In znova o ljubezni …
Tako nekega poznega jesenskega dné,
v nas iznenada sapice pomladne nekaj prebudé …(iz stare ruske romance)
Ena največjih človekovih skrivnosti
Za človeka skoraj ni večjega gonila od ljubezni. Ta nam omogoča prestati vse težave in preizkušnje ter jim daje smisel, usmerja našo celotno usodo in nam daje krila, tako da nemogoče postane mogoče. Stari filozofi so govorili, da resnična ljubezen dela čudeže in je vzrok nepredstavljivih junaških dejanj. Toda po čem prepoznamo pravo ljubezen? Kako si jo prislužimo?
Oči izdajajo svoje skrivnosti
Kadar hodim po moskovskih ulicah ali stojim v nabito polni podzemni železnici, se včasih zalotim pri misli, da bi si želela pogledati v oči ljudi. Številni obrazi so kakor kamniti in ne sporočajo ničesar, zato se znova začudim, kako spretno lahko človek skrije čustva, misli, težave in skrbi za masko popolne ravnodušnosti – kot bi se bal, da ne bi kdo slučajno pogledal v njegovo dušo. Nehote se mi prikrade misel, kako številne maske, prilagojene vsaki situaciji, ima vsakdo med nami v svoji zbirki … Ko pa nismo več pozorni na masko in dvignemo pogled, da bi se zazrli v oči drugih ljudi, se pred nami nenadoma razkrije nov svet, ki ga ne more prikriti nobena igralska umetnost.
Kako veliko nam lahko povejo oči nekega človeka! Občasno se v njih zrcalita obup in brezizhodnost, občasno pa tudi upanje in radost. Nekdo s svojim pogledom govori, kako utrujen in sit je že vsega; nekdo drug pa si želi deliti svoje sanje, ki se bodo morda kmalu uresničile. Nekatere oči jočejo brez solza, druge se neslišno smejijo. Kako številne usode, kako številne življenjske zgodbe! Oči vsakega človeka nam vedno pripovedujejo o tistem najpomembnejšem, o tistem najbolj žgočem, o tem, kar nekomu leži na srcu.
In nisem še videla oči, ki ne bi pripovedovale svoje ljubezenske zgodbe. Če pogledamo v oči nekega človeka, v njih vidimo, kako zelo si želi ljubiti in biti ljubljen, kako zelo ga tišči samota … Če pogledamo v oči nekoga drugega – nam te znova sporočajo nekaj o ljubezni, sestajanjih in razhajanjih, srečnih trenutkih in razočaranjih. In če pogledamo v oči nekoga tretjega – znova spregovori ljubezen, in sicer pravi, da je to pravljica za majhne otroke in romantike, v resničnem življenju pa je najpomembnejše preživetje in ni časa za malenkosti. V očeh nekoga četrtega preberemo, da je že prestar in da je v življenju doživel že veliko slabih izkušenj. Poleg tega pa – kakšna ljubezen sploh lahko pride pod vprašaj pri takšni starosti, kadar si človek želi le še tega, da bi se otroci enkrat mesečno spomnili, da imajo starše …
Občasno pa nenadoma zagledamo oči, ki skrivnostno sijejo in žarijo. Vendar iz njih ne znamo razbrati, na kaj misli ta človek – na ljubljenega, na sorodno dušo ali na svoje najljubše delo? Vidimo samo, da ljubi, da je poln ljubezni, da skozi to živi … In pred tako veliko močjo si želimo prikloniti.
Nekoč so govorili, da lahko ljudje z ljubeznijo premikajo gore. Filozofi so trdili, da je bilo vesolje ustvarjeno z veliko močjo ljubezni. Ljubezen premika galaksije in vsa nebesna telesa, narava in vsa bitja so prežeta z ljubeznijo. Ljubezen je alfa in omega obstoja, brez ljubezni ni življenja in razvoja. Opevali so jo pesniki, slikarski mojstri so jo pogosto prelivali na platna, glasbeniki pa v note; znanstveniki so jo odkrivali med vrsticami izrekov in formul; ljubezen je jedro vseh filozofskih in religijskih učenj. Vsi govorijo o ljubezni kot o čudežu, kot o veliki skrivnosti obstoja. In morda prav zato za številne ostaja ena največjih skrivnosti.
