Slovenija

J. W. Waterhouse: Narcis in Eho

John William Waterhouse (1847–1917) je bil angleški slikar, ki se uvršča med prerafaelite. Naslikal je več kot 200 del na teme, ki se pretežno navdihujejo v klasični mitologiji, pa tudi v zgodovini in literaturi.
 
Narcisineho

 

Mit

Narcis predstavlja dušo, ki mora “pasti v obstoj” in spoznati svoj minljivi odraz, da bi nato pridobila zavest o resničnemu sebi.
 

Zgodba pravi, da je bil Narcis prelep mladenič, sin nimfe Lejriope. Ob rojstvu je mater zanimalo, ali bo Narcis dolgo živel. Videc Tejrezias ji je odgovoril, da se bo to uresničilo le, če ne bo spoznal samega sebe.

Ljudje so Narcisa občudovali in ljubili, toda on je njihovo ljubezen zavračal. Ko je kot mladenič prvič odšel na lov v gozd, se je vanj zaljubila nimfa Eho. Vendar mu Eho ni mogla izpovedati svoje ljubezni, ker jo je boginja Hera kaznovala tako, da je lahko le ponavljala besede sogovornika. Po mitu so bile njune zadnje besede “Odidi”, Eho pa naj bi tako koprnela od žalosti, da je shirala in je od nje ostal le še njen glas.

V Narcisa se je močno zaljubil tudi nek mladenič, ki pa je zaradi Narcisove posmehljive zavrnitve rotil boginjo Nemezis, naj se maščuje. Zahteval je, naj tudi Narcis nekoga tako močno ljubi, kot drugi ljubijo njega, pri tem pa naj ne bo uslišan.

Nekega dne je Narcis stopil do ribnika, da bi potešil svojo žejo, ko je zagledal na gladini odsev zanj popolnega mladeniča – toda ko se ga je Narcis želel dotakniti, je ta izginil. Trpeče je legel ob breg ribnika, saj ni mogel zadovoljiti svoje želje po čudovitem mladeniču. Narcis se je tako dolgo nagibal proti svojemu lastnemu odsevu, dokler ni na koncu padel v ribnik.

Razlaga

Mit govori o usodi duše, ki se po besedah Platona, “zaljubi” v svojo lastno podobo – pritegne jo njena senca, pri čemer pa ne ve, da je ta le iluzija. A da bi duša spoznala, da gre za iluzijo, se mora najprej poistovetiti s to svojo minljivo obliko, mora “pasti v obstoj” − in ravno to prikazuje mit z Narcisovim padcem v ribnik. Šele nato lahko Narcis/duša začne spoznavati svojo resnično naravo, tako da začne ločevati večno od minljivega in resnično od lažnega.