Glas tišine: O ljubezni
Spodnji odlomek je del starodavnega tibetanskega svetega besedila z naslovom Knjiga zlatih pravil. Slednja vsebuje temeljna učenja vzhodne filozofije in mistike, ni pa znano ne kdo jo je napisal ne kdaj je nastala. Na zahod jo je v XIX. stol. prinesla izjemna filozofinja, znanstvenica, pisateljica in teozofinja Helena Petrovna Blavatsky. V knjižico z naslovom Glas tišine je zbrala tiste dele, za katere je menila, da bodo za zahodnega bralca razumljivi in uporabni.
Glas tišine je tekst, ki je ne glede na svojo nedoločljivo starost še vedno zelo aktualen in nadvse dobrodošel spremljevalec na naši življenjski poti. Ob vsakem branju se nam kot po čarovniji vedno znova razkrivajo novi pomeni, nove globine in tudi – nove lepote. Kajti njegove vrstice so prežete s čisto lepoto, ki pa ni zgolj prazen okras, temveč skuša na zgoščen in poetičen način podati odgovore na bistvena vprašanja človekovega obstoja.
***
Tokratni izbor se navezuje na ljubezen, ki je temelj in vodilo vsakega iskrenega filozofskega iskanja. Ljubezen je kot skrivnostna nit, ki nas povezuje z modrostjo – je čudovita mavrica, razpetamed nebom in zemljo. Iskanje modrosti je tesno povezano z delovanjem, pri katerem mora biti motiv prav tako ljubezen. Vsakdo ima možnost, da v naš ne ravno rožnati svet vnese malo lepote in da morda obriše kakšno solzico. Vsakdo ima možnost, da nekaj naredi – ne glede na okoliščine. Vsakdo ima možnost, da ljubi in da deluje z ljubeznijo. Prijazen nasmeh, pogovor, odprto srce – že to je ogromno. Predvsem pa ne izdajmo svojih sanj, idealov in notranje mladosti, temveč jih skrbno hranimo v srcu in varujemo pred »naleti severnega vetra«, saj se iz te »obljubljene žetve« napajajo tudi drugi.
O ljubezni
Sej dela ljubezni in obiral boš njihove sadove. Opustiti eno samo delo ljubezni pomeni storiti smrtni greh.
***
Boš prenehal delovati? S tem tvoja duša ne bo dosegla svobode. Da bi človek dosegel Nirvano, mora priti do samospoznanja. Samospoznanje pa je otrok del, storjenih z ljubeznijo.
***
Dovoli duši, da prisluhne vsakemu kriku bolečine, tako kot lotos nudi svoje golo srce, pijoč jutranje sonce.
***
Ne dovoli žarkemu soncu osušiti niti najmanjše solze bolečine, preden je sam ne otreš z očesa trpečega.
***
Vsaki človeški solzi pusti, da ti še vroča pade na srce in ostane tam. Ne obriši je, vse dokler ne izgine bolečina, ki jo je ustvarila.
***
Te solze so, o človek usmiljenega srca, potoki, ki napajajo polja večnega sočutja.
***
Poglej množico duš. Glej, kako lebdijo nad razburkanim morjem človeškega življenja, kako izčrpane in zlomljenih kril krvavijo in kako druga za drugo padajo v nemirne valove. Divji valovi jih premetavajo sem ter tja, preganjajo jih nevihte, zahajajo v vrtince in prvi večji jih pogoltne.
***
Ko enkrat postaneš kakor zvezda stalnica na najvišjem nebu, mora to sijajno nebesno telo sijati iz največjih globin prostora za vsakogar, nikakor samo zase. Svetlobo mora dajati vsem in je od nikogar jemati.
***
Oh! Ko nekega dne postaneš kakor čist sneg v gorskih dolinah, hladen in neobčutljiv na dotik, topel in zaščitniški do semena, ki spi globoko v tvojih nedrih – takrat bo moral ta sneg sprejemati oster mraz ter nalete severnega vetra, varovati zemljo pred njunim ostrim, krutim zobom in paziti na obljubljeno žetev, ki bo nahranila lačne.