Kadar se v življenju srečamo z nečim vzvišenim, z nečim, česar ne moremo dojeti, kar nima praktične koristi, to pogosto začnemo poenostavljati, prilagajati svojim predstavam in spreminjati, vse dokler ne postane neprepoznavno. Kako številne resnice in mojstrovine so trpele zaradi tega – in žal niti ljubezen ni izjema. Danes je za mnoge izgubila svojo temeljno značilnost velike božanske moči ter postala vsakodnevna, s tem pa tudi povsem jasna in konkretna igrica čustev in čutnosti, gola spolna naslada, slog odnosov pa je: “Všeč si mi, torej te ljubim”.
Vendar si občasno zaželimo o ljubezni spregovoriti drugače … Ali nam res zadošča le to, da peremo umazano perilo raznih zvezdnikov ali svojih sosedov? Za trenutek se želimo odtrgati od brezkončnih pogovorov o “ženski in moški sreči”, o tem, kdo je s kom spal, kdo s kom skače čez plot, kdo komu meša glavo in zakaj ipd. Ali je umetnost ljubezni zares v receptih, kako postati nekomu všeč, kako ujeti nekega moškega, katere astrološke lastnosti, magične moči in čarobni napoji so potrebni za to, kako bi morali moški svojim ljubljenim izkazovati ljubezen, kako doseči, da nas ljubljeni ali ljubljena ne prevara ali celo zapusti, ali pa kaj storiti, če si ga (ali jo) želimo pridobiti nazaj?
Ljubezen, ki daje krila
Vsaj za hip si želimo preusmeriti pogled k nečemu bolj vzvišenemu, znova si želimo biti čistejši ter sprati dolgoletno umazanijo vsakdanjih interesov in skrbi. Želimo si prenehati s povprečnostjo in ne želimo si več živeti v nesmiselni naglici. Želimo si sanjati in govoriti o veliki ljubezni, ki ožarja celotno življenje in daje življenju smisel, nam pa krila za polet v nove dimenzije … Želimo si govoriti o duši in ne o telesu.
Dobro vem, da velika ljubezen za številne obstaja le v knjigah, pravljicah in filmih, ne pa v resničnem svetu. Kako pogosto tisti, ki sanja o najljubšem delu ali o resnični ljubezni, o resnični sorodni duši, naleti na “razumne” nasvete: človek bi moral biti zadovoljen z malim, vzemi, kar imaš na dosegu roke, sicer na koncu nimaš ničesar …
Toda človek verjame še naprej, upa še naprej in, kar je najpomembneje, bori se še naprej.
Verjetno me bodo lahko prav ti bolje razumeli, saj se bodo prepoznali v marsičem, kar bo tukaj rečeno. In verjetno bodo prav ti razumeli, kar so govorili stari filozofi, in sicer, da velika ljubezen ne pomeni razvnetih čustev niti posebnega čustvenega stanja ali stanja zavesti, temveč pot, ki vodi do modrosti duše. Ljubezen nas uči, daje nam možnosti, da prodremo do skrivnosti narave, ljudi in vesolja. Pomaga nam prestati vse težave in preizkušnje ter jim daje smisel. Usmerja našo celotno usodo in nam daje krila, da bi nemogoče postalo mogoče. Ljubezen je tesno povezana z modrostjo. Modrost ljubezni in ljubezen do modrosti sta bili vedno temelj “mladosti” in duhovne poti vseh tistih, ki iščejo modrost.
