Glas tišine
“Pot do končne svobode je v tebi samem!”
Ta preprosti stavek je samo eno med številnimi modrimi sporočili in nasveti, ki jih vsebuje besedilo z naslovom Glas tišine. Čeprav se to morda zdi nenavadno, toda tudi po letih druženja z njenimi stranmi med branjem še vedno odkrivamo nove resnice in zdi se nam, kot da smo šele na začetku razumevanja skrivnosti, o kateri nam govori in ki ji preprosto pravimo življenje.
Dežela legend
Glas tišine je del tibetanske Knjige zlatih pravil, svetega besedila, ki obsega temeljna učenja vzhodne filozofije in mistike. Podobno kot druga sveta besedila niti Knjiga zlatih pravil nima avtorja niti ni znano, kdaj je bila napisana. Legenda pravi, da naj bi ga velikemu arhatu Nagardžuni predale Nage (kače), kakor so se imenovali inicirani, tisti, ki prenašajo božanska sporočila. Nastal je v tibetanski civilizaciji, ki je za nas v XXI. stoletju še vedno neznana, skrivnostna in mistična. V skladu s tradicijami naj bi bil Tibet “popek sveta”, kraj, “kjer se srečujeta nebo in zemlja”. Po tibetanskih legendah naj bi tam nekoč prebivali “jogiji z belih gora”, “božanska” bitja, ki naj bi spodbujala in usmerjala človeško evolucijo.
Zahodni svet je začel odkrivati Tibet v XVIII. stoletju s prihodom prvih misijonarjev, ki so jim sledili številni radovedneži in pustolovci. Na Zahodu so krožile skrivnostne zgodbe o daljni vzhodni deželi in njenih svetiščih s podzemnimi knjižnicami, v katerih naj bi bila skrita starodavna besedila, zapisana na palmovem listu ali vklesana v kamen. Krožile so govorice, da naj bi ta besedila vsebovala skrivnosti o nastanku univerzuma in človeka, znanja o smislu in cilju človekovega življenja in načinih njegovega doseganja. Toda zaradi politike izolacije, ki so jo vladarji Tibeta že od nekdaj izvajali, pa tudi same zemljepisne nedostopnosti dežele je le redkim zahodnim obiskovalcem uspelo stopiti na Tibet, še manj pa je bilo tistih, ki jim je bilo dovoljeno vstopiti v skrivne prostore svetišč. Celo danes po dolgi komunistični diktaturi, v kateri so med t. i. kulturno revolucijo bila uničena številna tibetanska svetišča in stari rokopisi, religija pa je bila sistematično zatirana, Tibet ni izgubil mističnosti in njegove skrivnosti niso dokončno razkrite.
Glas tišine in Knjiga zlatih pravil
Po zahvali izredne osebnosti Helene Petrovne Blavatsky, ruske pisateljice in filozofinje iz XIX. stoletja in soustanoviteljici Teozofskega društva imamo dostop do delov besedila z naslovom Knjiga zlatih pravil. Nekaj let je preživela na Tibetu, kjer je s svojo osebnostjo, znanjem in intuitivnim razumevanjem starodavnih učenj pridobila zaupanje svečenikov, varuhov starodavnih zapisov, ki so jo vpeljali v sistem branja in razumevanja svetih besedil. Po pričevanju Helene Petrovne Blavatsky so bili zapisi iz Knjige zlatih pravil vrezani na tanke, zaobljene kvadratne plošče, kopije pa so bile na diskih, ki so viseli nad oltarji nekaterih svetišč budizma mahajana. Branje besedil je terjalo poznavanje skrivne pisave starodavnega svečeniškega jezika senzar, v katerem je bila zapisana večina besedil, le majhen del pa je bil zabeležen v enostavnejšem tibetanskem jeziku. Ta skrivna pisava je bila sestavljena iz znakov v obliki diagramov, ki so kakor egipčanski hieroglifi imeli večznačen pomen, zato so lahko obenem označevali posamezno črko ali zlog, pa tudi pojem ali idejo. Način branja je bil odvisen od bralčeve vpeljanosti v starodavna učenja ter v skladu s tem tudi raven in globina spoznanja, ki je bila zanj dostopna. Tako so starodavni učitelji modrosti varovali skrivna učenja pred tistimi, ki jih niso bili vredni. Po lastnih besedah Helena Petrovna Blavatsky besedil iz Knjige zlatih pravil ni smela zapisati, temveč se jih je naučila na pamet. Po vrnitvi v Evropo je izbrala nekatere dele, za katere je menila, da bodo ljudem z zahodnim načinom razmišljanja razumljivi in jih spodbudili k odgovornejšemu in bolj smiselnemu odnosu do lastne duše. Te dele je zbrala v majhni knjižici z naslovom Glas tišine.
