Grška mitologija – Walter Crane
Walter Crane je živel med letoma 1845 in 1915 v Angliji. Bil je umetnik in knjižni ilustrator. Za svojo generacijo se šteje med najbolj vplivne ustvarjalce ilustrirane otroške literature, ki so jo v 19. stoletju po njegovih vzorih še izpopolnjevali. Bil je tudi del gibanja Arts and Crafts, v okviru katerega je ustvaril veliko različnih vrst slik, ilustracij, otroških knjig, motive keramičnih ploščic in drugih dekorativnih umetnosti.
Perzej
Kralj Akrizij iz preročišča izve, da ga bo pokončal sin njegove hčere Danaje. Ob rojstvu hčerinega sina Perzeja ga kralj ni upal umoriti, ker je bil njegov oče Zevs, ki se mu ni želel zameriti. Zato je ukazal, naj Danajo in njenega sina zaprejo v lesen zaboj in ga spustijo na morje. Morski tokovi so zaboj ponesli do otoka Seripos. Tam sta naletela na ribiča, ki je Danajo in otroka odpeljal h kralju Polidektu.
Perzej in tri starke
Perzej odraste v krepkega mladeniča, kar začenja kralja Polidekta skrbeti zaradi svojega prestola. Perzeja spretno nagovori k temu, da mu prinese glavo meduze. Perzej na poti proti meduzi ne vidi nobene možnosti, kako bi lahko zmagal bitko proti tako mogočni pošasti. V njegovem obupu se mu približa bog Hermes, ki se pretvarja, da je popotnik, in mu na poti svetuje. Najprej morata od treh stark izvedeti, kje se nahajajo nimfe. Vse tri starke so bile slepe in si delile le eno oko, ki je lahko videlo. Med prerekanjem, katera bo na vrsti za oko, si ga prisvoji Perzej, in jim ga vrne šele potem, ko mu povejo smer proti nimfam.
Nimfe oborožijo Perzeja
Nimfe so bile prelepe mladenke. Ko so od Hermesa slišale, kakšna naloga še čaka Perzeja, so ga brez omahovanja obdarile z dragocenimi darili. Najprej je dobil čarobno torbo in leteče sandale. Krila na sandalih so Perzeja le stežka pustila hoditi po tleh. Nazadnje je Perzej prejel še čelado, ki ga je naredila popolnoma nevidnega. Zdaj je bil Perzej pripravljen na spopad z meduzo, kamor sta s Hermesom kar poletela.
Perzej in Gorgone
Luna je močno sijala ponoči, ko sta Hermes in Perzej priletela do sester Gorgon. Vse tri so spale. Tedaj je Perzej zaslišal glas Atene, ki mu je razkrila, katera je Meduza, in svetovala, naj jo gleda le prek odseva svojega ščita, kajti vsakdo, ki jo pogleda v obraz, okamni. Perzej neslišno poleti nad Meduzo in ji odseka glavo, ki jo nato spravi v čarobno torbo. V tem hipu sta se sestri prebudili, vendar nista videli nikogar, saj je bil Perzej neviden in hitro poletel visoko v nebo, da ni bilo slišati niti njunih krikov. S te višine je že videl otok Seripos, kamor se je vrnil.
Perzej pokaže meduzino glavo
Ko se Perzej vrne domov, ugotovi, da se je morala mati zateči v tempelj pred zlonamernim kraljem. Perzej razočaran nad preteklimi dogodki stopi pred kralja in želi, da vsi vidijo glavo Meduze. Kralj misli, da Perzej laže, zato na njegov predlog skliče svoje uradnike in meščane. Perzej pred vsemi iz čarobne torbe vzame Meduzino glavo in vsi navzoči ob pogledu na njen obraz okamnijo.
Tujec se pojavi pred Midasom
Kralj Midas si je lastil največ zlata na svetu. Vendar mu niti to ni zadostovalo. Kar koli je videl okoli sebe, si je želel, da bi postalo zlato. Navado se je imel zakleniti v prostor, kjer je imel spravljeno vse svoje zlato. Nekega dne se je nenadoma pojavil v tej sobi mladenič. Midasu je bilo takoj jasno, da se v njegovi sobi ni mogel pojaviti noben smrtnik razen bog. Prosil ga je, naj mu podari sposobnost, da se bo ob njegovem dotiku vse spremenilo v zlato. Mladenič mu je željo presrečen izpolnil.
