Časovni ciklusi in astrološke dobe

Splošni pogled na preteklost človeštva je vedno znova na tak ali drugačen način obarvan z idejo, da je današnji človek naprednejši od nekdanjega. Tehnični ali medicinski napredek ali spoznanja o obliki in položaju Zemlje v vesolju na prvi pogled niso vprašljivi. Vendar se je nazor o večji naprednosti razširil tudi na druga človekova področja, kar ustvarja neprebojen zid za resnični uvid v človeka.

Vseprisotnost tega stališča je toliko bolj presenetljiva zaradi sorazmerne mladosti ideje o neprestanem napredku, ideje, iz katere izvira prepričanje o večvrednosti. Šele dobri dve stoletji sta od tega, ko je francoski polihistor Condorcet leta 1793 v svojem delu Esquisse d’un tableau historique des progrès de l’esprit humain1 predstavil teorijo o nenehnem napredku. Vendar so že stoletja, tisočletja pred tem obstajala zelo stara besedila in ustno izročilo o tem, da je zgodovina stkana iz neštetih ciklusov, vpetih eni v druge. Človek preteklosti, ki je imel pogled, usmerjen proti zvezdam, je bil očaran nad veličastno podobo nebesnega svoda in je menil, da mora obstajati globoka povezava med dogajanji na nebu in na zemlji. Zgodovinski ciklusi so bili zanj samo zemeljski odraz kozmičnih. Ljudje preteklosti so na podlagi gibanja Zemlje, orientacije njene rotacijske osi glede na zvezde in cikluse nebesnih teles so ustvarili kompleksne astrološke koledarje, po katerih so se v življenju ravnali ljudje in cesarstva.

Najznamenitejši primer zgodovinskega ciklusa v zahodni astrološki tradiciji je astrološka doba. Posamezna astrološka doba traja približno 2160 let, dvanajst astroloških obdobij pa skupaj tvori večji ciklus, imenovan Veliko Platonovo leto. Eden takih ciklusov se je v skladu z astrološkimi učenji začel približno leta 11.000 pr. n. št. z dobo Leva. Tej je sledila doba Raka približno leta 8.800 pr. n. št., zatem so prišle dobe Dvojčkov, Bika, Ovna, Rib in nazadnje Vodnarjeva doba, ki se je šele začela. Začetek tega ciklusa astroloških dob je mogoče povezati s propadom Atlantide, legendarne celine, o kateri piše Platon. V svojih delih “Kritija” in “Timaj” govori o strašni kataklizmi, ki naj bi se zgodila približno leta 9.500 pr. n. št., ko naj bi otok Pozejdonis, zadnji ostanek Atlantide, potonil v Atlantski ocean.

Pomen zgodovinskih ciklusov, v tem primeru pomen astroloških dob, postane jasnejši, če vemo, da so vsaki dobi pripisovali značilnosti astrološkega znamenja, po katerem je dobila ime. Tako so bile za dobo Leva značilne solarne religije, v katerih je prevladovalo čaščenje Sonca. V dobi Raka so prevladovali lunarni kulti, saj astrološkemu znamenju Raka vlada luna ipd.

Letno gibanje Sonca skozi zodiakalna znamenja ustreza prehajanju človeštva skozi astrološke dobe.

Sončni junaki

Isto univerzalno sliko na mitološki ravni opisujejo dela, ki jih opravlja sončni junak. Zato imajo tudi junaki iz mitov različnih ljudstev in civilizacij številne podobnosti – so božanskega izvora, nepremagljivi, imajo izjemno moč in neizmeren pogum, odlikuje pa jih tudi velika iznajdljivost. Poleg tega jih krasijo vrline in vztrajnost, kajti po navadi jih v življenju spremljajo težave in velike preizkušnje. Junaki prav z njihovim premagovanjem uresničujejo svojo usodo in tako potrjujejo svojo božansko naravo.

Resnični mit ni nikoli plod domišljije kakšnega davnega neznanega navdihnjenca. Miti so odraz našega notranjega sveta. Mit o sončnem junaku je arhetipska podoba Človeka.

