Gustave Moreau: Ojdip pred sfingo
O slikarju
Gustave Moreau je eden od vodilnih simbolističnih slikarjev, ki je deloval v 19. stoletju. Znanj je bil po vizionarskem slogu pri upodabljanju svetopisemskih in mitoloških motivov.
Moreaujeve slike so močno vplivale na slikarje, pisatelje in druge simbolistične umetnike. Bolj kot kateri koli umetnik je imel naravni čut za vključevanje “čarobnega” v svoje upodobitve pa tudi vsega skrivnostnega in nezavednega.
Na sliki vidimo njegovo znano sliko Ojdip pred sfingo.
Ojdip pred sfingo
Na strmi pečini nad gorsko stezo, ki je vodila v mesto Tebe, se je nekega dne pojavila strašna pošast, ki so jo imenovali sfinga. Imela je glavo ženske, telo leva, rep kače in krila orla. Ustavila je vsakega mimoidočega popotnika in mu zadala uganko, ki se je glasila: “Katero živo bitje ima včasih dve nogi, včasih tri, najšibkejše pa je, kadar jih ima največ?” Če nesrečnik ni poznal odgovora, ga je sfinga ubila in pojedla. Takšen tragični konec je doletel številne naključne popotnike, saj nihče ni poznal odgovora na sfingino uganko.
Nekega dne se je pred sfingo pojavil junak Ojdip, ki je takoj odgovoril: “To je človek. Kot otrok se plazi po štirih nogah, kot odrasel trdno stoji na dveh nogah, kot starec pa se opira na palico.” Sfinga je takoj po tem odgovoru padla s pečine, na kateri je stala, in bila na mestu mrtva. Tebanci so Ojdipa, ki je s svojo domiselnostjo osvobodil mesto pošasti, povabili v mesto in ga razglasili za kralja.
Kaj predstavlja sfinga?
Najdemo jo v legendah in pripovedkah, ki so navdihovale slikarje in kiparje starega in antičnega sveta vse od Egipta, Grčije in Mezopotamije pa do Indije in Idokine.
Prikazovali so jo kot domišljijski skupek različnih bitij, saj je imela telo bika, noge leva, krila orla in glavo človeka. Obstajajo tudi poenostavljeni prikazi, na katerih ima sfinga samo telo leva in glavo človeka.
Grška sfinga je demon uničenja, ki požre vse na svoji poti, egipčanska sfinga pa je za razliko od grške pozitiven simbol.
Čeprav se sfinga v nekaterih tradicijah prikazuje kot pozitivna, v nekaterih pa kot negativna, gre za isti simbol. Po Jungovih besedah so namreč simboli psihološki mehanizmi, polni različnih pomenov, koliko pa jih odkrije posameznik, je odvisno od njegove stopnje zavesti.
Splošno sprejeta razlaga sfinge je, da gre za nasprotje med živalskimi in človeškimi značilnostmi. Sfinga predstavlja notranji boj človeka med pozitivnimi, človeškimi elementi ter negativnimi, nagonskimi elementi. To je spopad človeške in živalske narave, prikazan v tradicijah vseh indoevropskih ljudstev prek mitov o boju junakov proti pošastim.
S tega vidika je neukročena sfinga simbol človeka, ki mu vladajo nagoni, zaščitniška sfinga pa predstavlja človeka, ki vlada samemu sebi.
Štirje deli sfinge so dejansko štirje elementi: zemlja (bik), voda (orel), zrak (človek) in ogenj (lev), ki se med seboj spopadajo, kar omogoča evolucijo. V psihološkem vidiku gre za štiri vidike človekove osebnosti: telo, energijo, čustva in razum.
Prva naloga človeka je ukrotiti živalski del svoje narave oziroma vzpostaviti sklad med svojim mišljenjem, čutenjem in delovanjem. Če mu uspe, to odpira možnosti za duhovni in civilizacijski razvoj.