Midas in hči
Midas je zelo srečen začel spreminjati v zlato vse, kar je zagledal pred seboj. Vendar so se zaradi njegovega zlatega dotika začele pojavljati tudi določene nevšečnosti. Pozlačena obleka je postala težja, skozi zlata očala ni mogel več gledati, niti ni mogel pojesti hrane, saj se je ta spremenila v zlato. Hčer je pri zajtrku opazila očetove težave in mu skočila v objem, vendar se je tudi ona spremenila v zlato.
Midas se okopa v reki Paktol
Midas je ob pogledu na zlati kip hčere spoznal, da je najnesrečnejši človek na svetu. V tem trenutku se je ponovno pojavil mladenič in uvidel, da je Midas še vedno imel dobro in čisto srce, ter prepoznal pravo vrednost v življenju. Zaupal mu je skrivnost, kako lahko reši hčer. Če si resnično želi odpraviti zlati dotik, naj vse, kar se je zaradi tega spremenilo v zlato, polije z vodo iz potoka poleg gradu in vse se bo vrnilo v prvotno stanje. Midas ni zgubljal časa in se sam polil z vodo, da bi odpravil sposobnost zlatega dotika. Ko je videl, da je njegovo prekletstvo izginilo, se je vrnil v grad z vrčem vode in vse stvari spremenil iz zlata v prejšnje stanje.
Pandora in čudežna skrinjica
Ta zgodba sega daleč v preteklost, ko so živeli le otroci brez staršev. To so bili lepi časi brez zla ali tegob. Epimetej je bil osamljen otrok, zato je mu je bila za družbo poslana Pandora. Že od začetka je v njegovem domu stala nenavadna skrinja, ki je ni smel odpreti nihče niti nihče ni vedel, kaj je v njej. Epimetej in Pandora sta dolga leta živela skupaj, a Pandori skrivnostna skrinjica nikoli ni dala miru.
Pandora si želi odpreti skrinjico
Nekega dne je Pandora ostala sama doma, kar se je zgodilo le izjemoma. In tokrat jo je njena radovednost premagala. Pozorno je preučila, kako je bil zavezan zlati vozel, da bi ga nato ponovno zavozlala nazaj. Toda hitro je spoznala, da to ne bo mogoče. Odločila se jo je odpreti. Tedaj se je Epimetej vrnil in videl Pandoro odpirati skrinjo, vendar je ni želel ustaviti.
Pandora odpre skinjico
Pandora je odprla skrinjo in iz nje je priletelo ogromno krilatih kreatur z repom, ki so v svet ponesla vse težave in nesreče tega sveta. Pandora je hitro zaprla pokrov skrinjice, a je bilo že prepozno. Otroci so se začeli starati, cvetlice so odcvetele ob začetku menjavanja letnih časov. Čez nekaj časa se je iz skrinje zaslišal glas in Pandoro prepričal, naj ponovno odpre skrinjico. Pandora je to storila in iz nje je prišlo lepo bitje, podobno angelu, z imenom Upanje. Vse tegobe in nesreče tega sveta so se začele še povečevati in z njimi so se ljudje morali sprijazniti. Upanje pa bo ostalo z njimi za vedno in jim pomagalo premagovati težave.
Belerofont pri vodnjaku
Belerofont na svoji poti pristopi do vodnjaka in vpraša tamkaj prisotne ljudi, ali so kdaj videli v bližini letečega konja Pegaza. Le en deček je trdil, da ga je videl v odsevu tamkajšnjega jezera. Belerofont je kljub posmehu domačinov cele dneve vztrajno čakal ob jezeru na Pegaza. Ko je sam že skoraj obupal, je nazadnje le dočakal prihod krilatega konja, ki se je v tem jezeru rad odžejal.