Večna uporabnost
To besedilo kljub mnogim letom in kilometrom časovne in prostorske civilizacijske oddaljenosti vse do danes ni izgubilo uporabnosti. Njegove besede ostajajo enako žive, resnične in potrebne človeku kakor v času njegovega nastanka. Namenjeno je tistim, ki iščejo odgovore na bistvena vprašanja človekovega obstoja: Kdo sem? Zakaj sem tukaj? Kaj je moj cilj kot cilj človeškega bitja in kako naj ga dosežem? Ta vprašanja si človek postavlja ne glede na prostor in čas, v katerih živi.
Glas tišine ni knjiga, ki jo samo preberemo in pustimo na polici, temveč druženje z njo traja vse življenje. Kakor tudi vsa sveta besedila so tudi v tem delu zajeti številni simboli, katerih pomen je večplasten in ki se ne razkrivajo logičnemu razumu. Ta knjiga nam da toliko, kolikor smo zmožni sprejeti. Sposobnost razumevanja njenih besed raste z našo pripravljenostjo, da jih udejanjimo v vsakdanjem življenju. Smisel svetih besedil niso intelektualne razprave o njihovi filozofski, religijski ali umetniški vrednosti niti teoretiziranje o njihovi resničnosti. Resničnost njihovih sporočil lahko preizkusimo le tako, da jih skušamo živeti.
Klic po avtentičnosti in svobodi
Sam naslov knjige ima simbolični pomen. Kaj je to “glas tišine”? Psiha današnjega človeka je polna oglušujočega hrupa, ki ga ustvarja vse večja naglica in zmeda sodobne civilizacije. Vsak dan smo preplavljeni z množico dražljajev, na katere se odzivamo kakor žogica za ping pong – letimo tja, kamor nas usmerijo, pri čemer se slepimo, da to delamo po svobodni volji in lastni izbiri. Imamo vse manj časa za preizpraševanje lastnih stališč, vse manj moči za iskrenost do samih sebe, vse manj notranje tišine za avtentičnost. In takrat sprejemamo vrednote, za katere pogosto čutimo, da so prazne in minljive, vendar jih vseeno sprejemamo, ker vsi to počnejo, in sledimo “resnicam” tistih najglasnejših zato, ker jim uspe preglasiti druge. Kako vedeti, za katere vrednote se je vredno boriti, kam se je treba usmeriti?
Če želimo najti lastni izgubljeni Jaz, če se želimo podati na pot resničnega in bolj smiselnega življenja, moramo narediti prvi korak na tej poti, odvreči metež zunanjega sveta, umiriti psiho in se obrniti proti lastni notranjosti. Tedaj bo, kakor je zapisano v Glasu tišine, spregovorila tišina in slišali bomo Tihega govorca, ki nam svetuje in nas vodi.
“Ko [učenec] preneha poslušati neštete glasove, bo lahko razločil ENEGA – notranji zvok, ki ubija zunanje.
“Le tedaj, in ne prej, bo učenec lahko zapustil področje Asata, področje lažnega, da bi vstopil v kraljestvo Sata, kraljestvo resničnega.
In le tedaj bo duša slišala ter se spominjala.
In le tedaj bo notranjemu ušesu spregovoril:
GLAS TIŠINE.”
V vsakem od nas prebiva Tihi govorec, glas resnice in vesti, ki je vedno prisoten, čeprav ga le redko slišimo. Preglasijo ga namreč glasovi vsakdana, inercije, prepuščanja, strahov.