Na veliki ljubezni, na modrosti ljubezni temeljijo vsi resnični odnosi, naj bo to med moškim in žensko, prijatelji, sorodnimi dušami, med učiteljem in učencem, med starši in otroki, med človekom in njegovimi sanjami. V starih časih so govorili o veliki umetnosti ustvarjanja svetih vezi med dušami tistih, ki se ljubijo, kajti zaradi ljubezni, ki jih povezuje, postanejo kakor “vezane posode”, in vse, kar se zgodi enemu, se kaže tudi v duši drugega.
Stari filozofi so govorili, da velike ljubezni ni mogoče prebuditi na ukaz, ni je mogoče načrtovati, zahtevati kot nagrado, kupiti ali prodati. Veliko ljubezen si je treba prislužiti. Ljubezen pride sama kot plod človekovih sanj, bojev in iskanja. Pride takrat, ko jo je človekova duša pripravljena sprejeti, se ji povsem predati, se v njej preroditi, začeti na svet zreti drugače in obrniti novo stran v knjigi svoje usode – ki pa ni le njena usoda …
“Prehod skozi pekel”
Pot do velike ljubezni ima, podobno kot pot do modrosti, faze in etape. Je težka in polna trnja, vendar tudi polna razkritij, spremenjenih vrednot in nepričakovanih obratov. Mnogi se bojijo težav in bolečine, ki jih čakajo na poti velike ljubezni. Zato raje ne iščejo naprej in se zadovoljijo le s površinskimi odnosi, ki ne zahtevajo velikih žrtev in napora.
Verjetno je živeti tako res lažje, enostavneje, mirneje in udobneje, toda človeku, ki je v svojem srcu že zaslišal najglasnejši klic in začutil najglobljo težnjo po ljubezni, takšno enostavno življenje, takšen mir in takšno udobje ne zadostujejo več.
Na poti ljubezni je treba – podobno kot na poti do modrosti – “iti skozi pekel”. To je prva faza, prva stopnica, ki je nihče ne more zaobiti. Razlika je le v tem, da je za mnoge to tudi končna postaja, saj le redki v sebi najdejo moč, da bi jo premagali in se odpravili naprej. Na tej etapi je pomembno iz lastnih izkušenj doumeti, kaj ni ljubezen, da bi lahko pozneje ugotovili, kaj dejansko je ljubezen. To je čas sanj, iskanj, preizkušenj in zablod, v katerem pogosto z glavo udarjamo ob zid, pri čemer si nakopljemo številne praske, buške in udarce …
Številni se v svojem iskanju resnične ljubezni in sorodne duše, ki ustreza njihovim visokim pričakovanjem, zaletavajo iz enega razmerja v drugo. Toda po vsaki taki “avanturi” se v dušo zarežejo nove rane in praske, čeprav stare še niso niti zaceljene. Tam, kjer je bila prej zaljubljenost, zdaj vladajo praznina, depresija in razočaranje z grenkim priokusom jeze in včasih tudi sovraštva.
Nekateri v tej fazi mislijo, da je gola zaljubljenost že tudi ljubezen. Toda po navdušenju in romantiki, ko vse vidimo skozi rožnata očala in mislimo, da ves svet pripada nam, se začne sivi vsakdanjik z vsemi življenjskimi težavami. Romantika izpuhti, zaljubljenca izgubita svoja rožnata očala in zavlada trda realnost. V partnerju začnemo odkrivati tudi druge, manj prijetne plati, ki jih prej sploh nismo videli ali jih celo nismo želeli videti. Na koncu znova nastopijo razočaranje, odtujenost, ravnodušnost in občutek, da pretekle sreče več ni mogoče znova obuditi.
So tudi tisti, ki so imeli že od samega začetka srečo, da so spoznali nekoga, s komer se zelo dobro ujamejo ter z njim že leta delijo dobre in slabe trenutke. Vendar niti ti primeri niso izjema. Sredi sivega vsakdanjika in življenjskih težav se nenadoma izkaže, da ima partner, ki smo ga idealizirali, kopico napak, da se je zaljubljenost spremenila v navado, in zdi se, da je tudi ljubezen ugasnila. V kriznih trenutkih začnemo odkrivati, da nikoli zares nismo spoznali človeka, s katerim smo leta živeli skupaj.
