Epiktet – O notranji trdnosti
Tokrat smo zopet izbrali nekaj zanimivih odlomkov rimskega stoiškega filozofa Epikteta (55–135). Epiktet se je rodil kot suženj, čeprav tega ni želel “priznati”, saj je menil, da je resnična svoboda tista notranja in da so tiste resnične verige znotraj nas.
V izbranih odlomkih Epiktet na nekoliko provokativen, vendar jasen in neposreden način govori o tem, kako ostati notranje trden tudi v najtežjih okoliščinah, kako se spopadati s strahom, kako v praksi udejanjati to, kar smo se naučili, kaj je resnična svoboda …
O notranji trdnosti
Bog je določil ta zakon in pravi: “Če želiš nekaj dobrega, potem to pridobi od sebe. Ne reci: ne, to bom pridobil od nekoga drugega. Jaz pravim: ne, to pridobi od sebe. Če mi tiran na dvoru grozi, bom vprašal: kaj je v resnici s tem ogroženo? Če odgovori: vklenil te bom v verige, bom odvrnil: grozi mojim rokam in nogam, ne meni. Če odgovori: obglavil te bom, bom odvrnil: grozi mojemu vratu, ne meni. Če poreče: vrgel te bom v ječo, bom odvrnil: grozi mojemu celotnemu telesu, vendar ne meni. Če mi zagrozi z izgonom, mu bom odvrnil isto. Torej želiš povedati, da niti malo ne grozi tebi? Na to lahko odvrnem: če menim, da te stvari niso zame nič, potem je odgovor: ne. Če pa se katere koli od teh bojim, potem, da, lahko rečem, da grozi meni.”
[…]
Da, poreče kralj, toda jaz si želim tudi nadzor nad tvojimi presojami. In jaz odvrnem: kdo pa ti je dal to moč? Saj vendar tujih presoj ne moreš šteti med svoje zmage. In kralj poreče: Zmagal bom z vcepljanjem strahu. Na to odvrnem: zdi se, da se ne zavedaš, da je razum podrejen le samemu sebi. On je svoj edini gospodar, kar odraža moč in pravičnost božje odredbe, ki pravi: močni bodo vedno premagali šibke. Na to boš porekel: deset je močnejših od enega. Da, odvrnem, vendar po čem? Po tem, da ljudi zapirajo v ječe? Po tem, da jim odvzamejo lastnino? Da, po grobi sili je deset ljudi res močnejših od enega. Toda en sam človek, ki zna ustrezno presojati, je vseeno vreden več od desetih. Številke so tu nepomembne. Položi jih na tehtnico in videl boš, da bo človek z ustreznimi presojami pretehtal nad drugimi.
[…]
Težave so priložnost, da pokažemo naučeno
Temeljno je, da si zapomnimo naslednje, tako da bomo takrat, ko nastopijo težave, vedeli, da je napočil čas, da pokažemo, kaj smo se naučili. Učenec, ki je pravkar končal šolo in ki se znajde v težavah, je kot nekdo, ki je vešč v reševanju silogizmov 1. Če mu nekdo zada enostaven silogizem, bo odvrnil: “Daj mi težjega, želim si malo vaje.” Podobno se niti atleti ne želijo pomerjati z zlahka premagljivimi nasprotniki. “Ne more me dvigniti,” bo porekel nekdo, “Ta drugi tekmec je bolje grajen.” Ne, ko nastopi kriza, tarnamo in pravimo: “Želel sem se še učiti.” Česa pa si se želel še učiti? Če se nisi naučil teh stvari, da bi jih pokazal v praksi, čemu si se jih potem učil?
Domnevam, da je med vami nekdo, ki sedi tukaj in izgublja potrpljenje misleč: “Zakaj meni ni postavljen izziv, kakršen je postavljen njemu? Tukaj sedim v kotu in pustim, da življenje teče mimo, medtem ko bi si lahko na olimpijskih igrah priboril lovoriko! Kdaj bom pozvan k takšni preizkušnji?” Takšen bi moral biti tudi vaš pristop.
