Fridtjof Nansen je eden od junakov novejše evropske zgodovine. Živel je v drugi polovici 19. in prvi polovici 20. stoletja, v času političnih prevratov in vojn ter okrevanja od njihovih posledic. Bil je znanstvenik, raziskovalec, diplomat in zagovornik miru. Sam se je imel predvsem za znanstvenika ter je na tem področju pomembno prispeval k zoologiji, zemljepisu, etnologiji in geologiji. Vendar je danes najbolj znan po svojem humanitarnem delovanju, za katero je bil leta 1922 nagrajen z Nobelovo nagrado za mir.

Otroštvo in mladost

Fridtjof Nansen se je rodil 10. oktobra 1861 v Frøenu blizu Osla. Njegovi starši so otroke že od majhnega učili preprostega in zmernega življenja, delavnosti in vztrajnosti, zlasti pa nesebičnosti in poštenosti. To, kar se je Nansen naučil v otroštvu, je pomnil vse življenje.

Leta 1880 se je vpisal na študij zoologije na univerzi v Oslu, dve leti pozneje pa je še kot študent sodeloval pri odpravi, ki je raziskovala vzhodne obale Grenlandije. To potovanje je bilo njegova prva izkušnja z Arktiko, ki je pomembno zaznamovala njegovo prihodnjo kariero. Naslednjih šest let se je posvetil študiju in leta 1888 doktoriral.

Znanstvenik in raziskovalec

Istega leta je se je po daljšem načrtovanju s petčlansko odpravo podal na Grenlandijo, katere notranjost je bila do tedaj neraziskana. Odprava je v dveh mesecih na smučeh prepotovala razdaljo od vzhodne do zahodne obale Grenlandije in zbrala podatke o deželi, ki je bila do tedaj neznana.

Odprava, ki je sledila leta 1893, je trajala 35 mesecev, njen cilj pa je bil priti čim bližje severnemu polu. Potovanje je bilo skrbno načrtovano, pri čemer so prilagodili konstrukcijo ladje ter predvideli morebitne značilnosti Severnega ledenega morja in težave na poti. Ladja, poimenovana Fram, je bila opremljena kakor raziskovalni laboratorij.

Nansen je nameraval pluti proti vzhodu in pričakoval, da bo ladja, potem ko doseže vzhodno sibirsko obalo, plula dalje v severozahodni smeri skupaj z ledeno kapo. Teorija se je potrdila, toda ladja se ni približala severnemu polu toliko, kot je pričakoval Nansen, zato je skupaj z enim od članov posadke zapustil ladjo, s katerim sta se peš odpravila proti severu. Ledena kapa pa se je premikala proti jugu, kar jima je oteževalo pot. Vseeno se jima je kljub porabljenim zalogam hrane zase in za pse, ki so vlekli sani, uspelo približati polu veliko bolj kot komur koli pred tem. Morala sta nazaj. Po 132-dnevni odsotnosti z ladje sta prišla do otočja Dežela Franca Jožefa, kjer sta prezimila in se znašla na najrazličnejše načine. Na Norveško sta se vrnila poleti leta 1896, enako pa tudi posadka ladje, ki je nadaljevala plovbo, ujeta v ledeni kapi. Nansen je s tem podvigom mednarodno zaslovel ter znanosti prispeval številne podatke o Zemljinem magnetizmu, polarnem siju, meteorologiji, oceanografiji in zoologiji.

Rezultate znanstvenih raziskav je objavil v šestih zvezkih. Tedaj je veljal za največjega raziskovalca polarnih predelov, s svojim pogumom in predanostjo ter sposobnostjo organizacije in vodenja pa je postal vzor prihodnjim raziskovalcem.

Od leta 1897 je na univerzi v Oslu predaval zoologijo, od leta 1908 pa oceanografijo. V naslednjih petih letih je sodeloval pri še nekoliko znanstvenih odpravah, gostoval na vseh pomembnejših svetovnih univerzah in objavil številne raziskave.

Preobrat

Načrtoval je tudi veliko odpravo na južni pol, toda tega projekta ni nikoli uresničil. Vso njegovo pozornost v naslednjih letih so zaposlovale druge, nujnejše in po njegovi presoji pomembnejše naloge. Znanstveno delo je dal na stran in se nikoli več ni vrnil k njemu.

Fridtjof Nansen je po svetu zaslovel s polarnimi odpravami, ki so bile hkrati odskočna deska za njegovo poznejše diplomatsko in humanitarno delovanje.

