Grški Misteriji
Izvor
Čeprav veliko vemo o umetnosti, filozofiji, medicini, matematiki in drugih znanostih starodavne Grčije, zibelke kulture in civilizacije Zahoda, je v globini časa skrito srce stare Grčije, iz katerega se je rodilo vse, kar vemo o tej kulturi. To so Misteriji. Vsi veliki umetniki, tragiki, filozofi in vojskovodje so bili inicirani v Misterije, zahvaljujoč temu imamo grško umetnost, grško tragedijo in grško filozofijo.
Misteriji pravzaprav niso izključno grška last, saj so obstajali v različnih delih sveta čez celotno zgodovino in ni visoke kulture, ki jih ne bi poznala. V sami Grčiji so se Misteriji odvijali na različnih krajih, najbolj poznani pa so bili samotraški, elevzinski, tebanski, orfični in drugi.
Ne glede na njihove zunanje razlike imajo isti izvor in smisel.
Kaj v resnici so bili Misteriji, je vprašanje, na katerega ni lahko odgovoriti, ker jih je težko primerjati z današnjo religijo, filozofijo, umetnostjo in načinom življenja.
Slika sveta naših prednikov je bila povsem drugačna od današnje. Sodobni človek je veliko bolj razumski, kot je bil nekoč. Ta racionalnost je v določenih delih sveta omogočila velik napredek tehnologije in materialno blagostanje. Po drugi strani pa je izpodrinila intuicijo, lastno nekdanjim ljudem, in človeku na nek način odvzela gotovost v obstoj Boga, kajti ne eno ne drugo ni “dokazljivo” s sodobnimi kriteriji vrednotenja in verodostojnosti.
Medtem ko so starodavni ljudje v naravnih pojavih videli določen izraz moči narave, to je samih božanstev, mi v teh istih močeh narave vidimo na primer meteorološke pojave. V mitoloških knjigah najdemo pojme, kot so: bog dežja, boginja zemlje, bog vetra. Že s samo terminologijo naravno stvarnost ločimo na dva dela: boga in dež. Pravzaprav je ljudem nekdaj beseda dež označevala kozmično silo, impulz, ki se spušča na zemljo, jo oplaja in ji daje življenje. Dež, razumljen na tak način, je imel svoj izvor v božanskem. Izražal se je kot voda, ki pada z neba. Imena starodavnih božanstev so bila iz besed, ki so označevale prav tisti vidik narave, za katerega je določeno božanstvo zadolženo. Grki npr. niso rekli “boginja zemlje”, temveč Demetra, kar pomeni “mati zemlja”.
Naši predniki se niso spraševali, ali obstaja Bog, ker so njegovo prisotnost videli v vsakodnevnem življenju, v vsem, kar jih je obkrožalo. Vendar pa se je ta “uvid” razlikoval od človeka do človeka. Grška religija je namreč omogočala širino, v kateri je vsakdo lahko imel svojo vizijo Boga, ne da bi prišel v protislovje z ostalimi. Z drugimi besedami, globina razumevanja je bila različna. Medtem ko je navaden človek v mitu videl cikličnost narave, poletno obnavljanje, rojstvo ali umiranje življenja, to je zunanji aspekt, je svečenik videl njegovo globoko, notranjo plat – izraz kozmičnih sil, ki se dotikajo globine človekove duše in kažejo na njeno vlogo tako na tem kot tudi na onem svetu. Prav iz tega razloga so obstajali Misteriji, ki so predstavljali ezoterično srce religije.
Herodot pravi, da je Misterije v Grčijo prinesel Orfej, Apolonov sin, od katerega je dobil liro s sedmimi strunami oziroma sedmero iniciacijo v Misterije. Po Orfeju imajo vse svoj izvor v velikem Principu, ki mu skušajo ljudje kljub njegovi neizrekljivosti in neopisljivosti nadeti ime. Orfično učenje govori o božanski naravi in preseljevanju človekove duše (metempsihoza). Na orfičnih zlatih lističih, najdenih v grobovih v južni Italiji in na Kreti, so napisani verzi, v katerih je duša predstavljena kot otrok neba in zemlje. Klement Aleksandrijski pravi, da se je skozi velike Misterije razkrivala evolucija celotnega Univerzuma, “saj se je skozi njih iniciranim pokazala narava in vse stvari v svoji resnični podobi.” Epiktet poudarja njihovo moralno vrednost, medtem ko je bil po Platonu njihov dejanski cilj vrnitev duše v svoje primarno stanje, stanje popolnosti, iz katerega je duša “padla”.
