“Če padeš v boju, glej, da tvoje telo pade tako, da z obrazom gleda v nasprotnika.”

Znamenito japonsko delo Hagakure (v prevodu “Skriti listi”), znano tudi pod naslovom Knjiga samuraja, je nastalo na začetku 18. stoletja. Delo je plod pogovorov med znamenitim samurajem Yanamotom Tsunetomom, znanim tudi kot Jocho, ter Tsuramotom Tashirom, mladim samurajem in pisarjem, ki je beležil vse njegove misli in spomine. DeloHagakure je zanimivo predvsem zato, ker je v njem poleg nasvetov, povezanih z bojevništvom in disciplino, moč najti tudi nekatere usmeritve za vsakdanje življenje.

Yamamoto Tsunetomo je bil osebni stražar Nabeshime Mitsushige, drugega vladarja današnje pokrajine Saga na Japonskem. Po Mitsushigovi smrti se je Tsunetomo odločil, da bo postal budistični menih. V času, ko je vladar Mitsushige umrl, je na Japonskem že skoraj sto let vladal mir. Samuraji so se zato morali soočiti s težavo, ki jo pozna vsaka vojska – kako ohraniti bojevniško čast ter vzdrževati pripravljenost in disciplino v času dolgega miru? V tej luči delo Hagakure predstavlja praktičen priročnik in obenem tudi navdih za obuditev tistih vrlin, ki so bile značilne za samurajski duh v času njegovega polnega razcveta.

***

O Poti spoznanja

Človek mora celo življenje iskati način, kako najbolje slediti Poti. Treba se je učiti tako, da se posvečamo delu brez odlaganja. Skozi to človek odkriva Pot.

*

Nekaj se lahko naučimo tudi od dežja. Ko nas preseneti močan dež, se ponavadi trudimo, da se ne bi zmočili, zato tekamo po ulici, kolikor nas nesejo noge. Toda če storimo tako in se pri tem občasno umikamo še pod strehe, bomo vseeno mokri. Če pa smo odločni že od samega začetka, potem se zagotovo ne bomo opotekali naokoli, čeprav bomo enako mokri. Ko to razumemo, lahko to spoznanje razširimo na vse, kar počnemo.

*

Če naše presoje temeljijo samo na našem lastnem spoznanju, potem smo v nevarnosti, da bomo zapadli v sebičnost in skrenili s prave poti. Naše presoje so omejene in ne upoštevajo resnice niti dobrobiti za drugega. Zato je najbolje poiskati nasvet modreca, ki je pošten in objektiven sodnik. On bo dal nasvet, ki bo upošteval tudi dobrobit drugih, ne le našo. Presoja, ki izvira samo iz nas samih, je podobna palici, ki jo zapičimo v zemljo, nato pa pričakujemo, da bo zraslo drevo.

*

O pomembnih in nepomembnih stvareh

Če se o stvareh odločimo ob pravem času, jih lahko razumemo. Bistvo je, da o stvareh razmišljamo vnaprej, ko pa pride čas, jih rešujemo z lahkoto. Težko se je soočiti z nečim in hitro priti do rešitve, če že prej nismo sprejeli odločitve. Uspeh bo vedno negotov.

O Poti bojevnika

Resnični samuraj vnaprej razmisli o vseh možnih situacijah in rešitvah, da bi bila njegova dela sijoča, ko bi napočila ura delovanja. Zato pravijo, da je premišljen samuraj tisti, ki je pravočasno spravil v red vsako malenkost. Nepremišljen samuraj lahko uspešno prestane tudi težak položaj, toda njegov uspeh je odvisen samo od sreče.

*

Če razmišljamo o tem, kako bomo izpolnili nalogo, samo izgubljamo čas. Če skušamo ugotoviti, koliko je nasprotnikov, bo preteklo še več časa. Na koncu se bomo umaknili. Ni pomembno, ali je nasprotnikov tisoč … Pomembno je le, da smo odločni vtem, da jih bomo vse premagali. Če se naloge lotimo na tak način, potem smo opravili že polovico dela.

O vrlinah

Morali bi najti dober vzor in se od njega učiti. Treba je opazovati veliko ljudi in od vsakega vzeti najboljše, kar nosi v sebi. Nekdo je lahko na primer vzor ljubeznivosti, nekdo vzor poguma ali dobrega izražanja, nekdo vzor pravilnega vladanja, nekdo vzor trdnosti duha …

*

Človek, ki ima vrlino, v svojem srcu nosi mir in nikoli ne daje vtisa, da je preveč zaposlen. Človek brez vrline, ki v sebi nima miru, pa si prizadeva za slavo in skuša potisniti druge.

O sočutju

Modrost in pogum, ki izvirata iz sočutja do drugih ljudi, sta resnična modrost in pogum. Ko nekdo nekoga kaznuje ali se za nekaj bori, in vse to dela s sočutjem v srcu, bodo imela njegova dela brezmejno moč in bodo prežeta s pravičnostjo. Delati nekaj samo zaradi sebe je puhlo, podlo in se slabo konča.

*

Svečenik Tannem je pogosto govoril, da menih ne more izpolniti svoje Poti, če ne izkazuje sočutja do drugih, vendar mora izkazovati tudi pogum. In če bojevnik izkazuje pogum, njegovo srce pa ni napolnjeno s sočutjem, ne more postati samuraj. Zato je za meniha vzor poguma bojevnik, za bojevnika pa je vzor sočutja menih.

O govoru

Vedno in povsod mora samuraj paziti na vrednost svojih besed. V njegovih besedah se mora odražati vsa njegova moč. Njegova beseda mora biti cvet, ki vzklije iz srca, in ne samo nekaj, kar pride zgolj iz ust.

*

Ljudje so najpogosteje zadovoljni s svojim mnenjem o stvareh, zato ga nikoli ne skušajo preseči. Če pa z nekom izmenjujete misli, ste naredili korak naprej k temu, da to storite.

*

Pravijo, da človek, ki naredi napako, ne sme omahovati pri popravljanju svojih napak. Če jih popravi brez vsakršnega omahovanja, bodo njegove napake hitro izginile. Če pa jih skuša prikriti, bodo postale še vidnejše, še večje in še bolj boleče. Človek nikoli ne sme govoriti o napakah drugih ljudi ali o njihovih skrivnostih. Poleg tega pa mora, medtem ko govori, zaznati občutke poslušalca.