“Če tvoja duša še v popku prisluhne nemirnemu svetu, če odgovarja na rjoveč glas Velike iluzije,1 če jo prestraši pogled na vroče solze bolečine, če se oglušela od krikov gorja kakor plaha želva umakne v svoj oklep SEBIČNOSTI, vedi, o učenec, da je tvoja Duša svetišče, nevredno ‘Tihega Boga’, ki prebiva v njem.”
Glas tišine je knjiga za tiste, ki so izbrali drugačno pot.
Značilnosti zemeljskega življenja
“Ta svet, o učenec, je Dvorana trpljenja. Ta svet, o nevedni Učenec, je le turoben vhod v somrak, ki se razgrinja pred dolino resnične luči – luči, ki je ne more ugasniti noben veter, luči, ki gori brez voska in stenja.”
Trditev, da je zemeljsko življenje trpljenje, ni pesimistično zavračanje vseh življenjskih radosti in usmerjanje pozornosti samo na to, kar nam povzroča trpljenje. Pojma trpljenja ni treba razlagati po naših vsakdanjih merilih bolečine in radosti. To je trpljenje duše, oddaljene od svojega Izvira ter zasužnjene v svetu iluzij in materialnih vrednot. Toda obstaja tudi izhod. Dolina resnične svetlobe je skrajni cilj človeškega obstoja, osvoboditev duše od okovov materije.
Vse, kar zajema zemeljsko življenje, je trpljenje preprosto zato, ker je minljivo, v minljivem pa ni mogoče najti večnih vrednot:
“Bistvo materije in bistvo duha se nikoli ne moreta srečati. Eden od njiju mora izginiti, kajti ni prostora za oba. Čiste, jasne in kristalne vode večnega življenja se ne morejo mešati z blatnimi nalivi monsunske nevihte.”
Temeljna izbira
Tisti, ki išče večnost, vhod v “Dolino resnične svetlobe”, mora izbrati, čemu bo posvetil življenje. Če izbere minljive vrednote zemeljskega življenja in vanje vlaga vso energijo, bo v zameno dobil minljive užitke in minljivo srečo.
Mi izbiramo, po kateri poti bomo hodili. Nihče ne more tega storiti namesto nas niti nas kakršne koli življenjske okoliščine ne morejo odvrniti od izbire. To potovanje ni nič drugega kakor naše vsakdanje življenje, v katerem moramo neprestano izbirati, kako se odzvati in kaj narediti, življenjske okoliščine pa so samo kulise velikega odra, na katerem smo glavni igralci.
“Danes lahko ustvariš svojo jutrišnjo srečo. Na Velikem potovanju vzroki vsako uro požanjejo posledice, kajti Svet vodi Pravica, ki ne odpušča. S svojim silovitim in nezgrešljivim zamahom smrtnikom prinaša dobro ali zlo.”
Tri dvorane
Tisti, ki so izbrali pot proti “Dolini resnične svetlobe”, morajo skozi tri dvorane, tri ravni zavesti.
“Prva dvorana se imenuje Nevednost.
To je Dvorana, v kateri si ugledal luč sveta, v kateri živiš in v kateri boš umrl.”
Vsi smo rojeni na tej stopnji zavesti, katere osnovna značilnost je nevednost. Navidez protislovno je omenjati neznanje v času, ki je po ukoreninjenem mnenju današnjega človeka polno spoznanj, o katerih pretekle civilizacije niso mogle niti sanjati …
Resnično spoznanje
Toda koliko ljudi danes zna odgovoriti na povsem preprosto vprašanje: kaj je smisel in cilj mojega obstoja kot človeškega bitja? Vsaj enkrat v življenju vsi postavimo vprašanje o smislu lastnega življenja, najpogosteje, ko smo mladi in ko so pred nami odprte vse možnosti. Ker pa z leti ne najdemo odgovora, ki bi nas trajno zadovoljil, to vprašanje potisnemo globoko pod preprogo vsakdanjih obveznosti, skrbi in težav ter se pretvarjamo, kot da to vprašanje ne obstaja. Toda smisel, smotrnost, je glavno gibalo človekovega delovanja. Védenje, čemu nekaj počnemo, nas motivira in nam omogoča vztrajnost, ustvarjalnost, pripravljenost na dajanje pobud in občutek lastne vrednosti. Kako potem sprejeti, da najpomembnejšega smisla, smisla življenja, ne poznamo?