Misteriji so tako odgovarjali na globoka vprašanja življenja in smrti ter prenašali znanje o enem Bogu, viru, iz katerega vse izvira in h kateremu se vse vrača, ki je začel stvarjenje in ki je skozi različne aspekte prisoten v vsem, tudi v človekovi duši. Njegova moč se diferencira skozi številne kozmične energije, ki delujejo na vidnih ravneh manifestacije. Človek je to Eno lahko zaslutil skozi številne sile narave – božanstva.
Bogova, ki se pojavljata v vseh grških Misterijih, sta Dionizij in Demetra. Dionizij je bog vina in vinske trte, Demetra pa je boginja plodnosti in poljedelstva. V nadaljevanju bomo poskusili prodreti v globlji simbolizem in pomen teh bogov.
Dionizij Zagrej
Dionizij je bil sin nebeške Demetre in Zevsa oziroma po drugem viru Perzefone in Zevsa. Mit pravi, da so ga razkosali in pojedli Titani, v zadnjem trenutku pa je njegovo še bijoče srce rešila Atena in ga odnesla k Zevsu. Ta ga je pogoltnil in s strelo sežgal Titane. Iz njihovega pepela je nastal človeški rod. Prvi Dionizij se je imenoval Zagrej, kar pomeni “razkosani”. Dionizij Zagrej predstavlja božansko žrtev; moral je umreti na eni ravni, da bi se povzdignil na višjo. Razkosani Zagrej živi v vseh bitjih. To je božanstvo, ki je žrtvovano zato, da bi se izrazilo v številnih dušah. Človeštvo, ki je nastalo, vsebuje del titanskega in del božanskega. Titanski del v človeku vleče proti tistemu, kar je animalno, medtem ko drugi del, dionizijski, predstavlja dušo, ki večno teži proti nebu in išče svojo izgubljeno enost.
Dionizij Bakh
Zevs je s Semelo, hčerko tebanskega kralja Kadma, spočel novega Dionizija, ki je sad zveze božanskega, nesmrtnega očeta in človeške, umrljive matere. Legenda pravi, da se je Semeli, ko je pod srcem nosila Dionizija, prikazala Hera in jo vprašala, če se ji je Zevs prikazal v svoji božanski veličini kot se je njej na poročni dan.
Naivna Semela se ni mogla upreti tej misli in ob naslednji priložnosti od Zevsa izprosila obljubo, da izpolni željo, ki jo bo od njega zahtevala. Zevs je nejevoljno pristal, kar se je kasneje izkazalo za pogubno. Ko je vrhovni bog kaj obljubil, je namreč prisegel vodovju Stiksa, da se bo to, kar je izrečeno, uresničilo, in od tod ni bilo vrnitve. V strašni svetlobi in strelah je zgorela hiša in Semela je umrla, a kljub temu je Zevsu uspelo rešiti Dionizija v zadnjem hipu, tako da je zarodek vsadil v svoje stegno, da bi se tam do konca razvil. Tako se je Dionizij drugič rodil – sedaj ne več kot Dionizij Zagrej, božanski sin, temveč kot novi Dionizij, ki je v sebi poleg božanskega nosil še nekaj človeškega. Ta Dionizij je postal veliki posvečenec, ki naj bi ljudem pokazal pot vrnitve proti izgubljeni enosti. Je bog entuziazma, zanosa, ki duši omogoča, da se približa nebu. Ta entuziazem predstavlja enostavnen simbol – vino. Za Grke je bilo vino simbol drugačnega stanja zavesti, ki sega od običajne opitosti do najvišjega zanosa, ekstaze in božanskega navdiha. Ta mladi Dionizij se ciklično obnavlja, pomlajuje, zato so ga poimenovali tudi Rešitelj in Osvoboditelj.
Tako ima vsak človek od Zagreja božanski duh, ki biva v telesu, od Bakha pa človeško dušo, ki se je zmožna podati na pot osvoboditve iz okovov telesa, vse dokler se ne povrne prvobitna čistost človeškega bitja.