Diplomat

Norveška vlada je Nansenu dodeljevala pomembne naloge, čeprav formalno nikoli ni zasedal nobenega političnega položaja. Ko je Norveška leta 1905 razdrla unijo s Švedsko, je obstajala nevarnost oboroženega spopada in Nansen je imel takrat vlogo pogajalca. Leta 1917 je posredoval pri sporazumu z ZDA, da bi med prvo svetovno vojno preprečil lakoto na nevtralnem Norveškem. Od leta 1920 do 1929 je predstavljal Norveško v Društvu narodov.

Društvo narodov je leta 1920 Nansenu zaupalo prvo veliko nalogo – imenovan je bil za visokega komisarja za vojne ujetnike. Leto in pol po koncu vojne je tisoče ujetnikov ostalo v Sibiriji in drugih predelih azijskega dela Rusije. Čeprav so bili pravno svobodni, se niso mogli vrniti domov zaradi pomanjkanja sredstev in organizacije v deželah, ki so jih opustošile vojne. Bili so lačni, brez ustreznih oblačil in zdravil ter brez zaščite. Da bi preživeli, je bilo treba pred prihajajočo zimo nujno organizirati njihovo vrnitev.

Nansen je bil odličen organizator, zelo praktičen in odločen. Pogajal se je z vladami, sestavil učinkovito administracijo, zbral denar, dvignil kredit, zagotovil hrano, oblačila in zdravila, posodil ladje in usklajeval napore humanitarnih organizacij. Okoli 450.000 nekdanjih vojnih ujetnikov se je vrnilo domov v šestindvajset različnih držav.

Že med prizadevanji, da bi se vojni ujetniki vrnili v domovino, je dobil novo nalogo – postal je visoki komisar za begunce. Po vsej Evropi in Aziji je bilo razpršenih milijone beguncev iz prve svetovne vojne, ki se niso mogli vrniti domov ali tega niso želeli. Številni so bili brez najosnovnejših življenjskih sredstev in brez dela, poleg tega pa so jih preseljevali iz države v državo. Treba jim je bilo zagotoviti nastanitev in delo, da bi znova začutili gotovost in pridobili dostojanstvo. Številni so bili brez potnih listov in osebnih dokumentov, kar je oteževalo odnose z oblastmi. Nansen je to težavo rešil tako, da je vpeljal novo obliko potnega lista, ki ga je priznalo petdeset držav. Velika težava je bila poiskati stalna bivališča in delo za begunce ter jih vključiti v družbo. Tu je vštevilnih državah naletel na brezbrižnost in nasprotovanje, vendar ga to ni ustavilo, temveč je potoval iz države v državo, prosil in se zavzemal za begunce. Pomanjkanje sredstev je bilo stalna težava, ljudje so trpeli lakoto, zato je Nansen pomagal z lastnimi sredstvi in imetjem.

Njegovo delovanje je zahtevalo nenehno prizadevanje, ki ga ni opustil vse do konca življenja.

Rdeči križ je Nansenu leta 1921 dodelil novo nalogo – organizacijo pomoči za milijone Rusov in Ukrajincev, ki jih je med letoma 1921 in 1923 doletela velika lakota. To je bila morda njegova najtežja naloga, ker je bilo stanje zelo kritično, pomoči potrebnih ljudi je bilo ogromno, ukrepati pa je bilo treba zelo hitro. Milijoni ljudi so umirali od lakote, Nansen pa je imel težave z zbiranjem sredstev, kajti mnogi so to doživljali kot podpiranje boljševizma. Za pomoč je prosil javnost, vlade, organiziral je dražbe, prodajal lastno imetje … Celoten humanitarni program je slonel na zaupanju, ki ga je imela Sovjetska zveza v Fridtjofa kot človeka.

Leta 1922 je prejel Nobelovo nagrado za mir. Nek danski založnik je ob tej priložnosti podvojil nagradni znesek. Nansen je ves denar doniral za pomoč lačnim v Rusiji. Ta lakota je znana kot ena od največjih katastrof v zgodovini, v kateri je umrlo okoli trideset milijonov ljudi. Rdeči križ in Društvo narodov z Nansenom na čelu sta rešila življenja sedmih milijonov ljudi, večinoma otrok.

Med grško-turško vojno je prek Društva narodov organiziral pomoč za begunce na grški in na turški strani. To je bila največja izmenjava ljudi v zgodovini.

Pomagal je tudi armenskemu ljudstvu in njegovemu prizadevanju, da bi ustvarilo neodvisno državo Armenijo, vendar kljub večletnemu iskanju rešitev ni uspel.

Umrl je 13. maja 1930, čast pa so mu izkazali tako, da so ga pokopali štiri dni pozneje, na Dan norveške neodvisnosti. Društvo narodov je njemu v čast ustanovilo Mednarodni Nansenov urad za begunce, ki je nadaljeval njegovo delo in leta 1938 prejel še eno Nobelovo nagrado za mir. Leta 1954 je bila v okviru ZN ustanovljena nagrada Nansen za pomoč beguncem, ki se podeljuje vsako leto tistim, ki nesebično pomagajo po Nansenovem zgledu.