“Poglej množico duš. Glej, kako lebdijo nad razburkanim morjem človeškega življenja, kako izčrpane in zlomljenih kril krvavijo in druga za drugo padajo v nemirne valove. Divji vetrovi jih premetavajo sem ter tja, preganjajo jih viharji, zaidejo v vrtince in prvi večji jih pogoltne.”
Naša civilizacija nam ponuja nepreštevne informacije o pojavnem svetu, tistem, ki ga je mogoče videti in otipati, za velike nevedneže pa se izkažemo pri vprašanjih, ki se dotikajo naše duše. V dvorani Nevednosti se začne iskanje odgovorov. Tisti, ki želi ven iz nje, mora vztrajati pri njihovem iskanju.
Pasti na poti do spoznanja
Druga dvorana se imenuje Dvorana učenja. “V njej bo tvoja duša našla cvetove življenja, toda pod vsakim cvetom je zvita kača.”
V tej dvorani začnemo slutiti odgovore, odkrivamo “cvetove življenja”, toda na nas stalno prežijo nevarnosti. Nimamo dovolj izkušenj, da bi lahko pravilno presodili vrednost tega, kar spoznavamo, poleg tega pa se lahko za nekaj prehitro navdušimo ali to intelektualiziramo. Beremo številne knjige, izvajamo razne tehnike, ki nam obljubljajo hitro duhovno napredovanje, spuščamo se v modre razprave o tujih ali lastnih doživljajih in prepričani smo, da napredujemo, toda …”občudovanje samega sebe, o učenec, je podobno visokemu stolpu, na katerega se je povzpel domišljav bedak. Tam ošabno sedi v samoti, kjer ga nihče ne opazi, razen sam sebe.”
Vsa znanja, ki jih pridobimo v tej dvorani, so samo palice, na katere se opiramo med vzponom na goro resničnega spoznanja. Ne smemo pa jih pretvoriti v smerokaze, ker bomo zašli. Če cilja svojega potovanja ne čutimo v lastnem srcu in v njem ne najdemo smerokazov, nas nobeno znanje, rojeno v tem svetu, ne bo privedlo na konec poti. In zato,
“Če želiš brez nevarnosti skozi drugo Dvorano, se ne ustavljaj, da bi vdihnil omamni vonj njenega cvetja. Takoj ko spoznaš svojo nevednost, pobegni iz Dvorane učenja. Kajti ta Dvorana, ki je nevarna v svoji izdajalski lepoti, je koristna samo kot preizkušnja. Pazi, lanu,2 da se tvoja Duša, zaslepljena s tem neresničnim sijajem, ne bi ustavila in ujela v to varljivo luč. [Ta] zavaja čute, slepi um in neprevidnega spremeni v prazno lupino.”
Zavajajoča svetloba te dvorane žari iz dragulja čarovnika Mare, simbola človeških slabosti, ki po legendi na kroni nosil dragulj takšnega sijaja, da je lahko oslepil tistega, ki ga je pogledal.
“Neprevidna Duša, ki se ne spusti v boj z zavajajočim demonom iluzij, se bo vrnila na zemljo kot Marov suženj.”
Dvorana modrosti – dvorana odgovorov
Prave odgovore, ki nas bodo privedli do konca poti, do “Doline resnične svetlobe”, bomo našli v tretji dvorani, dvorani Modrosti. Ta dvorana “leži tam, kjer ne poznajo senc in kjer luč resnice sveti z večnim sijajem”. Kako preiti to dvorano in doseči modrost, kako napredovati na poti resničnega spoznanja?