Izvor mitov

Znamenitemu grškemu mitološkemu junaku so pripisana številna dela – od boja proti velikanom in pošastim do ustanavljanja mest in kultov.

Vendar številna dela, ki so jih stari Grki pripisovali Herkulu, ne morejo biti njegova iz različnih razlogov. Na primer pri domnevni Herkulovi ustanovitvi egipčanskega mesta Tebe (Tebe s stotimi vrati) grški mit očitno “laže”, ko to delo pripisuje svojemu junaku, saj je Egipt in s tem tudi njegov religijski sistem veliko starejši od katerega koli grškega.

Prav tako najdemo dela, ki so “ukradena” od starih junakov. Eno od Herkulovih del je osvoboditev Hesione, hčere trojanskega kralja Laomedona. Prikovana je bila na steno na morski obali in – podobno kot v zgodbi o Andromedi – bi jo morala požreti ogromna morska pošast. Herkul je Hesiono osvobodil okovov, zatem pa ga je morska pošast v strašnem boju pogoltnila. Motiv ogromne pošasti, ki pogoltne junaka, najdemo v številnih mitologijah – babilonski bog Marduk se bori proti pošastni Tiamat, indijski bog Indra proti ogromni kači Vrtri ipd.

Ta “prisvajanja” tujih del niso povsem običajna kraja, temveč gre za prepoznavanje istega univerzalnega arhetipa. Kako bi drugače pojasnili podobnost med egipčanskimi miti ter miti, ki so prostorsko in časovno močno oddaljeni, kot so na primer azteški. V Egiptu je vodič skozi podzemni svet Anubis, božanstvo v podobi šakala, pri Aztekih pa je to Xolotl, ki so ga prikazovali kot kojota. V Grčiji je to troglavi pes Kerber.

Dvanajst Herkulovih del

Herkul je moral po ukazu kralja Evristeja opraviti dvanajst del, nagrada, ki mu jo je za to dodelil Zevs, pa je bila nesmrtnost.

Številne različice mita o Herkulu se večinoma skladajo v tem, katera od njegovih številnih del se nanašajo na znamenitih dvanajst del, razlike pa se pojavljajo pri njihovem zaporedju:

1. nemejski lev
2. lernejska hidra
3. erimantski merjasec
4. kerinejska košuta
5. stimfalske ptice
6. Avgijev hlev
7. kretski bik
8. Diomedove kobile
9. Gerionovo govedo
10. Hipolitin pas
11. Kerber
12. vrt Hesperid

Širši opis vsakega od navedenih del je mogoče najti v kateri koli knjigi o grški mitologiji, simbolično razlago pa bomo dali samo za prvo in zadnja tri dela.

Nemejski lev

Prvo delo, ki ga je tej ukazal Herkulu, je bila usmrtitev nemejskega leva. To je bila ogromna zver, katere kožo niso mogli prebiti niti kamen, niti bron, niti železo. Živel je na gori Tret blizu mesta Nemeje, brlog pa si je uredil v votlini z dvema vhodoma.

Lev je tako divjal naokoli, da je bilo vse naokoli povsem opustošeno, ko je tja prispel Herkul.

Herkul je napadel leva z vsemi orožji, vendar zaman – puščice so se odbijale od njegove kože, meč, kot da bi bil iz bakra – lev je bil neranljiv. Celo močan udarec s kijem, ki se je zlomil, je leva samo omamil. Ta je po udarcu zbežal v svoj brlog. Herkul je nato z ogromno skalo vhod v votlino zaprl in se pritihotapil vanjo skozi drugega. Herkul je v boju, ki je sledil, zadavil leva tako, da je njegovo glavo ukleščil pod levo pazduho. Herkul je iz boja prišel skoraj brez posledic – z izjemo enega prsta, ki mu ga je odgriznil lev.

Zlomljeni kij je zamenjal z novim in z naprteno levovo kožo kot dokaz izvršenega dela se je podal v Mikene. Ko je Evristej videl mrtvo pošast, se je tako prestrašil, da je Herkulu prepovedal vstop v mesto.