***

Humanitarno delo Fridtjofa Nansena je pravi čudež organizacije. Pri vseh svojih projektih je znal izjemno hitro sestaviti zelo učinkovito administracijo. Za svoje delovanje ni nikoli prejel plačila. Številni so ga imeli za naivneža in žrtev politikov, toda Nansen je menil, da mora imeti pomoč ljudem prednost pred političnimi odločitvami. Mnogokrat je naletel na ovire in doživel številna razočaranja, predvsem pri tistih, od katerih je pričakoval razumevanje in pomoč. Menil je, da bi lahko naredil še veliko več dobrega in da njegova prizadevanja pogosto niso bila uspešna. Humanitarno delo je bil velik izziv za idealista, ki se je moral sprijazniti z dejstvom, da mnogi niso razmišljali tako nesebično kakor on.

Treba je poudariti, da Nansen nikakor ni bil marioneta svetovnih veljakov. Vse kar je delal, je delal s svojo voljo. Nalog mu ni bilo težko izpolnjevati, ker je vedel, da so vredne vsakega odrekanja. Imel je izbiro: lahko bi se mirno potegnil v samoto Arktike, ki je v mladosti zaposlovala vso njegovo pozornost. Lahko bi odšel na Antarktiko in se tam ukvarjal s pomembnimi znanstvenimi raziskavami. Toda vse to je opustil in zamenjal z nečim, za kar je v tistem trenutku mislil, da je več vredno in bolj pravilno.

O Nansenu kot človeku najbolje govorilo njegova dejanja. Vse, kar je počel, je počel iz občutka dolžnosti, temeljito in predano. Svoj značaj je pripisoval starševski vzgoji in samovzgoji, zanj pa so bili značilni idealizem, praktičnost, enostavnost, poštenost, nesebičnost ter vera v temeljne vrednote in dostojanstvo človeka.

Iz Nansenovega govora ob dodelitvi Nobelove nagrade

“… Vidim veliko ljudi, ki trpijo zaradi bitk, ki niso bile njihove. To je posledica želje po moči, imperializma in militarizma. Ljudje so obupani in se zatekajo k temeljnim vrednotam življenja.
Duša sveta je bolna, njegov pogum je zlomljen, njegovi ideali izgubljajo barvo …

… Kje iskati pomoč? Od politikov? Ti morda mislijo dobro, toda njihova politika in programi niso več v službi sveta … Od diplomatov? Ti morda mislijo dobro, toda kateri od mogočnih diplomatskih kongresov je zares prinesel napredek v svetu?

… Tisti, ki so iz prve roke videli revščino, ki se širi po tej naši Evropi, in izkusili samo delček človeškega trpljenja, so morali uvideti, da svet ne more več sloneti na sloganih, papirju in besedah. Vse to mora nadomestiti delovanje.

… Človeška zgodovina se dviguje in spušča kakor valovi. Tudi prej smo padali v prepade.
Prvi korak, ki ga moramo narediti, da bi se začeli vzpenjati iz prepada, je razumevanje – predvsem razumevanje same narave bolezni. Zaradi slepega fanatizma „za“ in „proti“ prihaja do spopadov in uničenja, razumevanje in strpnost pa lahko to energijo spremenita v nekaj dragocenega. Stari rek, ki pravi, da vidimo iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pane opazimo, velja za vse čase …

… Imenujejo nas romantike, norce, sentimentalne idealiste, morda zato, ker verjamemo v dobro, ki živi v vseh, tudi v tistih, ki so na drugi strani, in ker verjamemo, da je mogoče z dobroto doseči več kot z okrutnostjo.

…Vsi se moramo združiti v tem prizadevanju. Moramo zgraditi svetilnike, da bi ti svetili z vsake gore. Moramo dvigniti zastave v vsaki deželi in skovati verige bratstva po vsem svetu. Tudi vlade morajo stati z ramo ob rami, ne v boju, temveč v iskrenem naporu, da bi začele novo dobo.

Približuje se božični praznik s sporočilom: Mir v svetu.

Ljudje nikoli niso tako željno pričakovali Princa Miru, Princa Usmiljenja, ki v rokah drži belo zastavo, na kateri je z zlatimi črkami zapisano: Delovanje.

Vsi lahko delujemo in sodelujemo v njegovem pohodu po Zemlji, da bi vzgojili novega duha v novi generaciji – da bi lahko ljubili svoje sobrate in težili k trajnemu miru – da bi povrnili voljo po delovanju in radost delovanja – da bi povrnili vero v zoro novega dne.”

 

Avtor: Fridtjof Nansen, 19. decembra 1922

_______