“Semena Modrosti ne morejo vzkliti in rasti v prostoru brez zraka. Da bi um lahko živel in požel izkušnje, potrebuje širino, globino in smernice, ki ga bodo privedle do Diamantne Duše. Teh smernic ne išči v kraljestvu Maje,3 temveč se dvigni nad iluzijo …”
“Išči poti. Toda, lanu, še preden začneš svoje potovanje, očisti svoje srce. Še preden narediš prvi korak, se nauči razlikovati resnično od lažnega, večno od minljivega. Predvsem pa se nauči razločevati med naukom glave in modrostjo Duše, med ‘Naukom očesa’ in ‘Naukom Srca’.”
“Celo neznanje je več vredno kakor nauk glave brez modrosti Duše, ki bi ga vodila in razsvetljevala.”
Dvorana modrosti ni konec našega potovanja. Za njo je Pot osvoboditve, ki vodi na “drugo obalo”, proti Dolini radosti in resnične svetlobe. Modrost nas je naučila razlikovanja med svetom iluzij in svetom večnih vrednot, pridobili smo merila, po katerih lahko ločimo resnično od lažnega, toda nismo še prišli do cilja. Še vedno lahko zatavamo, pogledamo nazaj in pozabimo na to, kar smo se naučili.
“Če želiš skozi Dvorano modrosti, da bi dosegel Dolino blaženosti, o učenec, trdno ogradi svoje čute pred strašno herezijo ločenosti, ki te oddaljuje od preostalega sveta.”
“Velika herezija”
Človekov občutek samote, občutek, da je posameznik, ločen od drugih, in njegova nezmožnost, da začuti povezanost z drugimi ljudmi ter celotno naravo, se imenuje Velika herezija, velika zabloda, ki nas ločuje od prave poti. V naši civilizaciji je ta zabloda splošno sprejeto ravnanje in za to bi lahko navedli veliko primerov. Naše samovoljno stališče gospodarja in izkoriščevalca narave je privedlo do onesnaženja, ki ga bodo čutili še naši vnuki. Čustveno nas vse manj prizadenejo nesreče, vojne, naravne katastrofe, ki se dogajajo nekomu drugemu, v nam oddaljenih krajih, in za katere smo srečni, da se ne dogajajo nam. Dobro delo brez pričakovanja povračila vzbuja sum, kajti povsem običajno je, da ničesar ni mogoče dobiti brezplačno, niti tuje dobrote. Človek se vse bolj zapira v lupino lastnega egoizma, nezaupanja, strahu pred drugimi, ki so prav tako osamljeni.
Velika zabloda je misliti, da osvoboditev lastne duše ni povezana z osvoboditvijo drugih. Mi smo samo delčki velike celote in to, kar se dogaja vsakemu posameznemu delu, se izraža tudi na celoti. Tisti, ki je lahko srečen in zadovoljen, medtem ko nekdo poleg njega joče, je zataval na svoji poti. Ne smemo biti ravnodušni do tistega, kar se dogaja okoli nas, ne smemo se zadovoljiti s praznim sočustvovanjem in misliti, da smo s tem izpolnili svojo človeško dolžnost. Če želimo odstranjevati vzroke, moramo delovati: “Naj tvoja duša prisluhne vsakemu kriku bolečine kakor lotos, ki razpre svoje srce, da bi pil jutranje sonce. Ne dovoli žarkemu Soncu osušiti niti najmanjše solze bolečine, preden je sam ne otreš z očesa trpečega. Vsaki človeški solzi pusti, da še vroča pade na tvoje srce in ostane tam. Ne obriši je, dokler ne izgine bolečina, ki jo je ustvarila.”
Kako je mogoče odpravljati vzroke trpljenja? Z delovanjem. Z vsakodnevnim, neomajnim, vztrajnim delovanjem, ki ga vodijo plemenitost, nesebičnost in požrtvovalnost, skratka vrlina. V tem je mogoče prepoznati modrost duše in napredovanje na Poti: “Ne verjemi, če sediš v mračnem gozdu v ponosni osami, daleč od ljudi; ne verjemi, če se hraniš z rastlinami in koreninami ter gasiš žejo s snegom iz veličastnega gorovja … Ne verjemi, da te bo vse to, o Posvečeni, pripeljalo do končne odrešitve.”
