokom vodnih površin in izborom rastlin.

Tako je na primer kamen, ki je v naravi ležal, v vrtu prepovedano postaviti pokonci, ribnik mora biti od glavne hiše oddaljen od 27 do 28 metrov in ne sme biti preglobok, ker bi se v njem lahko zaredile prevelike ribe, to pa bi lahko negativno vplivalo na zdravje in bogastvo gospodarja oziroma družine. Obstajajo tudi posebna pravila za to, kako urediti zavoj reke ali izvir vode, ali kako sredi vode ustvariti megleni otoček … Megleni otoček je mogoče ustvariti tako, da se rob otočka obda s kamni. Ti čez dan akumulirajo toploto, zaradi razlike v temperaturi pa se v jutranjih hladnih urah nad njim ustvari meglica. Otočki so po navadi v obliki želve in žerjava, to sta živali, ki simbolizirata dolgo življenje.

Suhi vrt

Pozneje (po 8. st) je nastopilo obdobje šogunov in samurajev oziroma obdobje stalnih sporov in vojn. V tem času je japonska kultura drugič doživela večji kitajski vpliv. V teh razmerah in pod vplivom zen budizma, ki išče resnico in razsvetljenje v skromnosti in preprostosti, so nastali tako imenovani suhi vrtovi – karesansui.

Suhi vrtovi so posebnost japonskih vrtov. To so manjši ograjeni vrtovi ob objektih budističnih templjev. Za ograjo ali zidom je prikazana tako imenovana “izposojena scena”: prizor narave, ki se dviguje za ograjo. Za te vrtove je značilno, da na njih ni vode, urejeni pa so s kamni, mahom, lahko pa tudi striženimi grmovnicami, zasajenimi na peščeno površino. Suhi vrt je simbolični prikaz krajine.

Enega danes najbolj obiskanih so uredili budisti v templju miroljubnega zmaja Rioandži v Kjotu že sredi 15. stoletja na posestvu, ki slovi kot vrhunec vrtnih umetnosti suhih vrtov.

Tako kot drugi suhi vrtovi je tudi ta viden samo z verande, znan pa je po 15 kamnih, ki jih vseh ni mogoče videti niti z ene pozicije z verande. Petnajst je sveto število budizma, ki pomeni kompleksnost.

Pravijo, da se uvid v vseh 15 kamnov odpre šele, ko prepoznaš kompleksnost sveta.

Zanimivo pa je, da v sodobni Japonski ohranjajo tradicijo suhih vrtov, čeprav le v majhni posodi na balkonu.

Sprehajalni vrtovi

V zadnjem obdobju, ki se je začelo s selitvijo prestolnice iz Hejana v Edo oziroma današnji Tokio, so se razvili tako imenovani sprehajalni vrtovi, ki se uvrščajo med zgodnje moderne vrtove, nastale tudi pod vplivom zahoda. Značilen primer je vrt Kenrokuen v mestu Kanazava (danes predmestje Tokia). Kenrokuen pomeni vrt “šestih odličnosti”. Te so v skladu s starodavno kitajsko modrostjo o vrtovih razvrščene v tradicionalne komplementarne pare jin – jang (zaprtost – prostranost, notranjost – zunanjost, narava – umetnost oblikovanja).

Ob omembi japonskega vrta pogosto pomislimo tudi na mostičke v obliki loka. Ti povezujejo otok z obalo, njihovo obliko pa gre pripisati predvsem temu, da so pod njimi lahko pluli čolni z glasbeniki. Toda tudi pri mostičkih po tradiciji vladajo stroga pravila. Na vzhodni strani so po geomantičnih pravilih postavljali samo lesene, ker je vzhod prostor lesa, na zahodu pa samo kamnite mostičke, ker kamen simbolizira področje belega tigra.

Vsi vrtovi so brezhibno vzdrževani, vrtnarji jih po cele dneve negujejo, pobirajo listje in borove iglice. Je pa še nekaj, kar moti tudi nekatere domačine. V njih, za razliko od parkov na zahodu, ni klopi, kjer bi si obiskovalec lahko odpočil.Tretji se nanaša na budizem – trije kamni ponazarjajo tri dragulje budizma – Buda, Darma (učenje), Sanga (skupnost). Četrti pomemben vidik so tabuji, povezani s postavljanjem kamnov, lokacijo, tokom vodnih površin in izborom rastlin.