Sebičnost in želja po lastništvu
Cilj “prehoda skozi pekel” je dojeti, kaj ni ljubezen in kaj nas ovira na poti do nje. In ko to stopnico resnično in pravilno premagamo ter vse stvari postavimo na svoje mesto, nam bo to pomagalo prepoznati zmote in začeti znova – a tokrat resneje. Obstoječa razmerja bodo postala trdnejša in močnejša, ustvarjati pa bomo začeli tudi nova, brez laži, samoslepljenja in neiskrenosti.
Kje je največja ovira na poti do velike ljubezni? To je v prvi vrsti naša sebičnost. Kadar nekoga ljubimo ali mislimo, da ga ljubimo, pogosto pozabimo, da ima svojo individualnost, vrline, napake, svoje cilje in potrebe. Mi pa poskušamo v njem videti odsev nas samih. Vsakdo med nami namreč nosi v sebi ideal ljubljenega in ta slika pogosto ustreza prav tistim značilnostim, ki manjkajo nam in bi jih v prvi vrsti želeli imeti sami.
To pomeni, da se v resnici ne zaljubimo v človeka, temveč v sliko, ki smo si jo ustvarili sami. Če smo natančnejši – zaljubimo se v svoj idealni jaz. Iz tega izvirajo vsa razočaranja, nerazumevanja in spori. Takoj ko vidimo, da resnični človek ne ustreza našim idealnim predstavam, začnemo delati drugo napako s tem, ko ga poskušamo spremeniti tako, da ga prilagodimo svojim vrednotam in predstavam. Tako odnose nevede gradimo na temeljih sebičnosti in želje po lastništvu.
Za nas ni pomembno, kaj lahko človeku damo ali kako ga lahko navdihnemo, temveč kaj lahko od njega dobimo. Ko uvidimo svojo sebičnost v odnosih, spoznamo, da resnična ljubezen ne more živeti na temeljih želje po lastništvu.
“Dokaži mi, da si ti tisti, o katerem sanjam, kakršnega si te želim videti” – to ni nikakršen izraz ljubezni, temveč poskus, da bi človeka zaprli v zlato kletko svojih čustev, v kateri se mora svetiti kot naša lastna stvaritev, po naših merilih in predstavi. In naš ljubljeni nam mora biti za večno hvaležen, da ga ljubimo, in za to, da smo ga ustvarili. Zato preprosto ne sme imeti odnosov z drugimi ljudmi in nobenega drugega boga razen nas samih!
Resnična ljubezen ne more temeljiti na želji po lastništvu. Celo zlata kletka bo slej ali prej preozka, poleg tega pa človekovi duši ne ustreza, da bi bila nekomu sužnja.
Zato ni nič nenavadnega, če nas drugi nekega dne preprosto zapusti ali se postopoma odtuji, tako da nam zapre vrata v svoj notranji svet, ki je nekaj najlepšega in najbolj dragocenega.
Sploh ne vem, kaj je hujše – drugega imeti ujetega v zlati kletki ali pustiti, da nas drugi zapre v tako kletko, tako da se moramo prilagoditi nenaravnim in sebičnim zahtevam ter predstavam tistega, od katerega pričakujemo ljubezen. Izgubiti svojo individualnost, opustiti svoje zmožnosti in skrite sanje le iz strahu, da bi izgubili nekoga, ki nam v zameno daje drobtinice topline in drobtinice dobrega počutja, ne pa prave ljubezni – mar ni to previsoka cena za našo malo človeško srečo?
Kompromisi, kompromisi …
Kompromisi na tej točki lahko povzročijo, da zapremo vrata ljubezni, še preden jo sploh dosežemo. Če se zadovoljimo z malim – z materialnim udobjem, spolno potešitvijo, le navzočnostjo živega bitja ob sebi – težavo rešimo le na kratki rok, na dolgi rok pa izgubimo najpomembnejši del sebe, ki ga pozneje zelo težko pridobimo nazaj. S tem ko dajemo prednost vrabcu v roki, si preprečimo pot do goloba na strehi.