Herkul najprej ni vedel, kako bi odrl levovo kožo, toda mit naprej pripoveduje, da se je v trenutku božanskega navdiha spomnil, da lahko namesto noža uporabi levje kremplje. Od tedaj je levjo kožo nosil prek ramen. Bila je njegov neprebojni oklep, levja glava pa čelada.

Začetek poti

Mit v jeziku simbolov govori o tem, da se mora vsakdo, ki se odloči odpraviti po poti skrivnosti življenja, naj gre za enega človeka ali celotno človeštvo, spopasti s samim seboj, brez posrednika in brez delovanja z varne razdalje. Premagati mora leva v sebi, svojo nižjo naravo, se boriti se boriti “z golimi rokami”.

Levja koža, ki si jo naprtijo junaki in svečeniki, je pogost motiv v številnih kulturah, saj je znamenje tistega, ki je prestal največji boj, ki je premagal leva v sebi, premagal je samega sebe. Zanimivo pa je, da je ukročena narava odslej postane neprebojen ščit.

Ta znak ustreza znaku Leva.

Pravkar opisanemu delu sledijo preostala, pri čemer je vsako povezano z enim zodiakalnim znamenjem. Simbolično bomo poskušali razložiti le še zadnja tri dela.

Hipolitin pas

Evristej je Herkulu zadal deseto nalogo – to je, da njegovi hčeri Admeti prinese zlati pas amazonske kraljice Hipolite. Pas je Hipoliti podaril Ares. Amazonke so bile bojevite Aresove hčere.

Hipolito je Herkulova moč tako očarala, da mu je bila pripravljena pas podariti, vendar je Hera, preoblečena v Amazonko, razširila vest, da želi Herkul Hipolito ugrabiti.

Amazonke so zatem zajahale konje ter napadle Herkula in njegovo spremstvo. V boju so bile poražene, poveljnici Melanipa in Antiopa pa sta bili zasužnjeni. Hipolita je odkupila Melanipino svobodo s svojim pasom, Antiopo pa je Herkul dal za ženo svojemu prijatelju Tezeju.

Ob vrnitvi je Hesiono rešil pred morsko pošastjo.

Dve novi deli

Zadnje od desetih del, ki jih je moral najprej opraviti Herkul, ustreza znamenju device, s čimer bi se moral končati ta veliki ciklus. Po astrološkem izročilu je bilo nekoč javno znanih samo deset zodiakalnih znamenj. Le posebej posvečeni so poznali preostala dva, tj. škorpijona in tehtnico.

V mitu o Herkulu se to kaže tako, da Evristej Herkulu ne želi priznati dveh opravljenih del – usmrtitve Hidre in čiščenja Avgijevega hleva. Prvega zato, ker je imel pomočnika, drugega pa zato, ker je od Avgija za opravljeno delo želel plačilo. Dve novi deli sta bili povezani s Kerberjem in zlatimi jabolki z vrta Hesperid.

Zgodovinsko mit o boju proti Amazonkam razlagajo kot zmago patriarhata nad matriarhatom.

Zlati pas boga vojne Aresa na psihološki ravni pa simbolizira protinaravno stanje bojevitosti psihe (Hipolite). Snetje tega pasu pomeni vrnitev v naravno stanje.

Zdaj, ko je psiha naposled osvobojena svojih protinaravnih okovov, se lahko povzpne na zadnjo stopnico.

Lovljenje Kerberja

Predzadnja naloga je bila najstrašnejša od vseh – privesti troglavega psa Kerberja, varuha podzemnega sveta Tartarja. To nalogo je bilo mogoče izvršiti le z močno zaščito bogov. Herkulova vodiča sta bila Atena in Hermes.

Herkul se je najprej odpravil v Elevzino, kjer je zaprosil za posvetitev v misterije. Toda Evmolp, ustanovitelj velikih misterijev, ga je zavrnil, češ da imajo pravico vstopa v velike misterije samo rojeni Atenci, vendar je zato ustanovil male misterije.