Belerofont na Pegazu
V zadnjem hipu, preden je Pegaz želel poleteti, Belerofont skoči na njegov hrbet. Po dolgem in težkem upiranju Pegaza Belerofont nazadnje popusti in osvobodi krilatega konja. Ni se mogel pripraviti do tega, da bi si tako lepo bitje pokoril. Toda Pegaz je videl to srčno plat Belerofonta in postala sta dobra prijatelja.
Belerofont ubije Himero
Belerofont je obljubil kralju, da bo v njegovi deželi ubil zlovešče bitje Himero. To je bila pošast kačjim repom, kuščarskim trupom, velikimi kremplji in tremi glavami. Ena glava je bila levja, druga kozja in tretja kačja. Vsaka je bruhala tudi ogenj. Belerofont je vedel, da sam te pošasti ne more premagati, vendar mu s pomočjo Pegaza to po težkem boju uspe.
Herkules in nimfe
Že dolgo časa med ljudmi kroži zgodba o drevesu, ki obrodi zlata jabolka. To drevo ščiti zmaj s stotimi glavami in v teh dneh nihče več niti ni poskušal premagati tega hudega zmaja. Do treh deklet je pristopil mladenič, oblečen v levjo kožo. Prosil jih je, naj mu povedo pot do drevesa zlatih jabolk. Dekleta so ga želela odvrniti od boja z zmajem, vendar jih je mladenič naposled le prepričal. Svojo gorjačo je naslonil na kamen, ki se je pod njeno težo kar zdrobil. Po pripovedovanju njegovih pustolovščin so dekleta hitro ugotovila, da pred njimi stoji Herkul.
Herkules in Nereus
Herkul še v dremežu tesno uklešči v primež starega moža iz morja, za katerega so mu povedale nimfe. Mož je začel spreminjati svojo obliko telesa, da bi prestrašil Herkula, vendar zaman. Herkul ni popustil in vedel je, da mu lahko le on pove pot naprej proti drevesu. Mož ga napoti proti največjemu velikanu sveta.
Herkules in Atlas
Herkul se sreča z velikanom Atlasom, ki na svojih ramenih nosi nebo. Naposled se dogovorita, da Herkul preprime za kratek čas nebo in pusti Atlasa, da gre medtem po tri jabolka. Velikan se res kmalu vrne z njimi, kot je obljubil. Herkul ga nato prosi, naj mu le za hip Atlas preprime nebo, da si oblazini ramena in si s tem ublaži bolečino zaradi teže. Velikan se strinja s predlogom. Prebrisani Herkul pa takoj nato vzame jabolka in odide.
Filemon in Baucis
Nekega večera sta stara zakonca opazovala sončni zahod. Njun prijetni pogovor pa so skoraj že preglasili laježi psov in kriki otrok. To ju je ponovno spomnilo in navezalo na pogovor, kako so se zadnji časi spremenili, odkar so se preselili v vas novi ljudje, ki nisi bili posebno dobrih src. To se je še posebej videlo v obnašanju otrok.
Tujca v vasi
Zakonca sta stanovala na manjšem griču in tam zagledala dva popotnika, ki sta bila revno oblečena, in ni bilo videti, da imata kaj denarja pri sebi. Hodila sta od vrat do vrat, kjer so nanju spuščali pse in otroci so ju podili stran z metanjem kep blata. Zakonca sta se pri priči odločila, da jima ponudita prenočišče in topel obrok. Gosta sta bila postrežena z najboljšim, kar sta premogla.
Tujca se zabavata
Ko je zmanjkalo mleka, je mladi gost trdil, da je še vedno v vrču. Žena je nagnila vrč, misleč, da je prazen, toda iz njega se je polilo mleko po mizi in steklo na tla. Kači na mladeničevi magični palici oživita in pričneta piti mleko. Ponoči sta jim tudi odstopila svoji postelji. Zjutraj sta zakonca videla vas popolnoma potopljeno – živa sta ostala le onadva, saj sta zaradi svojih dobrih src pogostila tujca, ki sta bila v resnici bogova. Ta sta ju bogato nagradila in jima dala bogastvo, da sta še vedno lahko dobrosrčno sprejemala tujce, ki so potrebovali pomoč.