Celo odnose, ki temeljijo na resnični ljubezni, lahko ogrozi rutina, ki zavlada med dvema človekoma in prevzame oblast nad vzvišenimi stanji duše. Vendar niti to ni razlog, da bi pristajali na kompromise in izgubili pogum. Kajti vsak odnos je lahko boljši in globlji, čeprav za to neredko potrebujemo zelo veliko časa in potrpežljivosti.
V ljubezni, podobno kot tudi pri številnih drugih stvareh v življenju, se vedno poraja vprašanje, kako razlikovati resnično od lažnega. Kako prepoznamo, ali nismo že spet naredili napako? Če si to želimo resnično izvedeti in imamo za to dovolj odprtosti, vere in potrpežljivosti, nam preostane le eno – prestati preizkušnjo časa. Vse, kar je resnično, je dolgotrajno. Resnično je, če kljub vsem oviram in preizkušnjam, ki nam jih prinese usoda, to ne le preživi, temveč s časom postane še globlje, še močnejše, še trdnejše. To, kar je lažno, ne more nikoli prestati preizkušnje časa. Prej ali slej se bo vse, kar je lažno, razkrilo, pokazal se bo pravi obraz tega, tista plat medalje, ki je v svoji zaslepljenosti nismo videli ali nismo želeli videti.
Vsekakor pa svoje ljubezni, pristnosti svojih odnosov ne preizkušamo sami, temveč jih preizkuša usoda sama. Čas mineva in nenadoma se – kot bi bilo le po naključju – začnejo nekatere lastnosti, vrline ali napake izrisovati tako razločno, da dobimo občutek, kot bi jih povzročila sama usoda. Tako nam skoraj pokaže izide svoje analize dogodkov, svoje mnenje o tem, kar pesti nas same. Takrat mora biti človek resnično slep, če ne vidi tako jasnih dejstev in se iz tega ničesar ne nauči, če se za nekaj dejansko ne odloči.
Če pa kljub vsemu tega ne opazimo in živimo po ustaljeni poti še naprej – takrat smo sami odgovorni za to, kaj se nam bo zgodilo. In ko nas usoda oceni na podlagi konkretnih dejstev in dogodkov, mi pa ostanemo gluhi in slepi, moramo tudi priznati, da se to ne dogaja zato, ker tega ne razumemo, ne vidimo ali ne slišimo, temveč ker ne želimo ustrezno delovati.
Prosim, udomači me!
Po besedah različnih modrecev se obdobje prehoda skozi pekel v ljubezni začne z dojetjem, da bi se morali osvoboditi prefinjenih oblik sebičnosti in želje po lastništvu. Ljubljenim bi morali pustiti dihati, morali bi prenehati nenehno zahtevati njihove dokaze ljubezni. Prav nasprotno, ljubiti bi jih morali tako, da so oni na prvem mestu – njihova duša, njihova individualnost, njihova prizadevanja in sanje. Takrat se obenem začnemo zavedati, da jih kljub vsem lepim trenutkom in celo dolgim letom skupnega življenja v resnici ne poznamo. In tako se začne druga faza, ki vodi v modrost ljubezni, faza “udomačevanja”: da bi spoznali resnično ljubezen, moramo ljubljeno osebo znova začeti odkrivati.
Lisica v knjigi Antoina de Saint-Exupéryja z naslovom Mali princ prosi malega princa: “Prosim … udomači me!” In ko ji mali princ odgovori, da za to nima časa, da mora poiskati prijatelje in spoznati še veliko stvari, lisica zelo modro odvrne: “Spoznaš lahko samo stvari, ki si jih udomačil.” Na vprašanje malega princa: “Kaj pomeni – udomačiti”, pa lisica odgovori: “To je že zdavnaj pozabljena umetnost. To pomeni: ustvarjati vezi.”