Demetra
Njeno ime dobesedno pomeni Mati Zemlja. Demetra je tako kot tudi sam Zevs hči Kronosa in Reje. Zevs ji je zaupal skrb za rodovitnost zemlje. Ljudi je naučila obdelovati zemljo in jim prinesla zakone, zato so jo imenovali tudi Zakonodajalka. V mitologiji sta njen simbolizem in pomen najbolj prišla do izraza v njenem odnosu s hčerko Perzefono. Demetra je z Zevsom imela hči Perzefono ali Koro, kar pomeni mlado dekle. Ko se je nekoč Perzefona igrala s svojimi prijateljicami nimfami na poljanah Nise, se je pred njo odprla zemlja. Iz brezna je prišel Had, gospodar podzemlja, in jo ugrabil. Demetra je tavala po svetu in poskušala najti svojo hčer, vendar neuspešno. Naposled ji je bog Helij, Sonce, ki na svojem dnevnem potovanju po nebu vse vidi, izdal skrivnost njenega izginotja. Demetra je odšla na Olimp in zahtevala od Zevsa, da ji vrne hči, toda Perzefona je v podzemlju pojedla granatno jabolko, simbol zakona, zato ni bilo več vrnitve. Demetra je zapustila Olimp, se preoblekla v starko in v brezmejni žalosti zanemarila svoja opravila. Naposled je prispela v Elevzino, kjer je postala dojilja ravnokar rojenega sina elevzinskega kralja Keleja in nikomur želela razkriti, kdo v resnici je. Zavladala sta lakota in pomanjkanje, živali niso povrgle mladičev, polja niso obrodila, ljudje so v svoji bedi pozabili na lastne bogove, niso izvajali bogoslužja, vse je zamrlo. Ko je stanje postalo neznosno, je Zevs poslal svojega glasnika Hermesa v podzemlje in dosegel naslednji dogovor: Perzefona bo dve tretjini leta preživela s svojo materjo, eno tretjino pa v podzemlju s svojim možem. Demetra se je nato vrnila k svojim dolžnostim in cela narava je ponovno oživela. Kasneje je Demetra v znak zahvale Keleju, ki jo je lepo sprejel na svojem dvoru, njegovega sina Triptolema naučila obdelovanja zemlje, Kelej pa je v čast boginje zgradil veličastni hram Telesterion, ki je postal središče njenega kulta, znanega pod imenom elevzinski Misteriji.
Poskusimo se dotakniti nekaj ključnih elementov mita. Demetra je slika živih in ustvarjalnih kozmičnih sil, in ne samo zemlja, ki obrodi in gre skozi cikluse letnih časov, čeprav jo največkrat povezujejo s tem. Demetra je nebeška moč, tisti božanski impulz, ki je usmerjen k rojevanju in obnovi življenja, toda sama ni zemlja, temveč nevidno kolo vsakega rojevanja. Ko Demetra biva v našem svetu s svojo hčerjo, vlada harmonija, saj je vzpostavljen red in povezava med nebeškimi in zemeljskimi silami. Medtem ko je Demetra sama, Perzefona pa v podzemlju, se te vezi začasno prekinejo in zemlja ne obrodi.
Perzefona je mlado dekle, simbol človeške duše, ki se ne zaveda svoje božanske narave. Zato periodično prehaja skozi podzemlje, skozi Misterij umiranja, ponovnega rojstva in ponovnega povezovanja s svojo materjo. Perzefona z začetka zgodbe in Perzefona, ki se vrača k svoji materi, nista isti: ena je morala umreti, da bi se druga rodila v drugem stanju zavesti. Zato so se v elevzinskih Misterijih svečeniki poistovetili s samo Perzefono.
Ko mit govori o tem, kako je Demetra Triptolemu predala umetnost obdelovanja zemlje, nakazuje na znanje o Misterijih. Triptolem je tako postal prvi inicirani v Elevzini in dobil nalogo, da ljudem prenese pridobljeno znanje.
Orfični Misteriji
Zgodba o Orfeju, starodavnem začetniku grške religije, se začne v Trakiji, v obdobju, ki ga je težko definirati. Pravijo, da so v tem temačnem obdobju prevladovali kulti nižjih božanstev. Ljudje so živeli v strahu pred čarovništvom najnižjega tipa, dogajale so se strašne nočne orgije, vladalo je vraževerje in kulti božanstev so bili degradirani. Majhne skupnosti svečenikov solarnih kultov so živele izolirano in odmaknjeno. V takem okolju se je rodil Orfej, ki je že s samo svojo pojavo bil nasprotje svojega časa. Bil je čeden, njegov glas je lahko segel do vsakega srca in mu prinesel skladnost. Po enem viru je bil sin Apolonove svečenice, po drugem pa sin Tračana Aegra in Kaliope, muze epskega pesništva, kar ga ponovno povezuje s Apolonom kot vodjem muz. Orfej je izginil in vsi so mislili, da ga je nekdo ubil.
Tradicija govori o njegovem bivanju v Egiptu, kjer je bil posvečen med egipčanske svečenike. Po dvajsetih letih se je vrnil v Grčijo s poslanstvom, da tam utemelji Misterije. Orfej je združil Dionizijevo in Zevsovo religijo v eno samo. Takrat še ni bilo posebnih svetišč ali zgradb, v katerih so se odvijali Misteriji. Vse se je dogajalo na odprtem v naravi, v globokih dolinah, gozdovih, vzpetinah, podzemnih prehodih. To znanje je prihajalo do ljudstva skozi poezijo, praznovanja in kasneje tudi skozi gledališče Misterija, predvsem skozi tragedijo. Iz Trakije se je ta impulz Misterijev postopno razširil po dolini Tempe in se povezal z Apolonovim svetiščem v Delfih.