[…]
Strah izhaja iz nevednosti
Kdo je otrok? Tisti, ki je neveden in neizkušen. Pa vendar smo po tem, kar vemo, povsem enaki otroku. Kaj je denimo smrt? Strašljiva maska. Snemi jo in videl boš, da ne grize. Naposled se bosta morala duša in telo ločiti, tako kot sta bila ločena, preden smo se rodili. Zakaj bi se torej razburjali, če se ločita že zdaj? In tudi če se ne ločita zdaj, se bosta slej ali prej. In če se ločita zdaj, zakaj bi to bilo tako? Zato, da bi se uskladili s ciklusom življenja. V kozmosu je namreč potrebno, da ene stvari nastanejo zdaj, ene pozneje – in potrebno je tudi, da ene stvari zdaj zapustijo prizorišče tega sveta.
[…]
Resnična svoboda je osvobojenost od strahu, žalosti in tesnobe
Osvobojenost od težav, osvobojenost od strahu – to je resnična svoboda. Ljudske množice se motijo, ko trdijo, da imajo možnost notranjega izgrajevanja in pridobivanja znanja le tisti, ki se rodijo svobodni. Toda raje verjemite filozofom, ki pravijo, da lahko le tiste, ki so od znotraj zgrajeni in imajo znanje, upravičeno imenujemo “svobodni”. Naj to pojasnim: kaj je svoboda drugega kot to, da imamo moč živeti tako, kot si želimo? Odvrnil boš: to je edina svoboda. Nato te bom vprašal: ali želiš živeti tako, da delaš napake? Odvrnil boš: ne. Nato bom porekel: torej nihče, ki dela napake, ni svoboden. Ali želiš živeti v strahu, žalosti in poln tesnobe? Seveda ne, boš odvrnil. Na to lahko porečem: torej nihče, ki živi v strahu, ni svoboden. Podobno je vsakdo, ki se je osvobodil žalosti, strahu in tesnobe, postal svoboden.
[…]
Resnična filozofija nas uči samopremagovanja in ne razpravljanja
Kljub vsemu, kar sem ti povedal, vem, da boš, če se ti ponudi priložnost, odšel na oder in ponosno prebiral svoje govore ter se ponašal s svojo sposobnostjo razpravljanja. Ne počni tega. Raje bi slišal od tebe: “Poglej, kako ne podlegam svojim željam, in poglej, kako mirno prestajam okoliščine, ki si jih ne želim. To ti bom dokazal, ko napoči smrt, ko me doleti bolečina, ko me vržejo v ječo, ko me obsodijo, ko me javno osramotijo.” To je resnični dokaz, da je mladenič uspešno opravil šolanje. Pozabi na vso ostalo snov, naj te ne premami to, da bi pred drugimi blestel s svojimi govori. In tudi če te kdo hvali, ne podleži tej hvali, temveč samo dajaj vtis, kot da nisi pomemben in da ne veš ničesar.
Vseeno pa drugim le pokaži, da ne podlegaš svojim željam, in da mirno prestajaš okoliščine, ki si jih ne želiš. Pusti drugim, naj se preganjajo po sodiščih, rešujejo logične zagate ali silogizme. Tvoja dolžnost je, da se pripraviš na smrt, ječo, mučenje, izgnanstvo in vsa druga podobna zla, ter da v takih okoliščinah ohraniš notranjo gotovost, ker imaš vero v tistega, ki te je pozval, da se z vsem tem soočiš, potem ko je presodil, da si vreden takšne vloge. Ko nase prevzameš vlogo, boš dokazal nadrejenost uma nad silami, ki niso odvisne od tvoje volje. Potem ne bo več zdelo tako protislovno ali nesmiselno naslednje protislovje: da bi morali biti notranje gotovi in hkrati previdni − notranje gotovi pri stvareh, ki so v naši moči in na katere lahko vplivamo, ter previdni pri stvareh, ki niso v naši moči in na katere ne moremo vplivati.
_____________
Vir: Izbor iz dela Epictetus, Discourses and Selected Writings, Penguin Classics, 2008.
_____________
1silogízem -zma m (i) filoz. sklepanje, pri katerem izhaja iz dveh trditev, izjav določen zaključek, sklep: dokazovati s silogizmi / Aristotelovi silogizmi (vir: SSKJ).