Miguel León-Portilla v svojem izjemnem delu Los antiguos mexicanos a través de sus crónicas y cantares1 razkriva globino in večplastnost azteškega načina razmišljanja, kaže pa tudi, da je v njihovih kodeksih, ustnem izročilu in sakralnih zgradbah zajeta celotna filozofija. Njihove ideje obsegajo celotno magijsko-racionalno pojmovanje božanskega in abstraktnega. Sem spadajo vzroki dogodkov v naravi (metafizika), človekove težave pri spoznavanju končne resničnosti (teorija spoznanja), vrednote in elementi, ki oblikujejo človeka kot bitje in ga spodbujajo k srečanju s samim seboj (antropologija in filozofija morale) itd.

Azteško pojmovanje božanskega je zelo podobno skoraj vsem preostalim starim civilizacijam – obstaja eno božanstvo, ki vlada njihovemu delovanju in njihovi mistiki. To božanstvo so imenovali Huitzilopochtli. Izročilo pravi, da so njegovi svečeniki prinesli kip iz daljne dežele Aztlan po več kot 150-letnem tavanju po svetu. To je bog cvetne vojne, nenehnega delovanja in zmage, ki duši omogoča, da vzcveti, in bog, ki je Azteke ščitil pri njihovem osvajanju ljudstev, ki so jih obkrožala. Predstavlja Sonce, njegov simbol pa je zmaj, ki bruha ogenj. Prikazovali so ga kot kolibrija, simbol duše, ki se dviguje v letu, dokler se ne potopi v svetlobi Sonca. Z njim povezano celotno kozmogonijsko pojmovanje Prvotnega načela – Enega, ki vse ustvarja, izvira iz tolteške tradicije, ki so jo Azteki prevzeli, ko so jih osvojili.

Naslednji simbol, ki nosi veliko globino, je prva svetloba, ceipal, ki vse ustvarja. Njegovo božansko ime je Tloque Nahuaque ali Ipalnemohuani. Imenujejo ga “Gospodar bližine in enotnosti” (Tloque Nahuaque). On je “Tisti, po katerem se živi” (Ipalnemohuani), “Noč in veter” (ker je kot najvišji bog neviden kakor noč in neotipljiv kakor veter) ter “Tisti, ki sam sebe oblikuje z mislijo” (Moyocoyatzin).

Kot vse v naravi se manifestira v povezavi s svojim nasprotjem, ker pa človeški razum ne more dojeti enega brez drugega, se imenuje Ometeotl, bog dualnosti, ki se manifestira kot moški princip – Ometecutli (Gospod dva) – in ženski princip – Omecihuat (Gospa dva). Je oče in mati vseh živih bitij, ki živijo v svetu dualnosti, na “področju devetih razdelitev” (devet ravni zavesti, na katere se deli manifestirani obstoj).

Azteška filozofija je prežeta s poezijo in mistiko. Za Azteke so vse človeške poti pod božansko zaščito, vključno z Zemljo, ki jo je po njihovem nazoru mesto bolečine in žalosti.

Sta dve božanstvi, ki s svojimi podvigi kažeta, kako mora delovati duša, da bi se čim bolj približala božanskemu in da se nikoli več ne bi vrnila na zemljo. Huitzilopochtli, ki predstavlja pot magijske vojne, notranjega osvajanja, in Quetzalcoatl (Pernata kača), pot modrosti in očiščevanja duše.

Huitzilopochtli naj bi se rodil na Gori kače. Rojen je iz belega preja in dragega kamna, vstavljenega v telo Coatlicue (Tista s krilom iz kač). Že takoj po rojstvu ga preženejo sovražniki iz njegove družine, ki jih je 400 (kar se nanaša na mnogoterost in materijo, ki jo ponavadi simbolizira število 4). Premagati jih je treba z magičnim orožjem, jih razgnati in uničiti, orožje premaganih pa pripeti k svojemu okrasju.

Na koncu kot zmagovalec zasede prestol na Gori kač in tam objavi svoj kult. Simbolizira človeka, ki mora premagati samega sebe in notranje sovražnike, ki mu poskušajo odvzeti zavest in njegovo božansko stanje.

Quetzalcoatl je mitološki kralj Tule, ki je v legendarni zlati dobi pravično vladal podanikom iz svoje palače-svetišča s stebri v obliki kače. Nikoli ga ni bilo mogoče videti v javnosti, temveč je živel v tišini senc svojega svetišča. Toda nekega dne ga je mag Tezcatlipoca začaral z dvojnim ogledalom. Quetzalcoatl je v njem zagledal svoj materialni odraz ali svojo žensko dvojnico (Quetzalpetatl – metulj z raznobarvnim perjem), v katero se je zaljubil in s katero se je v svoji opitosti telesno združil. Ker je izgubil nedolžnost, je moral znova pridobiti čistost s številnimi težkimi nalogami, vključno s spustom v pekel. Naposled se je žrtvoval na grmadi, ki jo je zložil z lastnimi rokami, njegova duša pa se je spremenila v Venero – “čudovitega brata dvojčka Zemlje”.

Quetzalcoatl v podobi kače, ki je odvrgla staro kožo, simbolizira pot, na kateri človek odvrže vso materialno umazanijo, ki se je na njem nabrala, in znova pridobi prvotno modrost.

Za Azteke je iskanje resnice iskanje Bitja, končnega vzroka, tistega, kar prinaša notranji mir. Beseda “resnica” ima v jeziku nahuatl isto etimologijo kot beseda “koren” ali “temelj”.

Človek je na zemlji kakor kratkotrajna podoba nekega sna. Zaprt je v ječi iz krvi in mesa, ki mu preprečuje popolno spoznanje resnice. Azteški pesniki so dejali: “Nihče, nihče, nihče zares ne živi na zemlji”. Kajti življenje na zemlji ni celovito, to je samo prostor preizkušenj in učenja, na katerem, kot navajajo azteški zapisi, piha veter kakor ostri noži iz obsidiana. Zemlja je hiša podob, človekovo srce pa je zakladnica prizorov iz življenja, ki kakor podobe prehajajo skozi človekovo zavest. Človek kot igralec živi in trpi, kot gledalec pa se uči.

Vendar ima človek za Azteke resnično vrednost, je točka, prek katere prehajajo duše, ki se vračajo k Bogu: “Ali so ljudje vseeno resnični? Kajti če niso, potem ni resnična niti naša pesem.”

Azteški modreci so govorili, da je človek inkarnacija delca Nebeškega duha. Človekova duša izvira iz Sonca in k njemu se je treba vrniti skozi številne inkarnacije in preizkušnje. Zato se Sonce imenuje “kralj tistih, ki se vračajo”. Njegova duša je nebesni svod, obkrožena je s turkizom in peresi quetzala duš, ki so se vrnile v svoje začetno stanje.

___________

¹Stari Mehičani prek svojih kronik in pesmi (knjiga ni prevedena v slovenščino, prevod naslova je le informativen)

Avtor: José Carlos Fernández