Na prehodu iz 4. v 5. stoletje je v Aleksandriji, tedanjem žarišču antične modrosti, kakor večernica poslednjega upanja, da bo antična modrost še naprej napajala zahodni kulturni prostor, sijala danes pozabljena filozofinja nadzemske lepote in briljantnega uma. Ko je ta večernica zašla, se je nad omenjeni prostor začela silovito spuščati tema srednjega veka. Sredi današnje tême človeških vrednot je treba izpostaviti takšne zvezde upanja, da bi znova zasijale na našem nebu.