Resnična ljubezen potrebuje občutek zraka, lahkotnosti in svobode duše. Človeka, ki to med seboj delita, ne izgubita lastne individualnosti. Podobna sta stebroma, ki podpirata streho istega templja. “Ustvarjati vezi” v tem smislu torej ne pomeni, da se eden na drugega tako navadimo, da ne moremo živeti več brez fizične navzočnosti drugega, njegovega ljubkovanja in izkazovanja ljubezni. To pomeni v drugem odkriti to, kar medsebojno povezuje, vse, kar ločuje, pa zanemariti.
Ljudi, ki jih združuje resnična ljubezen, povezuje nekaj dolgotrajnega – in prav to je treba odkriti. “Kdor si želi videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno.”
Kadar si želimo nekoga “udomačiti” in kadar si želimo, da nas “udomači” tudi nekdo drug, ne smemo pozabiti, da je to zelo dolg proces medsebojnega spoznavanja, odkrivanja svetega, tega, kar je mogoče najti v dušah obeh …. “…Vsak dan boš lahko sedel bližje,” je dejala lisica malemu princu. V resnici vsak dan odkrijemo novo plat partnerjeve duše in občutek imamo, kot da bi ga videli drugič, čeprav se nam zdi, da o njem vemo že vse. Resnična ljubezen, ki povezuje dva človeka, omogoča, da sta eden drugemu zrcalo. Vidita in opazita vse, odzivata se in ravnata kot glas vesti, tako da ne postaneta trdosrčna in otopela. Naučita se čutiti lepoto v notranjem svetu drugega in si jih medsebojno pomagata ozavestiti tako, da eden drugega zrcalita.
Ko začnemo v drugem čutiti njegovo skrito in čudovito plat, ki je še niti sam ne pozna, se začne “udomačevanje” v najbolj pravem pomenu besede. In če je ta proces vzajemen, partnerja začneta odkrivati, kako veliko je stvari, ki enemu ležijo na srcu, vendar so dragocene tudi drugemu. Skupaj začneta razmišljati, skupaj začneta čutiti, sanjati, se boriti … Začneta se zavedati vsega, kar ju združuje v tem življenju in morda tudi onstran njega. V težkih trenutkih in konfliktih najdeta rešitve zato, ker sta med seboj zgradila neviden most, ker sta med dušama ustvarila svete vezi – in te lahko rešijo njuno ljubezen kljub vsem neumnostim, ki sta jih morda storila. In takrat se zavedata tega, da – tudi če bi si to želela – ne moreta prenehati ljubiti drug drugega, kajti to, kar ju združuje, je zanju zelo dragoceno.
To je le en majhen del razkritja velike, resnične ljubezni, za katero velja, da ko jo enkrat prebudimo, traja neskončno. Pri tem je najpomembnejše, da ljubezen tako postane tudi naš učitelj. Takrat doumemo, da vse, kar razumemo prek nje, postane princip, ki drži za vse življenjske situacije. Modrost ljubezni postane ključ, ki odpira vrata največjih misterijev obstoja.
Stari filozofi so govorili, da resnična ljubezen dela čudeže in je vzrok nepredstavljivih junaških dejanj. Ker sta bitji, ki se ljubita, med seboj povezani kot vezani posodi, postane ljubezen, ki živi v njiju, velika moč, moč, ki vnema entuziazem in pomeni veter za njuna jadra. Vse, kar se dogaja v notranjosti enega, se zrcali tudi v drugem.
Če je kljub časovnim in prostorskim razdaljam moja radost močnejša od žalosti ljubljenega bitja, bo tudi njegovo srce polno radosti. In ko v njegovi duši zavlada pozna jesen in se bom jaz tega zavedala, ne glede na to, v katerem kotičku Moskve, sveta ali univerzuma bom tedaj – kdo ve, morda se bo v njem zares nekaj prebudilo in bo v svoji duši začutil dih pomladi …