Hermes, vodič duš umrlih, je tako notranje očiščenega in pripravljenega Herkula privedel do Tenarskega prepada, skrivnega vhoda v podzemni svet. Haron, ki ga je Herkulova strašljiva pojava prestrašila, ga je prenesel čez reko Stiks, čeprav je smel prevažati le duše umrlih. Atena je nato Herkula vodila do samega Hadovega prestola, pred katerim je Herkul povedal za razlog svojega prihoda.

“Pes je tvoj, če ga obvladaš brez kija in puščic,” je mrko odgovoril Had.

Psa je našel privezanega poleg velikanskih vrat Aherona. Tri grivate kačje glave so napadle, toda neprebojna koža nemejskega leva je Herkula zaščitila. S Kerberjem na vrvici je znova z Atenino pomočjo prečkal reko Stiks in naposled prispel pred Evristeja. Ta je od strahu padel na kolena in Herkula prosil, naj ga vrne, od koder ga je pripeljal.

Vodič skozi podzemni svet

To delo ustreza znamenju škorpijona, ki je povezan s smrtjo. Tisti, ki gre skozi iniciacijo, mora simbolično umreti, da bi se lahko znova rodil. Mora se spustiti v podzemni svet in se iz njega tudi vrniti. Na tej poti ga spremlja vodič v podobi psa, šakala ali kojota. V Egiptu je to Anubis, pri Aztekih Xolotl, pri Grkih pa Kerber.

V izvirni različici mita je namreč Kerber vodil Herkula in ne obratno. Grški miti so doživeli številne posege in svobodne razlage zapisovalcev mitov. Grškim pesnikom med drugim očitajo, da so bogovom pripisali preveč človeške značilnosti.

Zlata jabolka z vrta Hesperid

Zdaj zares zadnje Herkulovo delo je, da prinese tri zlata jabolka z vrta Hesperid. Drevo, na katerem so rasla jabolka, je Mati Zemlja podarila Heri, ko se je poročila z Zevsom, Hera pa ga je zasadila v svojem božanskem vrtu in ga zaupala Hesperidam, hčeram titana Atlasa. Vrt je ležal na skrajnem zahodu, kjer se ustavijo zasopli konji boga Sonca.

Okoli debla je bil ovit zmaj Ladon. Podobno kot Kerber in številne druge omenjene pošasti je bil iz rodu Tifona in Ehidne. Imel je sto glav in govoril v različnih jezikih. Herkul je našel vrt šele po nasvetu rečnega boga Nereja. Rečni bog mu je še svetoval, naj jabolk ne utrga sam, temveč naj to namesto njega opravi Atlas. Atlas je bil po porazu Titanov v boju proti bogovom obsojen na to, da na svojih ramenih nosi nebesni svod. Atlas je prošnjo uslišal, vendar pod pogojem, da Herkul nase prevzame njegovo težavno nalogo. Herkul je pred tem ubil Ladona.

Hesperide so za Atlasa ubrale tri jabolka. Herkul je titana prepričal, da mu odstopi jabolka, in mu z zvijačo predal nebesni svod nazaj.

Evristeja je to, da je Herkul uspešno opravil tudi to delo, tako osupnilo, da mu je jabolka vrnil. Herkul jih je podaril svoji zaščitnici Ateni, ona pa jih je vrnila Hesperidam.

Med to epizodo je osvobodil Prometeja.

Spoznanje

Potem ko so bila opravljena vsa dela, je ostalo še zadnje, ki je bilo pravkar opisano. Zlata jabolka simbolizirajo spoznanje, zmaj Ladon pa njegovega varuha. Titan Atlas podobno kot Prometej simbolizira tistega, ki ima spoznanje. To delo ustreza znamenju tehtnice, znamenju harmonije in ravnovesja. Tako Atlas kot Prometej sta razpeta med nebom in zemljo.

Naposled se je končal en ciklus. In zdaj se lahko začne novejši, večji.

___________

¹ Slo. Oris zgodovinskega pregleda napredka človekovega duha (knjiga ni prevedena v slovenščino, zato je prevod naslova le informativen).

Avtor: Ivan Tomašević