Glavni cilj dionizijskih praznovanj je bilo doseganje ekstaze – izstop duše iz navadnih okvirov, da bi sodelovala v božanskem. Posvečenci so se imenovali enteoi – tisti, ki so se nahajali v Bogu in skozi katere je govoril Bog. Orfiki so dejali, da je ekstaza “trenutno občutenje blaženosti”, smrt pa je le prehodna osvoboditev, saj po smrti po določenem času sledi ponovno utelešenje. Tako duša neprestano hrepeni po končni osvoboditvi. Resnična osvoboditev je končna vrnitev v pravo blaženost. Zanimivo je omeniti zgodbo, ki jo je zapisal Herodot, ko je potoval po Trakiji in obiskal pleme Trausov. Zgodba pravi, da ko se nekdo rodi, sedejo sorodniki okoli njega in začnejo tožiti zaradi življenjskih preizkušenj, ki jih bo novorojeni moral prestati. Ko nekdo umre, pa ga pokopljejo z radostjo v srcu in se pri tem spominjajo, kolikih težav se je osvobodil, sedaj pa živi v popolni blaženosti. To orfično učenje so našli na Siciliji in na Kreti, kjer se je ohranilo na zlatih lističih iz IV.–III. stoletja pr. n. št.. Vendar pa sta orfična religija in nauk o nesmrtnosti duše prisotna skozi celotno grško modrost in mnogi filozofi so ga pozneje prenesli v svoja dela. Tako lahko veliko orfičnih elementov zasledimo pri Empedoklu, Pitagori in Platonu, predvsem v svojem delu Fajdon.
Elevzinski Misteriji
Elevzinski Misteriji slonijo na mitu o Demetri in Perzefoni, ki predstavlja usodo človeške duše. Čeprav je duša izgubila pristen stik z bogovi, v sebi še naprej nosi te sile in jih lahko iz globin potegne na dnevno svetlobo. Misteriji so pokazali novo pot do bogov.
Sama ceremonija posvetitve v Misterije je trajala devet dni, od tega se je prvih šest dni odvijalo v Atenah, sedmi dan pa se je sprevod začel pomikati proti dvajset kilometrov oddaljenem svetišču v Elevzini, kamor je prispel pozno zvečer. Njegovo pomikanje proti svetiščem Posvečenja prve stopnje so se odvijala osmi, druge stopnje pa deveti dan.
Iz skopih podatkov, ki so nam jih zapustili antični pisci, lahko vendarle nekaj zaslutimo: posvečenci naj bi se “dotaknili kril boginje”, ali “v duši mu sije kot elevzinska svetloba”, ali “postali so otroci boginje”. Osvoboditev od strahu pred koncem fizičnega življenja je bil rezultat doživetih Misterijev. Cilj Misterijev je bilo doseganje vrline tukaj, v zemeljskem življenju kot tudi verovanje v onostranski svet.
Posvečenci so na koncu dali zavezo molčečnosti – o tem, kar so doživeli, niso smeli govoriti.
Pomen Misterijev
Posvečenci v Misterije so bili npr. Solon, atenski zakonodajalec, Temistokles, ki je prinesel vero v zmago, Periklej, ki je dokazal svojo veščino vodenja države, Ajshil in Sofokles, ki sta nam zapustila vzvišeni simbolizem mita, Fidija, Lizip in Praksitel, ki so svojo vizijo božanstva prelili v kamen, Aleksander, ki je v svojo vojsko vpeljal Bakhovo družbo, odred posvečencev, Herodot, Platon, Plutarh in mnogi drugi. Potem ko je Rim osvojil Helado (Grčijo) z mečem in Grčija Rim s kulturo, so bili v Misterije posvečeni cesarji Avgust, Hadrijan, Lucij Ver, Julijan, Galenij.
Misteriji so bili v neposredni zvezi z življenjem, kajti to, kar je bilo doživeto v Misterijih, je zahtevalo svoj izraz v delovanju. Velja tudi obrnjeno: posvečenec je z delovanjem v tem življenju imel možnost, da poskrbi za svojo usodo po smrti.
In boginja gre do kraljev, veščih zakonov …
In jim pokaže …
Svojo sveto službo in lepe jih nauči skrivnosti
….
svete, ker nihče jih ne sme potlačiti, slišati niti
o njih zborovati, ker jim strah pred bogovi veže jezik.
Himna Demetri (Homer)