“Si svoj um in svoje srce uglasil z velikim umom in srcem vsega človeštva? Kajti kakor v bučanju Svete reke odmevajo vsi zvoki Narave, tako mora tudi srce ’tistega, ki želi stopiti v reko’, zatrepetati ob vsakem vzdihu, ob vsaki misli vsega, kar živi in diha.”
“Sej dela ljubezni in obiral boš njihove sadove. Izpustiti eno samo delo ljubezni pomeni storiti smrtni greh.”
“Mar boš prenehal delovati? S tem tvoja duša ne bo dosegla svobode. Da bi dosegel Nirvano, moraš priti do samospoznanja. Samospoznanje pa je otrok dejanj, storjenih z ljubeznijo. Učenec, če želiš požeti sladek mir in počitek, zasej polja prihodnje žetve s semenom vrline.”
Sedem vrat
Na koncu potovanja je še ena prepreka, še zadnja preizkušnja pred dokončno zmago. Vhod v dolino resnične svetlobe zapira sedem vrat. Vsaka vrata odpira po en zlati ključ, ki simbolizira posamezno vrlino in odpre jih lahko samo tisti, ki ima to vrlino, tisti, ki je sam postal vrlina. Ti ključi so:
- DANA – ključ usmiljenja in nesmrtne ljubezni
- ŠILA – ključ usklajenosti med besedami in dejanji
- KŠANTI – sladka potrpežljivost, ki je nič ne more vznemiriti
- VIRAGA – ravnodušnost do užitka in bolečine, zmaga nad iluzijo in videnje čiste resnice
- VIRJA – neukrotljiva energija, ki si iz blata posvetnih laži krči pot do vzvišene Resnice
- DHJANA – neprekinjena kontemplacija
- PRADŽNA – ključ, s katerim se človek spremeni v “boga”
Tistega, ki je prispel na konec svojega potovanja, do osvoboditve lastne duše, slavi vsa narava.
“Vedi, Zmagovalec nad Grehom, ko učenec prepotuje sedmo Pot, vsa Narava vztrepeta v radostnem, globokem spoštovanju in se čuti ukročeno. Srebrna zvezda zamiglja, da bi oznanila novico nočnemu cvetju, potoček zažubori, da bi jo prenesel kamenčkom, temni oceanski valovi zabučijo, da bi jo slišale skalne stene, ob katere udarjajo, dišeče sapice odigrajo svoj napev dolinam in veličastni bori skrivnostno šepetajo: ‘Gospodar je rojen'”.
Človeka za sedaj od tega oddaljenega cilja ločuje še veliko truda in prizadevanj, še veliko stranpoti in tavanja, kajti “Arhan4 ne postaneš v tistem življenju, v katerem Duša prvič zahrepeni po končni osvoboditvi.” Toda nihče ni prikrajšan za možnost, da stopi na pot vrline. Ali nimamo vsak dan priložnost, da smo plemenitejši, manj sebični, bolj humani, boljši ljudje?
“Toda, če poskušaš in ne uspeš, o neustrašni bojevnik, ne izgubi poguma, temveč se bori še naprej ter se znova in znova vračaj k nalogi.”
“Zapomni si, ti, ki se boriš za osvoboditev človeka, vsak poraz je uspeh in vsak iskreni poskus bo nekoč poplačan. Svete kali, ki poženejo in neopažene rastejo v učenčevi duši, se pri vsaki novi preizkušnji utrdijo; upogibajo se kakor trst, vendar se nikoli ne morejo zlomiti niti izginiti. Ko pa napoči njihov čas, se razcvetejo.”
Pot, dolga tisoč kilometrov, se začne s prvim korakom, pravi pregovor. Že danes lahko naredimo prvi korak in si izborimo prvo zmago.
____________________
1 Objektivni, pojavni svet (op. HPB)
2 Učenec (op. prev.)
3 Svet iluzij, pojavni svet (op. prev.)
4 Modrec, posvečeni učitelj (op.prev.)